Poljakinja v Sloveniji: Imeli so me za Prekmurko in koroško Slovenko

Joanna Justyna Perne je o življenju v tujini sanjala že kot majhna deklica, saj si je že v osnovni šoli želela iti na izmenjavo. "Verjetno je za to kriv moj oče, ki je ves čas od doma, saj kot mehanik dela na ladjah," ugotavlja Poljakinja. Kljub temu pa si nikoli ni mislila, da se bo ustavila ravno v Sloveniji.

Od Anglije prek Španije do Slovenije Slovenijo je namreč prvič obiskala že kot otrok, ko so s starši z daljnega severa Poljske z avtomobilom potovali na hrvaško obalo in so se ustavili v Postojni in Piranu. A ta kratek postanek seveda ni bil razlog, da Joanna danes živi v Sloveniji.

Tako kot veliko drugih Poljakov je tudi sama prvič srečo na tujem poskusila v Angliji, kjer je delala nekaj mesecev, od tam pa je potovala v špansko Barcelono in se po enem letu študijske izmenjave odločila, da ostane in si poišče službo. Leto pozneje pa je tam v družbi mednarodnih študentov naletela na Slovenca. Po dveh letih razpetosti med Barcelono in Ljubljano se je Joanna odločila, da poskusi srečo še v Sloveniji.

Na hribčku je cerkvica … "Ko sem prvič obiskala Slovenijo, so se mi v spomin najprej vtisnile cerkvice, ki so razsejane po hribčkih na Gorenjskem," o prvem vtisu o Sloveniji pravi Joanna. Zdaj ko živi tu, precej pogreša veliko mesto. "Ljubljana je majhna," pravi, v njej pa najbolj pogreša trgovine, tukajšnje so premalo raznolike. Je pa zato dovolj ponudbe kulturnih in družabnih dogodkov.

"Teh dogodkov je res veliko. Mislim, da ima Slovenija en tak majhen kompleks, da si želi, ker je majhna, dati čim več. Tako je tudi s Slovenci, ki so užaljeni, če kak Američan ne ve za Slovenijo. Meni je povsem vseeno, če mi kak Indijec reče, da ne ve, kje je Poljska."

"Slovenščina težka? Kje pa." O Slovencih in Sloveniji ima dobro mnenje, saj bistvenih težav pri prilagajanju ni imela. Sploh kar zadeva vključevanje v družbo. Prva olajševalna okoliščina je bila, da je večino družbe spoznala prek svojega takrat še fanta, zdaj moža Luke. Druga pa, da se je izjemno hitro naučila slovenščine.

Joanna namreč po samo slabih dveh letih, odkar se je preselila v Slovenijo, povsem brez težave komunicira v slovenščini. "Luka mi je zelo hitro podaril priročnik Slovenščina za začetnike, učila sva se skupaj, veliko pa sem se naučila tudi prek televizije." Učenje slovenščine zanjo ni bilo težavno, kot pravi, je precej bolj mehak jezik kot poljščina, predvsem pa se ga je mogoče veliko lažje naučiti: "Samo poskusite se naučiti poljsko, tiste dolge besede, pa se boste strinjali."

Da je priseljenka, jo bolj ali manj izdaja le še naglas. "Enkrat so me spraševali, ali sem iz Prekmurja, potem so me imeli že za koroško Slovenko, tako da napredujem," se nasmeje Poljakinja.

Uživa v vlogi tujke, zato se na Poljsko ne bi vrnila Jezikovna ovira ji tako ni dolgo povzročala težav, ji je pa za to toliko več preglavic povzročilo iskanje službe. Položaj je, kot pravi, precej slabši kot na Poljskem in še slabši kot v Španiji. Sploh je težava za priseljence: "Ali moraš imeti res veliko izkušenj ali pa te mora nekdo napotiti, sicer je skoraj misija nemogoče. Mislim, da je težava v tem, da je tako malo mednarodnih podjetij. Sama sem res imela srečo, da sem dobila službo."

Delo sicer je iskala dobro leto in v tem času že skoraj obupala in začela pošiljati prošnje tudi v tujino. "Sva zelo odprta. Če nama ne bo šlo tu, bova srečo poskusila drugje. Za zdaj ostajava tu, a če se bo komu priložnost ponudila v tujini, bova šla tja." Sama sanja o Kanadi, medtem ko njenemu možu ne bi bilo težava iti niti na Poljsko. "A jaz tja ne bi šla. Zelo rada sem tujka, da sem nekaj posebnega," se nasmehne in doda, da so se njeni starši tako že navadili, da je ni doma.

"Pred desetimi leti so govorili, da se v Sloveniji dobro živi" "Nimam se nad čim pritoževati," pa Asia, kakor jo kličejo prijatelji, odgovori na vprašanje, kako je zadovoljna z življenjem v domovini svojega moža. Tu živi tako, kot se je pred desetimi leti na Poljskem govorilo za življenje v Sloveniji: "Lepo in mirno".

Zadovoljna je, da ima službo in da so jo tako Lukova družina kot prijatelji dobro sprejeli. Nadvse pa je vesela, odkar ima svojega konja in tako kot nekoč na Poljskem spet tekmuje v dresurnem jahanju.

Tako ali tako pravi, da bistvenih razlik med Slovenijo in Poljsko ni: povsod so ljudje, ki so razočarani nad domovino, zapletena politika – morda v Sloveniji celo za odtenek bolj – ter velike birokratske ovire: "Samo da sem si uredila začasno bivališče, sem morala štirikrat na urad. V Španiji sem to imela urejeno v 15 minutah." Velik minus pripisuje tudi visokim davkom na prihodke, ki so višji tako od poljskih kot španskih.

V primerjavi z administracijo in davki pa je vzljubila kratke razdalje, saj je skoraj vse na dosegu roke. "Na Poljskem se voziš osem ur ali več, kamorkoli greš. Tu pa v slabi uri lahko z gora uživaš lep razgled, greš na Bled, k Soči … Manjkata mi le morje in peščena plaža," potoži Joanna, ki je v rodnem Gdansku na severu Poljske imela od doma le pol ure hoje do peščene plaže ob Baltskem morju.