Miriam Čuk Moishi, Slovenka, ki z družino živi v mestu Koshigaya, ki je 400 km oddaljeno od Sendaija, enega najbolj prizadetih mest v potresu, se je v petek vrnila v Slovenijo.
Kot je povedala za SiOL, so z možem in dveinpolletnim sinom proti Sloveniji odpotovali z letališča Narita. "Zdelo se mi je, da je gneča takšna kot ponavadi, je pa res, da je bilo na letališču manj poslovnežev kot običajno in precej več družin. Posebej tistih z majhnimi otroki." Ker na Japonskem primanjkuje goriva, so leteli prek Hongkonga, kjer so dotočili gorivo in nadaljevali pot do Züricha. "Na letalu so bile skoraj same družine in osebje je lepo skrbelo za nas. Tako smo denimo mi trije na voljo imeli štiri sedeže. Uslužbenci na letalu Swiss so prijazni, tokrat pa sem čutila se večjo pozornost kot ponavadi, verjetno tudi zaradi tega, kar smo potniki pred kratkim doživeli," opisuje pot proti domovini. Zdi se ji, da so se cene letalskih vozovnic malenkost znižale.
Za vrnitev sva se odločila izključno zaradi otroka
V Sloveniji bodo verjetno ostali nekaj mesecev. "Vsaj jaz in otrok, ki sva slovenska državljana in nimava težav z vizumom," pravi. Že pred tragičnimi dogodki so načrtovali, da bi poletje preživeli v Sloveniji, kjer bo sin obiskoval slovenski vrtec, da se bo bolje naučil slovenskega jezika. "Potres je naš odhod le še pospešil, čeprav je na nek način videti, da smo zbežali pred hudim. Z možem sva se za odhod v Slovenijo odločila izključno zaradi otroka, ki bi imel v primeru, da se zgodi kaj hudega, posledice za vse življenje (ki jih niti denar ne izbriše). Menim, da sva se odločila pravilno. Seveda pa zdaj oba razmišljava, še posebej mož, kako lahko Japonski pomagava iz Slovenije."
Občutek je podoben tistemu, ki smo ga Slovenci občutili ob osamosvojitvi
Svetovni mediji so polni poročanja o prostovoljcih, ki te dni poskušajo ohladiti reaktorje v jedrski elektrarni Fukušima in so pri tem izpostavljeni smrtonosnemu sevanju. "Ljudje se trudijo na vse pretege. Verjetno jim pomembnejše od lastne varnosti to, da rešijo druge ljudi in s tem državo. Občutek je verjetno podoben tistemu, ki smo ga Slovenci čutili samo ob plebiscitu in osamosvojitveni vojni."
Japonska se mora odločiti, kaj bo z jedrsko močjo
"Problem z jedrsko elektrarno je težaven in težko mi je, če pomislim, da je na Japonskem še veliko takih elektrarn in da obstaja tudi možnost hujšega potresa, ki jih lahko poškoduje. Japonska se mora odločiti, kaj bo naredila z jedrsko močjo, s katero razpolaga," razmišlja Miriam. Prepričana je, da gre za dolgoročen proces, da je zaprtje v enem dnevu sicer preprosto, kritično pa ostaja vprašanje odlaganja jedrskih odpadkov.
Moja želja je, da bi se agonija čim prej končala
Miriam Čuk Moishi pravi, da je njena največja želja, da bi se za vse tiste, ki sta jih potres in cunami prizadela, agonija čim prej končala. "Sama sem čutila le nekaj odstotkov strahu, ki so ga doživeli oni (prebivalci iz okolice epicentra, op. a.) in nisem utrpela velike gmotne škode, a vseeno čutim posttravmatski stresni sindrom in mislim, da bi mi koristil pogovor o tem, kaj šele ljudje, ki so v tej tragediji izgubili vse." Meni, da je fizične stvari lažje povrniti, težave bodo bolj duševne narave. "Na prizadetih območjih, kjer pritiska hud mraz, primanjkuje toplih oblačil, odej in osnovnih zdravil. Želim si, da bi se vse to čim prej popravilo in obrnilo na bolje. Ljudje so res živi in to je najpomembnejše, a v resnici ne živijo, ampak životarijo. To pa je marsikateremu, tudi meni, ki s kavča opazujem posnetke, težko razumljivo."
2
