Sreda, 16. 3. 2011, 11.36
8 let, 8 mesecev
Kontroverzni anatom: Moje telo naj razpolovijo
Po odmevni, za nekatere šokantni razstavi prepariranih človeških teles Svetovi teles je tokrat na ogled von Hagensova razstava plastiniranih živalskih trupel – Svetovi teles živali. Razstavo, ki so jo zaradi izrednega zanimanja javnosti podaljšali do 4. aprila 2011, si lahko ogledate v dunajskem Prirodoslovnem muzeju. Kako dolgo ste razvijali proces plastinacije, da ste prišli do nivoja, na katerem je plastinacija danes? Plastinacijo sem odkril po naključju. Od leta 1977 nenehno izpopolnjujem metodo konzerviranja mrtvih teles. Ko sem začenjal svojo kariero na anatomskem inštitutu na Univerzi v Heidelbergu, mi je nek uveljavljeni kustos ponosno razkazoval svoj zadnji dosežek: del človeških možganov, vgrajenih v prozorni kos plastike. Zanimalo me je, zakaj plastike ne potisne v notranjost vzorca, tako da ga bo mogoče dobesedno prijeti z rokami. "To je nemogoče. Nikoli ne bi mogel doseči sleherne celice vzorca. Si boš morda ti vzel čas in vbrizgal silikonsko gumo v vsako celico vzorca?" me je vprašal vidno nejevoljen. Sčasoma sem mu nehal ugovarjati, sem se pa vprašal, ali je res mogoče, da smo ljudje zmožni poleta na luno in da smo ustvarili material, kot je polimer, ki je boljši od naravnih materialov, nismo pa sposobni ohraniti človeških teles na boljši način, kot so to počeli Egipčani s svojimi faraoni.
Le nekaj dni zatem se mi je porodila genialna ideja: izkoristil sem moč podtlaka, da bi lahko vzorce prepojil z zaščitnimi polimeri, kot je silikonska guma. Strokovno rečeno, izkoristil sem razlike v tlaku pare hlapnega topila, kot je aceton, in raztopine reaktivnega polimera. Dva meseca pozneje sem svojo metodo patentiral in še danes delam na tem, da bi jo izboljšal. Vzelo mi je več časa, kot sem načrtoval, a metoda je postala učinkovitejša, kot sem si kdajkoli predstavljal.
Kako se razlikujeta postopka plastiniranja človeškega in živalskega telesa?
Glede na to, da po vseh teh letih raziskovanja človeško telo poznam bolje kot svojo dnevno sobo, mi je trenutno ljubša plastinacija živali. Rad jih režem na tanke trakove, saj tako izvem ogromno novega o anatomiji živali. Razstava Svetovi teles živali obiskovalce nauči precej več kot katerikoli učbenik anatomije. Vse živali so predstavljene v naravni drži in velikosti. Večja, kot je žival, večji je anatomski in tehnološki izziv. Fascinantno je opazovati podobnosti med ogrodji vretenčarjev in različice, ki so nastale zaradi optimalne prilagoditve na življenjske pogoje. Še posebej nenavadna sta slonji rilec ali žirafji vrat (slonji rilec sestavlja 40 tisoč mišic, vrat živali pa le sedem vretenc, op. a.). Glede na to, da se večjih živali lotevamo še posebej temeljito, se počutim kot pravi raziskovalec na potovanju v svet anatomije. Želel bi denimo praktično prikazati, da je krvni obtok pri žirafi boljši pod temnimi kot pod svetlimi lisami. Na našem inštitutu smo prvi, ki smo v telo žirafe injicirali kontrastne barve, ki so dosegle tudi kožne arterije.
Kako je kritika razstave Svetovi teles, kjer so razstavljena preparirana človeška telesa, vplivala na vaše delo?
Kot znanstvenik želim svoje delo čim bolj promovirati. Če je to s strani cerkve in religioznih skupin označeno kot senzacionalizem, naj bo. Ostre kritike sem že vajen. Spodbuja me pri vsakdanjem delu. Razstava Svetovi teles je senzacionalistična ali kontroverzna že zato, ker je smrt sama po sebi kontroverzna. Obstajata pa dve točki kritike, ki ju ne sprejmem: primerjava razstave in mojega dela s koncentracijskimi taborišči med drugo svetovno vojno in mnenje, da smo plastinirali ljudi, ki so žrtve usmrtitev na Kitajskem. To so laži in dosegel sem celo sodno prepoved takšnih žaljivih izjav. Osebno verjamem, da mora biti znanstvenik sposoben rušiti tabuje. Uspelo mi je podreti tabu, da smrt in bolezen sodita le v bolnišnice in na pokopališča. S tem, da sem anatomijo pripeljal med ljudi, kjer je bilo njeno mesto že v času renesanse, sem se zavzel za demokratizacijo anatomije. Vendar tabujev ne izzivam zanalašč. Razstava Svetovi teles in posmrtno preprosto sodi v kulturno pokrajino in vsakodnevne pogovore. Ker je to več, kot so nekateri sposobni prenesti, je razstava označena za kontroverzno in jaz za kontroverzno osebo.