Poceni viski za škotske funte

Na dubajskem letališču je vse mogoče. Tudi to, da so že pred referendumom o neodvisni Škotski v menjalnicah začeli menjati škotske funte v emiratske dirhame. Menjalniški tečaj je enak kot za britanski funt, en funt je 5,75 dirhama. Ni znano, zakaj so se v dubajski menjalnici odločili za tako potezo, morda je le eden od uslužbencev Škot.

A razprava o prihodnji valuti neodvisne Škotske je še vroča. Medtem ko Škoti kolebajo med svojo valuto, škotskim funtom, ki je bil v uporabi do združitve z Anglijo, uporabo evra in tem, da bi ostali v valutni uniji z Anglijo in še naprej uporabljali britanski funt, so jim angleški politiki že sporočili, da zadnje nikakor ne pride v poštev. Tako se lahko zgodi, da bodo imeli ob odcepitvi kar kupone. Kar nam je znano, kajne?

Odcepitvena medijska norost Poleg menjalniškega tečaja na dubajskem letališču je ena bolj bizarnih novic v zvezi z referendumom tudi ta, da Severna Koreja močno podpira neodvisno Škotsko. Novice o tem so sicer bolj govorice, širil pa naj bi jih urednik časopisa za severnokorejsko diasporo. V državi sicer po njegovih navedbah še niso poročali o škotskem referendumu, da pa je dobil namige, da uradniki podpirajo odcepitev, saj pričakujejo cenejši viski, eno najljubših pijač velikega vodje.

Nam, ki smo referendum in odcepitev že preživeli, se razprave v medijih, ki se pojavljajo pred škotskim referendumom, zdijo včasih pretirane. Je pa res, da smo mi najprej skočili, šele nato razmišljali o tem, kako bomo pristali. Pri Škotih je drugače: odločitev o neodvisnosti je zgodovinsko pogojena, je neke vrste nacionalna čast, in ne ekonomska nujnost. Pred odcepitvijo se Slovenci nismo ukvarjali s tem, ali bodo od zdaj cene v trgovinah višje. Škoti pa se.

Škote pred glasovanjem svarijo pred vsem: od tega, da jim politiki lažejo o naftnih rezervah v Severnem morju, češ da niso tako velike, kot jim govorijo, do tega, da bodo vse banke zaprle svoje poslovalnice na Škotskem. Konservativni britanski politik David Gauke se je na Twitterju celo pošalil, da bo na Škotskem več pand kot pa bank in zavarovalnic.

Višje cene in obdavčeni aristokrati V zadnjem tednu pred referendumom so se tako zagovorniki neodvisnosti kot njeni nasprotniki razpisali o tem, ali bodo cene v maloprodaji višje ali ne. Nasprotniki seveda trdijo, da bodo, ker bo Škotska manjši trg in bo uvoz dražji. Zato naj bi neodvisnost po žepu najbolj udarila družinske proračune. Podražili naj bi se celo časopisi in pošta, saj Royal Mail ne bi več mogel dostavljati pošte na Škotskem in bi morala neodvisna država ustanoviti svojo poštno službo. Britanci so Škote opozorili, da je bila do zdaj njihova pošta poceni, ker v vsej Veliki Britaniji velja enotna cena dostave ne glede na to, kje je poštni nabiralnik, v londonskem Cityju ali na odročnem škotskem otoku. Da pa bi bilo sicer dostavljanje pošiljk v škotskem Višavju zelo drago in bosta zato pošta in s tem tudi dostava časopisov v neodvisni Škotski gotovo dražji.

Še bolj pa so prestrašeni škotski aristokrati. Ena od simbolnih podob Škotske so seveda tudi gradovi, a v članku v reviji Tatler so se aristokrati izpovedali, da se bojijo visokih davkov na graščine, če bi bila Škotska neodvisna, in da o tem nenehno diskutirajo na večerjah, v svojih graščinah v Downtown Abbeyju. Zgroženi so tudi že nad samo mislijo, da kraljica ne bi bila več poglavarka države. "Sploh ne vedo, kaj počnejo," je o zagovornikih neodvisnosti dejal lord Adrian Palmer, lastnik posesti in graščine na Škotskem.

Škotska dekleta bodo še ljubila Angleže Verjetno so vsi ti strahovi pretirani. "Če bo Škotska neodvisna, se ne bo prav nič spremenilo. V Angliji bo še vedno mogoče kupiti škotski viski, Angleži bodo še vedno hodili na počitnice v Višavje, Škoti bodo še vedno hodili v Anglijo na delo, angleški fantje se bodo še vedno poročali s škotskimi dekleti," je na blogu Guardiana zapisal eden njegovih uporabnikov: "Edino, kar bi bilo drugače, je, da bi se Škoti rešili angleških konservativnih politikov." Javnost je pač mnogokrat bolj razumna od histeričnih medijev.

Katalonci v nizkem štartu Je pa škotski referendum ne glede na izid olje na ogenj drugim odcepitvenim gibanjem po svetu. Recimo v kanadskem Quebecu so imeli že dvakrat referendum o odcepitvi, obakrat je bila razprava huda in ob zadnjem neuspehu so zagovorniki neodvisnosti francosko govorečega dela Kanade dejali, da bodo pač počakali na naslednjo priložnost.

Tako kot čakajo Katalonci. Čez dva meseca bodo imeli referendum tudi oni. A z veliko razliko. London je dejal, da bi se bili ob odcepitvenemu izidu referenduma o tem pripravljeni pogovarjati, Madrid Kataloncem ne da niti legitimne možnosti referenduma, tako da bo 9. novembra "posvetovalno glasovanje" zakamuflirano v lokalnih volitvah. Madrid namreč trdi, da ustava prepoveduje odcepitev.

Med obema država oziroma regijama pa so podobnosti: v obeh je približno polovična podpora za neodvisnost. V obeh primerih sta gibanji za neodvisnost politično bližje levici, centralni vladi pa sta v obeh primerih konservativni. Oba naroda sta bila neodvisna pred pridružitvijo Veliki Britaniji oziroma Španiji. V obeh primerih je glavni kamen spotike redistribucija davkoplačevalskega denarja, s tem da je Katalonija najbogatejši del Španije. V obeh primerih so tudi znižali starost volilne pravice z 18 na 16 let, saj oboji računajo na glasove mladih, ki so ujeti v gospodarski krizi in bi jim nova država lahko pomenila nov začetek.

In potem še Baski, Flandrijci, Bavarci ... Škotski odcepitveni zanos pa bi lahko za seboj potegnil tudi druga gibanja za neodvisnost po Evropi. Recimo Flandrijce, pa Baske, Korzičane, Benečane. Na škotski referendum pa bo poslala svojo delegacijo tudi Bavarska, sedmo najmočnejše gospodarstvo v Evropi, kjer sicer gibanje za neodvisnost ni pretirano glasno, a če vprašate severne Nemce, vam bodo odgovorili, da so oni Nemci, Bavarci pa so Bavarci. Nekateri že opozarjajo nad balkanizacijo Evrope, češ nastalo bo nešteto malih državic.

Pa kaj potem. V zgodovini se zemljevidi spreminjajo, kar poglejte svoje stare šolske atlase. Res je sicer, da gre navadno za nove države v predelih sveta, ki niso tako velepomembni kot Velika Britanija. A kar zadeva odcepitev velikih: leta 1905 se je z referendumom od Švedske odcepila Norveška. Tedaj je bila Norveška gospodarsko šibkejši člen unije. Verjetno tedaj ob referendumu niso razpravljali o cenah v trgovinah in davkih na gradove, a nekako je Norveški kljub vsemu uspelo, da je postala uspešna država. Zakaj torej ne bi tudi Škotom? Nogometno in ragbi reprezentanco že imajo svojo, naj končno dobijo tudi svoj potni list.