V času največje evrske krize so številni že pokopali evro, zdaj pa je zlasti v južnoevropskih državah vse več jeze zaradi premočnega evra. Tako je postal žrtev preveč uspešnega reševanja.
24. julija 2012 je evro v primerjavi z ameriškim dolarjem padel na najnižjo vrednost. Tega dne si lahko za en evro dobil le 1,2089 ameriškega dolarja. Nato je 26. julija predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi v Londonu napovedal, da bo ECB storila vse za trdnost evropske valute.
Super Mario rešuje evro
Z napovedjo, da bo ECB tudi nekakšna posojilodajalka v skrajni sili, če bo treba, je dejansko prepovedal bankrote prezadolženih držav in zlom evroobmočja. ECB je začela kupovati državne obveznice najbolj zadolženih držav, zaradi česar je Italijan Draghi postal tarča kritik Nemcev, ki so mu očitali, da ECB presega svoja pooblastila.
Sever stare celine je tudi vihal nos nad nižanjem obrestne mere, ki naj bi šlo prav tako v korist južnoevropskih držav in v škodo Nemčije. ECB naj bi tako Draghi spremenil v nekakšno razsipniško Banco d'Italia, kar naj bi koristilo zlasti italijanskim bankam.
Po londonskem govoru se kapital vrača v evroobmočje
Toda po drugi strani je po Draghijevem londonskem govoru veliko kapitala prišlo nazaj v evroobmočje, zlasti v obrobne države, je za nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung dejal Christian Apelt, strokovnjak za devizno poslovanje pri nemški deželni banki Helaba.
Pritrjuje mu Hans Redeker, vodja devizne strategije pri investicijski banki Morgan Stanley v Londonu, ki pravi, da je bil Draghijev govor povabilo k vlaganju denarja v evroobmočje.
Evro vse dražji
Evropske banke so spet kupovale evropske državne obveznice, bankam so sledili tudi številni drugi mednarodni vlagatelji. Svoje je h krepitvi evra dodala tudi denarno ekspanzivna politika ameriške centralne banke FED, rast pa je spodbujalo tudi lansko okrevanje evropskih gospodarstev. 13. marca letos je bilo tako treba za en evro odšteti 1,3942 ameriškega dolarja.
Nastal je nekakšen paradoks. Reševanje evra pred propadom je namreč evro naredilo preveč močnega. Drag evro je zlasti prizadel države, kot sta Portugalska in Španija, ki se skušata izkopati iz krize s povečanim izvozom v države zunaj evroobmočja.
Drag evro jezi južnoevropske izvoznike
Portugalska je tako povečala izvoz v svoje nekdanje kolonije, na primer v Angolo. Iberski državi ob Atlantiku je kljub močnemu evru uspelo povečati izvoz v neevrske države z 20 na 30 odstotkov.
Tudi vzhodna soseda Portugalske, Španija, je začela okrevati s povečanjem izvoza po vsem svetu. Kot piše ameriški časnik The Wall Street Journal, je majhni, a žilavi skupini izvoznikov uspelo povečati španski izvoz. Med drugim jim uspeva prodajati kaviar Rusom, avtomobile Nemcem in čevlje Kitajcem.
Evro za Nemčijo prepoceni, za olivne države predrag
Španski izvozniki kljub povečanemu izvozu poudarjajo, da si ne morejo privoščiti dragega evra, še zlasti ker morajo s svojimi izdelki na svetovnem trgu velikokrat tekmovati s cenejšimi kitajskimi izdelki.
Po izračunih Redekerja , ki je vrednost evra preračunal v stroške dela, je evro za Nemčijo 13 odstotkov prepoceni, za Španijo in Portugalsko pa več kot štiri odstotke predrag, za Grčijo celo 29 odstotkov predrag.
Južnoevropsko gospodarstvo bolj občutljivo na tečajna nihanja
Tudi sama struktura španskega in portugalskega gospodarstva je ranljiva za nihanje tečaja evra. Drag evro namreč bolj prizadene južnoevropske izdelovalce tekstilnih ali živilskih izdelkov, kot sta olivno olje in vino, kot na primer nemške izdelovalce kompleksnih strojev, pri katerih je kakovost pomembnejša od cene.
2
