Ana Rupar

Sobota,
8. 11. 2014,
14.40

Osveženo pred

8 let, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 8. 11. 2014, 14.40

8 let, 9 mesecev

Matej iz Abu Dabija: Moj hobi je tu postal moja služba

Ana Rupar

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Nekdanji kranjski zlatar se je pred dobrega pol leta malo za šalo malo zares prijavil za delo v Abu Dabiju. V začetku avgusta je bil že na letalu, ki je letelo iz Slovenije.

"Že kakšno leto ali dve sem del energije usmerjal v to, da bi imel končno lahko samo eno službo, ki bi mi omogočala normalno in brezskrbno življenje," o svojih razlogih za spogledovanje z življenjem onkraj meje razlaga Matej Marolt.

Konec aprila letos je na enem izmed socialnih omrežij našel privlačen zaposlitveni oglas in bolj za šalo kot zares poslal elektronsko prijavo. "Na moje veliko presenečenje sem dobil odgovor, da so zainteresirani … V začetku avgusta sem odletel v Abu Dabi".

Selitev je bila precej nagla. Kaj je to pomenilo za vaše življenje in delo v Sloveniji? Je bilo težko zapustiti vse, kar ste ustvarili do zdaj? Težko zapustiti vse? Ne. Že kakšno leto ali dve sem del energije usmerjal v to, da bi končno lahko imel eno samo službo, ki bi mi omogočala normalno in brezskrbno življenje. Našel sem jo tu, v Abu Dabiju. Sem pa res zamenjal poklic, zdaj je moj hobi postal moja redna služba. Trenutno delam kot inštruktor skupinskih vadb Les Mills, kot so Bodypump, RPM, GRIT.

Kar zadeva samo selitev, pa je to pomenilo predvsem veliko birokracije – ukinitev zavarovanj, zaprtje podjetja, odjavo stalnega bivališča in ureditev davčnega nerezidentstva.

Od selitve ni dolgo, zato je spomin na morebitni kulturni šok še zelo svež. Po naravi sem tak, da se pred vsako pomembno odločitvijo natančno pozanimam o vseh prednostih in slabostih. Zato sem prek prijateljev, ki že več let živijo tu, zbral različne informacije.

Kulturni šok me je zato presenetil povsem drugje: kuhinja v stanovanju, kjer štedilnik stoji sredi prostora in polovici omaric onemogoča, da bi jih odprl, premalo električnih vtičnic, stikala za luči deset centimetrov nad tlemi in še in še.

Poleg tega pa seveda spet birokracija. Samo za pridobitev mobilne telefonske številke potrebuješ potni list, fotokopijo vizuma in skoraj še dovoljenje delodajalca. Podobno je bilo s priklopom interneta in televizije, kar me je še posebej spravljalo ob pamet. Z operaterjem smo bili dogovorjeni, da njihov terenski delavec pride ob devetih zjutraj, a ves dan ni bilo nikogar, ob devetih zvečer pa so me poklicali, da žal danes ne utegnejo. To se je ponavljalo skoraj dva tedna. V Sloveniji se zato glede tega nimamo nad čim pritoževati (smeh).

Pravijo, da je Abu Dabi ultra moderno mesto, mesto v nebo segajočih se nebotičnikov in mesto večnega sonca. Drži? In kakšno je v primerjavi z vašim rodnim Kranjem? Naziv "ultra modernega mesta" bi bolj pripisal sosednjemu Dubaju, medtem ko je Abu Dabi bolj "konzervativno" mesto, z nekaj lepimi stolpnicami v središču mesta, predvsem pa z veliko prečudovitih in pregrešno dragih hotelov, čudovitih plaž in parkov. Presenečen sem nad količino lepo urejenih zelenih površin v mestu. Da je mesto večnega sonca, pa drži kot pribito. V treh mesecih smo imeli eno peščeno nevihto in to je vse. Temperature so trenutno precej zimske, nekje med 26 in 30 stopinjami Celzija (smeh). No, s Kranjem se ne more primerjati. Kranj ima le neko posebno čarobnost v sebi.

In negativna plat? Zelo vlažno poletje, tudi do sto odstotkov, zato se je takrat zunaj praktično nemogoče gibati. Vse je opremljeno s klimatskimi napravami in bog ne daj, da bi zmanjkalo elektrike. Voda iz pipe ni pitna, razen če si namestiš poseben mikrofilter.

Zanimiv je tudi promet. Sam še nimam svojega osebnega vozila, zato uporabljam taksije in avtobuse. Zadnji imajo poseben režim – ločen prostor za moške in ženske. In jaz ne bi bil jaz, če se na prvi vožnji ne bi usedel na ženski del. Šele po nekaj trenutkih sem ugotovil, da me preostali gledajo postrani, zato sem se samo nasmehnil in se presedel na moški del. S taksisti sicer ni težav, a včasih vseeno naletiš na koga, ki zna komaj kakšno angleško besedo, saj se je priselil pred kakšnim dnem in niti slučajno ne pozna mesta. Tako da si bom moral kupiti svoj avtomobil, saj je gorivo nesramno poceni.

Koliko je to? 37 centov za liter. Sicer pa, če malo primerjam, zavoj šestih 1,5-litrskih plastenk stane nekaj centov manj kot dva evra. Hrana in preostale stvari v supermarketih so poceni. Dejstvo je, da mora biti hrana enako dostopna za vse sloje, tiste z najnižjimi plačami, srednji sloj in tiste, ki služijo nesramno visoke zneske. Vožnja z avtobusom po mestu znaša dva dirhama, kar je 43 centov. Pri najemninah pa se zatakne, te so zelo drage in se plačujejo enkrat letno. Vendar glede na to, da delodajalci običajno nudijo stanovanje in krijejo stroške elektrike in vode, strošek bolj ali manj predstavlja le naročnina za internet in telefon.

Kakšen izziv predstavlja vključevanje v muslimansko družbo? Zavedati se moraš, da si ti priseljenec, in graditi od tu naprej. Spoštovati moraš kulturo in običaje države, v kateri si gost. Ravnati se moraš po zakonih in predpisih, ki tu veljajo. Sicer pa, nihče ti ne bo prepovedal biti na primer kristjan, budist, mormon ali te zaradi tega preganjal, dokler boš to ohranjal v zasebnosti svojega stanovanja ali verske stavbe. Samo dve ulici stran imam na primer zelo lepo katedralo sv. Jožefa, poleg je grška ortodoksna cerkev, malo naprej evangeličanska cerkev in seveda v isti soseski še mošeja.

Kar zadeva domačine, pa je tako, ali te sprejmejo in te imajo radi ali pa ne. Vmesne poti ni. Mene so na srečo lepo sprejeli in radi hodijo na treninge, se pogovarjajo z mano in sprašujejo, od kod sem, kaj me je prineslo sem … Skratka, če si priseljenec, se moraš prilagoditi. To je ena od stvari, ki me je zadnja leta doma vedno bolj motila, da se priseljenci ne želijo prilagoditi Sloveniji.

In kako ste se privadili na to, da morate začeti delati (že) v nedeljo? Brez težav, teden začnemo z nedeljo, medtem ko imamo konec tedna od četrtka do sobote. Petek je tu prost dan, kot doma nedelja. Konec tedna domačini preživljajo po nakupovalnih središčih, gredo v kino ali po obiskih. Večina si takrat vzame čas za tako imenovan "brunch"*, ki se običajno raztegne čez polovico dneva.

Ste veseli te spremembe v svojem življenju? Imate že kakšen cilj, koliko časa nameravate ostati? Zelo sem vesel, to je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Moje bivanje tu je vezano na triletno pogodbo, ki jo lahko podaljšam ali pa najdem kakšno drugo delo. Prepustil se bom toku in videl, kam me bo odneslo.

*angl. zajtrk in kosilo obenem