Kako so v Berlinu zaustavili prodor Rusov na Balkan

Berlinski kongres se je začel 13. junija 1878, končal pa mesec dni pozneje - 13. julija. V ponedeljek bo torej minilo 137 let od njegovega konca. Vzrok za sklic kongresa velesil v Berlinu je bila mirovna pogodba v San Stefanu (vasica v bližini Istanbula, ki ji Turki rečejo Yesilköy) marca leta 1878.

Rusi priskočijo na pomoč zatiranim pravoslavnim kristjanom Ta mirovna pogodba je končala rusko-turško vojno v letih 1877 in 1878. Rusi so napadli Otomanski imperij po tem, ko so Turki krvavo zatirali upore balkanskih kristjanov (leta 1875 je izbruhnil upor hercegovskih Srbov, ki se je razširil tudi v Bosno, aprila 1876 so se uprli Turkom Bolgari) in sta Srbija ter Črna gora napovedali vojno Otomanskemu imperiju.

Rusi so Otomanski imperij stisnili v kot, zato je moral zelo popustiti Rusiji. Pogodba je določala ustanovitev tako imenovane Velike Bolgarije, ki bi bila formalno še del Otomanskega imperija, dejansko pa samostojna država.

Velika Bolgarija Sanstefanska Velika Bolgarija je med drugim vključevala ozemlje današnje Bolgarije in Makedonije, egejske Makedonije in Trakije (obe deželi sta zdaj del Grčije) ter dele današnje vzhodne Srbije. Bolgari bi s tem dobili dominanten položaj na Balkanu, kar seveda ni bilo všeč bolgarskim pravoslavnim sosedom Srbom in Grkom.

Z mirovno pogodbo iz San Stefana je Otomanski imperij še priznal neodvisnost Črne gore, Srbije in Romunije. Vse tri na novo priznane države so pridobile tudi novo ozemlje. Turki so Rusom morali izročiti tudi nekatere armenske in gruzijske kraje ter obljubiti reforme v Armeniji, ki bi preprečil zatiranje Armencev.

Britanci in Avstrijci proti sanstefanski mirovni pogodbi Bosna bi po pogodbi morala dobiti avtonomijo znotraj Otomanskega imperija, Kreta, Epir in Tesalija bi dobile samoupravo, Bosporska ožina in Dardaneli so bili razglašeni območje svobodne plovbe za vse nevtralne ladje tako v vojni kot v miru.

Ta pogodba je spravila v jezo zlasti Veliko Britanijo in Avstro-Ogrsko, ki sta želeli preprečiti prevelik vpliv Rusije na Balkanu. Tako so se predstavniki vseh takratnih velesil na stari celini (Nemčija, Francija, Velika Britanija, Avstro-Ogrska, Rusija in Italija), predstavniki Otomanskega cesarstva, predstavniki Grčije in predstavniki dežel, ki so bile formalno še del Otomanskega cesarstva (Črna gora, Srbija in Romunija) zbrali junija 1878 v Berlinu.

Škarje in platno sta imeli v rokah Nemčija in Velika Britanija Nemčija je po zmagi nad Francijo in združitvi leta 1871 postala poleg Velike Britanije najmočnejša velesila na evropski celini, zato so se sprte velesile tudi sestale v nemški prestolnici. Na pogajanjih v Berlinu sta imela glavni besedi nemški železni kancler Otto von Bismarck in britanski premier Benjamin Disraeli. Na koncu je bila v nemški prestolnici sklenjena nova mirovna pogodba.

Ta pogodba ni več predvidevala ustanovitve Velike Bolgarije, še več, ozemlje današnje Bolgarije je bilo razdeljeno na dve deželi: kneževino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo (današnja južna Bolgarija). Kneževina je postala neodvisna, Vzhodna Rumelija pa je dobila samoupravo, a je še ostala del Otomanskega imperija. Znotraj Otomanskega imperija je ostalo tudi ozemlje Makedonije.

Srbija, Črna gora in Romunija tudi formalno neodvisne države Srbija, Črna gora in Romunija so prav tako kot v sanstefanovski pogodbi postale neodvisne države. Dele Otomanskega imperija sta dobili tudi Velika Britanija in Avstro-Ogrska. Britanci so zasedli Ciper, Avstro-Ogrska pa Bosno in Hercegovino (ta je formalno še ostala del Otomanskega imperija) in Sandžak.

Ta pogodba je povzročila veliko razočaranj in zasejala semena novih sporov. Bolgari so bili nezadovoljni, ker so bili ozemeljsko okrnjeni, Srbi pa razočarani, ker je BiH, ki so jo videli kot eno od srbskih dežel, zasedla Avstro-Ogrska.

Avstro-Ogrska je bila najprej zaveznica Srbije Spor takrat še ni bil tako hud, ker je bila Srbija varovanka Habsburške monarhije. Ne nazadnje je Avstro-Ogrska po upora kristjanov leta 1875 sprejela veliko krščanskih beguncev iz Bosne in Hercegovine, ki so bežali pred nasiljem turške vojske in zlasti muslimanskih paravojaških enot. Leta 1881 sta Avstro-Ogrska in Srbija podpisali sporazum, s katerim je črno-rumena monarhija dovolila, da Srbija postane kraljevina.

Prav Avstro-Ogrska je leta 1885 preprečila dokončen zlom Srbije v vojni z rusko zaveznico Bolgarijo. Leta 1885 sta se namreč združili kneževina Bolgarija in Vzhodna Rumelija. To je povzročilo jezo v Grčiji in Srbiji. Srbija, ki je imela podporo Avstro-Ogrske, je celo napadla Bolgarijo, a je bila hudo poražena.

Avstrijsko-srbski spor glede BiH zaneti prvo svetovno vojno Ko pa so zarotniki iz vojaških krogov 11. junija leta 1903 umorili srbskega kralja Aleksandra Obrenovića, se je na oblast v Srbiji vrnila družina Karadjordjević. S spremembo oblasti se je tudi oddaljila od Avstro-Ogrske in postala zaveznica Rusije in Francije.

Spori med Avstro-Ogrsko in Srbi so še zaostrili leta 1908, ko je Avstro-Ogrska BiH priključila k svojemu ozemlju. Prav v bosanski prestolnici Sarajevu je junija 1914 bosanski Srb Gavrilo Princip umoril avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Ta dogodek je potem sprožil prvo svetovno vojno.