Ali so majico, ki jo nosite, naredili otroci?

Lani jeseni je nemški duo Dandy Diary objavil kratek film v čast kolekcije oblikovalca Alexandra Wanga za švedskega konfekcijskega giganta H&M. Prikazali so tudi šivalnico v Indiji, kjer naj bi šivali kolekcijo. Trinajstletni deček, delavec v šivalnici, je dejal, da je "počaščen, da je del kolekcije znanega oblikovalca".

Posnetek je dvignil veliko prahu tako v Nemčiji kot v Indiji. Toda H&M je pozneje v izjavil zatrdil, da je posnetek ponarejen, saj so dotično kolekcijo šivali na Kitajskem ter v Turčiji in Italiji. Dodali so, da "H&M odločno nasprotuje otroškemu delu. Naša politika do otroškega dela temelji na konvenciji Združenih narodov o pravicah otrok in na določilih Mednarodne organizacije dela."

Obiralci bombaža v Uzbekistanu Kar pa ne pomeni, da otroci ne delajo za modno industrijo. Mednarodna organizacija za delo (ILO) ocenjuje, da na svetu dela okoli 120 milijonov otrok, večina v modni in prehrambni industriji. Obseg otroškega dela je med letoma 2000 in 2012 padel za 30 odstotkov, toda še vedno je le v azijskih državah v delo vključeno 44,6 milijona otrok, velika večina v modni industriji.

Veriga otroškega dela za modno industrijo se začne že z nabiranjem bombaža. V Uzbekistanu je recimo med delavci na bombažnih poljih okoli milijon in pol otrok. Naslednja stopnja so predilnice, ki so še posebej velika težava v Indiji. V poročilu organizacije SOMO, ki se ukvarja z nadzorom multinacionalk, je navedeno, da v indijskih predilnicah dela 60 odstotkov otrok.

Šivalci iz Bangladeša Naslednja stopnja sta krojenje in šivanje, v takšnih tovarnah največ otrok dela v Bangladešu. Ta revna država pravzaprav temelji na tekstilni industriji za velike korporacije, saj 80 odstotkov vsega državnega zaslužka z izvozom temelji na tekstilni industriji. Samo H&M letno iz Bangladeša uvozi za 1,5 milijarde dolarjev oblačil.

V zadnjem času se po navedbah organizacije Human Rights Watch vse več šivalnic, kjer delajo otroci, pojavlja v Kambodži in Mjanmaru.

Korporacije deklarativno proti otroškemu delu Prav H&M je največkrat na seznamu podjetij, za katera delajo otroci. Poleg švedskega giganta pa so pogosta tarča kritik še Gap, Adidas, Zara, Marks and Spencer in C&A, skratka večina množične konfekcijske industrije. Vsa ta podjetja so sicer podpisala kodeks o preprečevanju otroškega dela.

Pred dvema letoma so Walmart, Walt Disney, H&M in Adidas oznanili bojkot izdelkov, ki so iz uzbekistanskega bombaža. Toda to ne pomeni, da ga niso uporabljali: namesto njih so ga kupovali pakistanski in indijski trgovci, ki so ga nato prodali korporacijam.

Prav sledljivost izdelka je najtežji del preprečevanja otroškega dela. H&M je recimo objavil seznam vseh tovarn na svetu, s katerimi imajo podpisane pogodbe za izdelavo oblačil. Toda težava je v tem, da se pogodbene partnerje lahko nadzoruje, a ti delo pogosto predajo s podpogodbami. Zato se korporacije ob vsakokratnem primeru, ko se izkaže, da za njih delajo otroci, izgovorijo, da za to niso vedeli, ker to niso njihovi pogodbeni partnerji.

"Globalne blagovne znamke so vsem poznana imena," je za švedsko televizijo SVT dejala raziskovalka Human Rights Watch Aruna Kashyap: "Imajo veliko vzvodov, s katerimi bi lahko zagotovile, da njihovi pogodbeni partnerji ne bi kršili delavskih pravic, vključno z otroškim delom."

Vprašanje pa je, kaj bi to pomenilo za njihov dobiček in končno ceno poceni majice, ki jo potrošniki kupijo v trgovinah znanih konfekcijskih blagovnih znamk.