"Ljubezen me je pripeljala v Dubrovnik …"

Dama v najboljših letih ne pozabi povedati, da je bilo včasih, ko so bili odnosi med državama napeti, težko, ampak vezi, ki so se v vseh letih stkale med Slovenci in Hrvati na dubrovniškem koncu, so premagale vse težave. Za SiOL je povedala tudi, da mož dobro govori slovensko, ampak ne more skriti svojega dubrovniškega naglasa. Gorenjka iz Kranja v še vedno skoraj brezhibni slovenščini, včasih še vedno z gorenjskim naglasom, poudarja, da se je v teh desetletjih veliko spremenilo, tudi ljudje. Gospa Barbara, malce stereotipno vprašanje, a vendar: kako vas je sploh zaneslo v Dubrovnik? Na ljubljanski filozofski fakulteti je bil 1971 objavljen poziv, da takratna vodilna jugoslovanska turistična agencija Atlas išče turistične vodiče, ki govorijo vsaj dva ali več svetovnih jezikov … Jaz sem bila v tistem času malo užaljena zaradi nesrečne ljubezni in sem se odločila prijaviti, potem so me skupaj s še dvema iz Slovenije izbrali in prišla sem v Dubrovnik za turistično vodičko.

Takrat je bil Dubrovnik, vsaj po mojem mnenju, več kot danes. Že takrat je imel žičnico, ki zdaj spet obratuje, imel je diskoklub na vrhu Srđa, številne eminentne goste kot denimo Elizabeth Taylor in druge, zdaj je to preteklost. Dubrovnik je bil takrat vsekakor evropsko mesto, sem sem prišla kot študentka in pozneje, ko sem presedlala h Globturju, sem se čez pet let tu poročila.

Ljubezen vas je zasidrala v Dubrovniku?

Da, ostala sem v tem prelepem mestu in v turizmu, kjer je bilo mogoče takrat lepo živeti. Zdaj pa lahko rečem, da sem že 15 let v ACI (Adriatic Croatia International Club), po vojni namreč ni bilo pravega turizma, kljub temu da smo poskušali v različnih podjetjih, ACI pa ima po Jadranu kar 21 marin in ena je dubrovniška, tu sem vodja recepcije.

Ste kot Slovenka imeli kdaj težave?

Ne, nikoli. To pomeni, da nikakor ni res, da nas Slovence tu kdo maltretira, vsi vedo, da sem Slovenka, deklariram se za Slovenko in nikoli s tem nisem imela težav!

Po skoraj štirih desetletjih življenja tu še vedno govorite zelo lepo slovenščino. Koliko Slovencev sploh živi v Dubrovniku in na dubrovniškem koncu?

Po mojih podatkih, sem namreč predsednica županijske organizacije Slovencev v tem delu Hrvaške, to pomeni od Ploč do Prevlake, nas je prijavljenih 350. Prepričana sem, da nas je veliko več, ampak v tistem nemirnem času vojne in političnih prepirih med državama se nekateri niso hoteli izreči za Slovence. Tak primer sem jaz imela pri naših članicah. Kolegice so povedale, da hčerk raje niso prijavile kot Slovenke, da ne bi imele potem težav na fakulteti. Kar pa ne drži! Moja hči je imela v indeksu vseskozi slovensko državljanstvo, nikoli ni imela težav, strahovi so bili neupravičeni. Nikoli nismo čutili pritiskov, ignorance ali še česa …

Pa vendar: ste morda le občutili vzpone in padce v slovensko-hrvaških odnosih v vseh teh letih?

Moram povedati, da smo imeli ravno v dneh, ko so bile razmere najbolj "zategnjene", koncert slovenskega zbora iz Maribora v dubrovniški katedrali. Spomnim se, da so bile razmere na meji med državama takrat zelo napete, morali so posredovati, mi iz Lipe pa smo v katedrali organizirali koncert. In takrat je bil izjemno dobro sprejet, ne samo med Slovenci … Spominjam se, da je šel naš tukajšnji župnik na oder in dejal: "Ste slišali, kako ta zbor poje? Mi ne moremo biti sprti!" Takrat je vsa katedrala, več kot dvesto ljudi, zaploskala, in ploskanja kar ni in ni hotelo biti konec. Politika torej ljudi tukaj ne zanima in jih ne deli! V Lipi zato pripravimo vsako leto kar dvakrat kulturne mostove med Hrvaško in Slovenijo na različnih področjih kulturnega ustvarjanja in vedno je velik odziv.