Od proletariata do prekariata

Kdor je hodil v šolo v času socializma, zna na pamet sredi noči povedati, zakaj slavimo prvi maj, praznik dela – ker so leta 1886 v Chicagu delavci s protestom zahtevali osemurni delavnik, a se je stavka sprevrgla v spopad policije in delavcev. Pet let pozneje je druga internacionala prvi maj razglasila za mednarodni dan delavcev in vse svoje člane pozvala, naj na ta dan demonstrirajo za pravice delavcev.

Protesti za delavnik, plačo, enakopravnost V nekaterih državah so v zgodovini to vzeli zelo resno. V komunističnih državah so potekale predvsem parade, v kapitalističnih protesti. Do konca prve svetovne vojne so demonstrirali za osemurni delavnik kot univerzalno pravico.

Pozneje so se zahteve spreminjale v skladu z družbeno-gospodarskim razvojem. Na začetku 20. stoletja so tako močno protestirali proti otroškemu delu. Kako ironično, da je prav ta tema mednarodna težava tudi na začetku 21. stoletja. Pozneje so po Evropi in ZDA protestirali za izboljšanje delovnih razmer. In spet – ta hip je to ena najbolj perečih tem v Aziji.

Tudi hollywoodske igralke imajo nižje plače Nato so protestirali za zagotovljeno minimalno plačo. Zanimivo je, da celo zdaj niti vse evropske države nimajo zakonov, ki bi določali minimalno plačo. Kaj šele, da bi bila to zagotovljena pravica migrantskih delavcev, ki se v strahu pred tem, da jih bodo izgnali iz države, niti ne pritožijo nad mizernim plačilom za svoje delo.

Nadalje so se borili tudi proti diskriminaciji delavcev glede na spol. A glej ga, zlomka: prav letos je postalo moderno, da se nad nižjimi plačami kot moški kolegi pritožujejo hollywoodske igralke.

Mednarodni boj, a z različnimi zahtevami Največji preskok v času med letom 1886 in danes je, da se zdaj o pravicah delavcev res govori globalno. Težko bi trdili, da je katerakoli delavska pravica ta hip univerzalna globalna pravica. Prav tako se v različnih delih sveta borijo za različne pravice.

To, kar je na Zahodu samoumevno, še zdaleč ni že pridobljena pravica, na primer, v Bangladešu, Združenih arabskih emiratih ali na Kitajskem, kjer so se prve stavke za delavske pravice pojavile šele v zadnjih letih.

V boj za delavske pravice tudi Cerkev Da z delavskimi pravicami še zdaleč nismo dosegli popolne zmage, kaže tudi to, da so akterji boja za delavske pravice ta hip zelo razpršeni. V boj za delavske pravice se je vključila tudi Cerkev, konec koncev je prvi maj dan svetega Jožefa delavca, papež Frančišek pa dosledno opozarja na težave brezposelnih in brezpravnih.

Sindikati kot nosilci boja so, globalno gledano, dobili konkurenco ali pomoč v nevladnih organizacijah za človekove pravice in tudi v civilni družbi kot taki. Skupine, organizirane s pomočjo spleta, lahko dosežejo mednarodno javnost, spomnimo se samo na protest gibanja Okupirajmo Wall Street, ki je prerasel v svetovni protest proti neoliberalnemu konceptu dela. Ponovno so se pojavile tudi politične stranke, ki temeljijo na konceptu delavskega boja. Prvakinja med takimi strankami je seveda grška Siriza.

Ne boj za pravice, ampak za delo Ironično je, da se v kapitalističnem svetu delavci ta hip ne borijo za pravice, temveč za delo. Realnost delovnega trga se je na Zahodu tako spremenila, da so zahteve za temeljne pravice bolj izjeme kot pravilo.

Zahteva po pravičnem plačilu je tako mnogokrat izražena pravica delavcev v tujini. Pri nas se kaže v primeru večinoma bosanskih delavcev, ki so jih slovenska podjetja napotila v Nemčijo, na koncu pa so brez plačila in v obupnih razmerah ostali ujeti v Nemčiji. Ta klasična oblika izrabe je sicer bolj značilna za preostali del sveta, v Evropi se pojavlja predvsem pri migrantskih delavcih.

Vse več je prekarcev Sicer pa se Evropa poleg brezposelnosti in varčevalnih ukrepov ta hip ukvarja tudi s fenomenom prekariata. Pogodbeno delo ni le slovenska težava, temveč težava vsega neoliberalnega pokriznega prostora. To bo očitno tudi ena osrednjih tem angleških volitev.

Laburisti so namreč za temeljni del svojega programa postavili prav pravice delavcev, natančneje delavcev s pogodbami brez urnih postavk, kot jih imenujejo. Ocenjujejo, da je v Veliki Britaniji 1,8 milijona takih zaposlenih. V zadnjem letu je ta številka še narasla. Po ocenah je 15 odstotkov vseh zaposlenih v Veliki Britaniji ta hip samozaposlenih.

Več kot polovica teh eno leto ali več dela le za enega delodajalca, in sicer imajo polovični delovni čas, čeprav tega nimajo zapisanega v pogodbah. Laburisti zato zahtevajo zakon, ki bi v takih primerih pogodbe po treh mesecih spremenil v redno delovno razmerje. S tem bi ljudem omogočili večjo varnost in jih obranili pred, kot pravijo, izkoriščevalskim pogodbenim delom.

Moderno suženjstvo Globalno gledano je verjetno trenutno največja težava pravic delavcev moderno suženjstvo, ki so mu v večini primerov podvrženi priseljenski delavci. V povezavi s trgovino z ljudmi je to navaden kriminal. Delavci, ki v želji po preživljanju družine doma prek posrednikov odidejo na delo v tujino, so ujeti v primež dolga in zato najbolj izpostavljeni izkoriščanju.

Slabi pogoji dela in bivanja, nizko plačilo, delo prek delovnega časa, omejevanje svobode gibanja zaradi odvzema potovalnih dokumentov – vse to so značilnosti modernega suženjstva. Zalivske države so najbolj na udaru zaradi tovrstnega izkoriščanja delovne sile.

Hišne pomočnice brez pravic Še posebej ranljiva skupina delavcev so tudi hišne pomočnice. ILO ocenjuje, da je trenutno na svetu 53 milijonov hišnih pomočnic in pomočnikov, od katerih jih 90 odstotkov nima zagotovljenih niti osnovnih delavskih pravic.

Težava je tudi v tem, da so v večini primerov odrezane od sveta, skrite za vrati domov, brez možnosti organiziranega boja za svoje pravice in bolj ali manj prepuščene na milost ali nemilost svojih delodajalcev. Najmanj 21 milijonov jih dela za manj kot minimalno določeno plačilo, predvsem v Aziji in na Bližnjem vzhodu.

Na svetu dela 168 milijonov otrok Čeprav je boj proti otroškemu delu na Zahodu potekal skoraj pred stoletjem, je pereča tema tudi otroško delo. Po ocenah Unicefa trenutno na svetu dela 168 milijonov otrok, nekateri podatki navajajo tudi več kot 200 milijonov otroških delavcev.

Več kot polovica jih dela v kmetijstvu, 25 odstotkov v storitvenih dejavnostih, 15 odstotkov pa v tovarnah in rudnikih, od teh jih je najmanj polovica zaposlenih na črno. Prav ti so najbolj izpostavljeni izkoriščanju. Na primer otroci, ki delajo v afriških rudnikih ali na plantažah kakava, pa tudi tisti, ki delajo v azijskih tekstilnih tovarnah.

Prav te so tudi sicer primer, kako je zahodni kapital izkoriščanje proletariata preprosto izvozil. Pravi boj za temeljne delavske pravice se ta hip bije v bangladeških in indijskih tekstilnih tovarnah, ki z nizko ceno delovne sile proizvajajo izdelke za velike konfekcijske blagovne znamke. Samo v Bangladešu je okoli 4.500 takih tovarn.

Ravno te dni minevata dve leti od nesreče v Bangladešu, v kateri se je zrušila ena takih tovarn in je umrlo več kot tisoč delavcev. Od tedaj skušajo nevladne organizacije za človekove pravice tudi v teh tovarnah organizirati sindikate, ki bi se lahko zoperstavili delodajalcem in pogajali o boljših pogojih dela. Večino delavcev, ki se izpostavijo v boju za svoje pravice, pa delodajalci ali pretepejo ali odpustijo z najrazličnejšimi izgovori.

Boj za delavske pravice tako še zdaleč ni končan.