Kdo je v resnici izzivalec železne kanclerke

V Hamburgu rojeni Peer Steinbrück je v najstarejšo nemško politično stranko SPD, ki letos praznuje 150-letnico obstoja, vstopil leta 1969 kot 22-letni mladenič. Leta 1972, v času t. i. nemške jeseni, obdobja skrajno levega terorizma RAF (nem. Rote Armee Fraktion), so zaradi suma, da skriva terorista RAF, preiskali njegovo stanovanje v Kielu, kjer je takrat študiral ekonomijo in sociologijo.

Peer Steinbrück kot varnostno tveganje za državo Ta sum sodelovanja z levimi teroristi je bil po Steinbrückovem mnenju tudi razlog, da je bil leta 1976 nekaj mesecev nezaposlen. Na ministrstvu za prostor in gradnje mu namreč niso podaljšali pogodbe, in to prav v času, ko je njegova žena Gertrud, učiteljica biologije in politike, pričakovala njunega otroka.

Jeseni istega leta mu je uspelo dobiti službo na ministrstvu za promet. To je bil začetek bleščeče uradniške kariere na zvezni ravni v času vladavine socialdemokratsko-liberalne koalicije. V letih 1978–1981 je bil celo zaposlen v kabinetu takratnega kanclerja Helmuta Schmidta. Padec socialno-liberalne koalicije leta 1982 in vzpon krščanskega demokrata Helmuta Kohla je za nekaj dolgih let končal njegovo kariero na zvezni ravni.

Bolj priljubljen od Merklove V naslednjih desetletjih je svojo kariero gradil v deželah, kjer so bili na oblasti socialdemokrati: najprej Severno Porenje-Vestfalija, nato za nekaj let Schleswig-Holstein, pa spet Severno Porenje-Vestfalija. V tej najštevilčnejši deželi, ki je znana kot trdnjava SPD, je bil v letih od 2002 do 2005 ministrski predsednik.

Nato se je vrnil na zvezno raven: v času velike koalicije je bil v letih 2005–2009 finančni minister v prvi vladi Angele Merkel. V javnosti si je ustvaril vtis ministra, ki se je uspešno spopadal z začetki krize. Ta podoba uspešnega in v javnosti priljubljenega politika mu je pomagala, da se je že leta 2010 v medijih začelo veliko pisati o tem, da bo na naslednji volitvah socialdemokratski kandidat za kanclerja. Po anketi ARD Deutschlandtrend iz poletja 2011 bi celo premagal Merklovo: zanj bi glasovalo 48 odstotkov volivcev, za Merklovo le 37.

Steinbrück bi rad večjo kanclersko plačo Poleg njega se je kot kandidate omenjalo še vodjo SPD Sigmarja Gabriela, vodjo socialdemokratskih poslancev Franka-Walterja Steinmeierja in berlinskega župana Klausa Woweraita. Ti so bili zanj prešibki tekmeci: lani jeseni je stranka Steinbrücka imenovala za strankinega kanclerskega kandidata.

Potem pa je šlo samo še navzdol. Kmalu po uradnem imenovanju se je v intervjuju za Frankfurter Allgemeine Zeitung javnosti predstavil kot politik, ki mu je najpomembnejša stvar na svetu denar. Pritoževal se je namreč, da je plača kanclerja v Nemčiji preprosto prenizka, saj vsak direktor lokalne hranilnice zasluži več kot nemška kanclerka.

Steinbrück razjezi Italijane in "Ossije" Februarja je razjezil Italijane, ko je po italijanskih volitvah Silvia Berlusconija in Beppa Grilla označil za klovna. Italijanski predsednik Giorgio Napolitano, njegov ideološki zaveznik, je celo odpovedal srečanje z njim.

Pred tedni je ujezil tudi lastne rojake na vzhodu države, ko je Merklovi očital, da zaradi socializacije v nekdanji komunistični Nemški demokratični republiki (NDR) nima dovolj močne želje po vodenju evropske politike. Zato ne preseneča, da po zadnji anketi inštituta Forsa 55 odstotkov nemških volivcev želi na kanclerskem položaju Merklovo, le 21 odstotkov pa njega.

Steinbrück in Stasi Pred dnevi pa je časnik Welt am Sonntag poročal o tem, da so Steinbrücka zasledili v dokumentih nekdanje vzhodnonemške tajne policije Stasi. Steinbrück je imel sorodnike v nekdanjem NDR, ki jih je od sedemdesetih let najprej obiskoval, leta 1981 pa je nekaj mesecev celo delal v Vzhodnem Berlinu na stalnem predstavništvu Zahodne Nemčije, zato ga je Stasi v svojih dokumentih od leta 1980 do 1989 beležil kot osebo, ki bi ga lahko pritegnil v svoje vrste.

Steinbrück je odločno zanikal, da bi sodeloval s Stasijem ali katero drugo tujo obveščevalno službo. Tudi strokovnjaki za Stasijeve arhive poudarjajo, da dokumenti nakazujejo, da Steinbrück ni sodeloval z vzhodnonemško tajno službo. Edina nejasnost je, zakaj je bil njegov dosje pri Stasiju odprt toliko let, saj bi morali po notranjih smernicah dosje, če se ne sklene sodelovanje, po devetih mesecih zapreti.

Socialdemokratski kanclerski kandidat je že obljubil, da bo vse svoje podatke iz Stasijevih arhivov objavil na internetu. Vsekakor lahko zadnja odkritja temu strastnemu šahistu, ki se je leta 2005 spopadel s takratnim svetovnim šahovskim prvakom Vladimirjem Kramnikom in izgubil po 37 potezah, še zmanjšajo možnosti za uspeh. 22. septembra se mu lahko na volitvah zgodi prepričljiv šah mat.