Petek, 10. 4. 2015, 20.09
9 let, 7 mesecev
Ameriška državljanska vojna še ni končana
Appomattox je za vsakega Američana ime, ki zaznamuje simbolični konec ameriške državljanske vojne, ki je v letih od 1861 do 1865 pustošila po ozemlju zdajšnjih ZDA. Vojski Severa in Juga sta se, kot radi trdijo Američani, borili za pravično združeno državo, državo, v kateri bi bilo odpravljeno suženjstvo. Deklaracijo o enakopravnosti sužnjev je sicer tedanji predsednik Abraham Lincoln objavil že dve leti pred koncem vojne, a uradno je začela veljati s koncem vojne.
A kljub temu je Appomattox kraj, kjer se je 21 tisoč vojakov konfederacijskega generala Roberta E. Leeja predalo unionističnemu generalu Ulyssesu S. Grantu. Začelo se je z bitko 9. aprila, a do popoldneva tega dne sta legendarna generala že sedela v sobi in se dogovarjala o pogojih predaje. "Bila je cvetna nedelja. Ob štirih popoldne sta si segla v roke," je tedaj zapisal dopisnik Associated Pressa William Downs MacGregor. Tri dni pozneje, 12. aprila, je potekala uradna predaja.
Na Lincolnovo zahtevo so bili pogoji predaje za južnjake mili, da bi preprečili morebitno poznejše gverilsko bojevanje konfederalistov. Vsi vojaki so lahko obdržali konje in zalogo hrane, da so se lahko vrnili domov in se lotili pomladnih posevkov na svojih kmetijah. Predati so morali orožje, medtem ko so ga lahko častniki obdržali.
Nihče ni bil ujetnik, nihče zapornik, le general Lee je bil nekaj časa v hišnem priporu, nato pa se je na konju vrnil v Richmond, tedaj južnjaško prestolnico. Ko so Grantovi vojaki slišali za predajo, so začeli veselo vzklikati, a jih je general utišal z besedami: "Konfederacijski vojaki so zdaj naši sodržavljani, zato ne moremo slaviti njihovega poraza."
Vojni je sledilo obdobje obnove, ki je trajalo do leta 1877 in prinesla pol stoletja neverjetnega gospodarskega vzpona Združenih držav Amerike, ki so tako postale svetovna velesila. A kljub temu je bilo to tudi politično vetrovno obdobje. Kljub formalni odpravi suženjstva so rasna nasprotja tlela. "Vzeli so mi privilegij, da jih sovražim," je o odpravi suženjstva dejal eden izmed južnjaških veteranov, ki je v vojni izgubil dva sinova in vse sužnje.
V času obnove in po njej je na Jugu tlela protirevolucija, ki je v svojem bistvu temeljila na belopolti nadvladi. Dogajali so se napadi na skupnosti osvobojenih sužnjev, takoj po letu 1877 pa se je kljub ustavnim amandmajem, ki so uzakonili enakost in volilno pravico za temnopolte, začelo črno obdobje ameriške rasne zgodovine, ko so po južnih državah pustošili rasisti, tudi zloglasni Kukluksklan.
Ni natančnih podatkov o tem, koliko ljudi je bilo ubitih med napadi na temnopolte prebivalce. Aprila 1873 so v Louisiani pobili sto osvobojenih sužnjev, samo v Južni Karolini so med volitvami leta 1871 poročali o 40 temnopoltih žrtvah in o stotinah pregnanih z domov.
Žrtve ameriške državljanske vojne, ki je tako globoko zaznamovala ameriško zgodovino in ljudi, bi bile upravičene, če bi od konca vojne dejansko veljala načela enakosti. A sta se morala zgoditi še Martin Luther King in Rosa Parks, da je bila dosežena vsaj navidezna enakopravnost. Mnogi celo trdijo, da je bila zmaga državljanske vojne unovčena šele, ko je Barack Obama postal prvi temnopolti predsednik ZDA.
A zdaj, v času, ko so v Ameriki ponovno močno vzplamtela rasna nesoglasja, še posebej med temnopolto skupnostjo in belopoltimi policisti, se v Ameriki porajajo vprašanja, ali se je vojna res končala. "Državljanska vojna se je končala – nekdo je zmagal, nekdo izgubil.
Toda zdaj, 150 let pozneje, ponovno vsak dan na prvih straneh časopisov doživljamo dve veliki temi državljanske vojne – raso in federalizem," je za New York Times dejal zgodovinar z univerze Yale David W. Blight: "Vojna je končana, a hkrati ni končana." Blight je eden redkih ameriških zgodovinarjev, ki opozarja na to, da vrednote, za katere so se borili v državljanski vojni, nikakor niso uveljavljenje.
Prav tako je s federalizmom. Zdaj se kažejo huda nasprotja med demokratskim predsednikom in republikanskimi guvernerji posameznih zveznih držav. Poteka debata o tem, kakšne so pravice posameznih zveznih držav v zvezi s temami, kot so splav, poroke istospolnih partnerjev, priseljenska politika, pa tudi o legalizaciji marihuane.
Ugotovili so, da so skoraj vse države, ki so se leta 1861 pridružile konfederaciji, leta 2014 v senat izvolile republikanske senatorje. Izjema sta le Virginia, ki ima demokratskega senatorja, in Florida, ki tega leta ni imela volitev. Ugotovili so tudi, da pet nekdanjih konfederalnih držav nima zakona o minimalni plači, da jih ima sedem najvišje odstotke zapornikov v državi in da v petih konfederalnih državah večina prebivalcev meni, da mora biti splav prepovedan.
Razlog za to naj bi bila religija. Med državljansko vojno se je tako prezbiterijanska kot metodistična cerkev razdelila na severne in južne sekte – prve so se zavzemale za odpravo suženjstva, druge so bile proti. "Tudi ko se je suženjstvo končalo, je teološka razlika ostala," je za Economist razliko razložil zgodovinar Mark Noll.
K temu je po njegovem mnenju močno prispevalo tudi priseljevanje, ki je bilo po vojni močnejše v severne države. Prav tako je priseljevanje s severih delov v južne močno omajalo konservativno naravnanost dveh konfederalnih držav Virginije in Floride, ki sta zaradi največjega priseljevanja s severa najbolj liberalni južni državi.
Toda zagovorniki starega Juga ZDA radi poudarijo, da so zadnjo uradno bitko v državljanski vojni, ki se je zgodila v Teksasu na ranču Palmito maja 1865, kljub vsemu dobili vojaki konfederacije in da vojna za unioniste še ni dobljena.