Ko gre mama petih otrok v Švico služit denar

V kratkem bosta minili dve leti, ko je bila Irena Ahčin potisnjena ob rob in postavljena pred dejstvo, da v Sloveniji skoraj ni več prihodnosti za njeno poklicno pot. "Irena, saj vi se boste znašli," je slišala pri zadnjem delodajalcu, ko so ji zavrnili podaljšanje pogodbe o delu.

"Več let sem delala za določen čas in bila vedno na novo, takrat pa mi je bilo tega dovolj, v tistem trenutku sem poklicala posrednika za delo v Švici, ki se je ves čas oglaševal v naši strokovni reviji," pripoveduje Irena.

Ko dvajset let delovnih izkušenj ne šteje nič Diplomirana medicinska sestra in priučena inštrumentarka se je, čeprav je imela redno službo, po rojstvu pete hčere odločila, da prekine svojo takrat že dvajsetletno kariero in se za nekaj časa posveti družini. Doma je bila le dobra štiri leta, a očitno dovolj, da se je trg delovne sile povsem spremenil. Ko se je vrnila, njena delovna doba in dolgoletne izkušnje niso bile dovolj, da bi se vrnila v stare tirnice.

Brez dela ne mara biti, še manj se smiliti sama sebi. Zato je srečo poskusila drugje. Med prvim pogovorom s posrednikom dela in razgovorom so minili trije meseci, ki jih je izkoristila za intenzivno učenje nemščine. Z družino pa so se v tem času veliko pogovarjali, ali bodo zmogli, če bo mama od njih oddaljena 700 kilometrov.

S podporo moža in otrok ter osnovnim znanjem nemščine se je marca lani odpeljala v Zürich na razgovor in prvega maja že nastopila novo službo. Po treh mesecih preizkusne dobe so jo zaposlili za nedoločen čas.

"Sem kot garjav pes" Z družino je zdaj bolj ali manj povezana prek telefona in Skypa, obiski so omejeni na nekaj mesecev. Mama, ki je prej živela v družinskem vrvežu, se je znašla sama v stanovanju. A ji zaradi tega ni težko, ker je to sama pri sebi razčistila.

Precej večjo bolečino ji povzroča domovina. Ker njena družina ostaja v Sloveniji, se kot rezident ne more odjaviti, zato je, čeprav v Slovenijo prihaja le na obiske, še vedno dolžna plačevati davke. "In to zelo visoke. Počutiš se kot nekdo, ki mu kradejo pri belem dnevu in vsem na očeh. Tu sem garjav pes, ki ga je treba izkoristiti, ker ima dosti denarja, in mu pobrati čim več pravic," je razočarana Irena.

Poleg tega se vsakič znova spopada z administrativnimi ovirami in celo napakami javnih uslužbencev. Ena od njih jo je namreč prepričala, naj izkoristi pravico do delnega nadomestila za brezposelnost, ker v Švici ni polno zaposlena (tam je to povsem običajno). Po nekaj mesecih prejemanja nadomestila pa se je izkazalo, da ta "pravica" ni usklajena z zdravstveno blagajno. In kdo zdaj plačuje napako uslužbenke? "Jaz. Tega denarja se je nabralo kar nekaj in zdaj ga moram vračati".

Vključila se je v slovensko skupnost v Švici Zaradi takšnih cvetk se Irena z vsakega obiska domovine raje vrača v Švico, pa čeprav za seboj pušča pet otrok, moža in dom. "V Švici mi je lepo, počutim se kot doma. Zürich je prekrasno mesto z razgledom na jezero in pogledom na gore, brez katerih kot Gorenjka ne zdržim. Ko mi je težko, se usedem na tramvaj, avtobus ali ladjo, se odpeljem do končne postaje in se sprehodim po naravi. To mi je zelo domače."

Tam si je našla družbo v katoliški skupnosti v Zürichu, v slovenski katoliški skupnosti v Švici ter v skupini Slovencev, ki so povezani na Facebooku in se pogosto srečujejo na družabnih dogodkih. Zdaj se je pridružila še švicarskemu pevskemu zboru in se tako vključila še v "domačo" družbo.

Tujce sprejemajo z odprtimi rokami, a le za lastno korist Najti družbo med domorodnimi Švicarji je, kot pravi Irena, zelo težko, saj so do priseljencev zelo odklonilni. So zelo ponosen narod, ki goji svojo kulturo in tradicijo. In so hribovci, ki težko sprejemajo novosti.

Kot družba pa so zelo liberalni in demokratični, med njimi je veliko istospolnih parov in parov, ki ne želijo imeti otrok. "Mislim, da je Švica že pred zelo dolgo časa prestopila prag, da bi bila samozadostna s kadri, zato brez tujcev ta država praktično ne more več delovati, vsaj kakor vidim v zdravstvu," pripoveduje Irena in dodaja, da je za Švico zelo prikladno, ko k njim prihajajo v tujini visoko izobraženi kadri, ki jih ni treba izobraziti in ki jih ni težko odpustiti.

Ker je bila Irena nekoč precej aktivna tudi v politiki, nazadnje je bila kranjska mestna svetnica, sva se dotaknili tudi te teme. A pravi, da se zdaj o slovenski politiki ne pogovarja, s švicarsko se pa še Švicarji ne obremenjujejo. Tam je to stalnica, ki mora zdržati, saj se sicer kot federacija ne bi obdržali. "Domačini ne vedo niti, kdo je župan Züricha. Njih zanimata Roger Federer in nogomet."

Se ji bo družina pridružila? Selitev v tujino Irena vidi kot odlično priložnost za svoje hčerke. Družina za zdaj posebnih želja glede selitve v Zürich nima. Mož bi zaradi posledic nesreče na delovnem mestu imel precej težav z vključevanjem v družbo, najmlajša, 11-letna hči pravi, da ima v Sloveniji prijateljice. Za zdaj o selitvi zelo resno razmišlja devetošolka, ki se bo po vsej verjetnosti v srednjo šolo vpisala v Švici. Preostalim pa so vrata odprta.