Zgodba o politiku, ki je nekoč kritiziral spletke proti Janši

Leta 1969 rojeni pravnik Gregor Virant je v politiko vstopil leta 2000, ko ga je v času nekajmesečne Bajukove vlade takratni notranji minister Peter Jambrek postavil za državnega sekretarja na svojem ministrstvu. Po volitvah 2000 je znova postal predsednik vlade Janez Drnovšek (LDS), notranji minister pa je postal Rado Bohinc (SD). Ta se je odločil, da Viranta obdrži kot državnega sekretarja.

Sodelovanje ni bilo brez težav Sodelovanje med Bohincem in Virantom ni bilo brez težav. Najbolj je počilo spomladi 2003, ko je Virant zagrozil z odstopom, če bo Ropova vlada za direktorja urada za usmerjanje delovanja upravnih enot imenovala Vitomirja Pretnarja. Na koncu je Bohinc popustil Virantovemu ultimatu in Pretnarja ni predlagal za omenjeno mesto. Virant je tako ostal državni sekretar, a se je še pred koncem mandata poslovil. Virant je namreč v volilnem letu 2004 začel sodelovati v novoustanovljenem Zboru za republiko, prav tako se je vključil v delovanje strokovnega sveta SDS-a, nekakšne vlade v senci takratne najmočnejše opozicijske stranke. Konec avgusta je tako Virant odstopil z mesta državnega sekretarja, saj je postalo njegovo sodelovanje v političnih aktivnostih nezdružljivo z delom državnega sekretarja.

Leta 2004 je na volitvah zmagal SDS, kar je omogočilo oblikovanje prve Janševe vlade. V njej je Virant postal minister za javno upravo. V prvi Janševi vladi se je Virant osredotočil zlasti na vzpostavitev e-uprave in odpravo administrativnih oziroma birokratskih ovir, pri čemer je bil uspešen, saj je se je Slovenija leta 2007 na področju e-uprave uvrstila na drugo mesto v EU-ju. Med ljudmi je veljal za enega najbolj priljubljenih ministrov Janševe vlade. To priljubljenost ni ogrozila niti afera renta za smrad.

Prejemal rento oziroma odškodnino za smrad tudi v obdobju, ko je bila hiša še v gradnji Leta 2007 se je namreč izvedelo, da je njegov tast Miha Brejc leta 1997 kot predsednik občinske uprave v Domžalah sodeloval na seji, na kateri so odločili, da sedem lastnikov stanovanj v bližini smetišča na Dobu pri Domžalah dobi rento oziroma odškodnino za smrad. Med prejemniki odškodnine sta bila tudi Brejc in njegov zet Gregor Virant. Ker se je občinski sklep glasil, da so do rente upravičeni lastniki, ne pa zgolj dejanski stanovalci, je Virant prejemal rento oziroma odškodnino za smrad tudi v obdobju, ko je bila njegova hiša še v gradnji in dejansko ni živel v bližini smetišča. Na Dob se je vselil namreč šele leta 1999. Najbolj naporno delo, ki ga je imel v času Janševe vlade, pa je bilo pogajanje s sindikati javnega sektorja o plačni reformi. Prav ta reforma je bila poleg afere Patria verjetno glavni krivec za poraz SDS-a na volitvah jeseni 2008. Kot je v enem od intervjujev pred leti priznal sam Virant »z vidika politične taktike ni bilo pametno postaviti dan prvega izplačila plač v mesec tik pred volitvami. V tem smislu sem soodgovoren za poraz SDS-a na preteklih volitvah.«

Reforma je vsaj prvi mesec namreč sprožila številne upore posameznih skupin javnih uslužbencev, ki so dobili nižje plače kot pred reformo. Kritike na račun plačne reforme pa se niso polegle niti v nadaljevanju, saj so Virantu očitali, da je s prevelikim popuščanjem sindikatom ob uveljavitvi plačne reforme povzročil, da se je bruto masa plač za javne uslužbence še dodatno povečala. Virant je nasprotno več čas utemeljeval, da temu ni tako in so s plačno reformo kvečjemu vzpostavili nek red v javnem sektorju.

V času Pahorjeve vlade nekoliko manj prisoten V času Pahorjeve vlade je bil razen običajnih komentarjev v medijih nekoliko manj prisoten. Toda kot velika zvezda se je pojavil tik pred predčasnimi volitvami 2011, ko je najavil ustanovitev svoje stranke. Še avgusta 2011 je namreč zatrjeval, da ne razmišlja o ustanovitvi lastne stranke. Ko je najavil ustanovitev lastne stranke se je za ene tedaj pokazal kot trojanski konj, s katerim si Janša želi zagotoviti absolutno večino v državnem zboru. Drugi so ga označili za izdajalca, ki je zabil nož v hrbet Janezu Janši in mu s tem tudi onemogočil, da bi postal relativni zmagovalec volitev.

V vsakem primeru so kaj hitro na plano privrela dejstva, da je spor med Janšo in Virantom tlel že kar nekaj časa. Virant je namreč po volitvah 2008 postal predsednik Zbora za republiko, marca 2011 pa je poslal članom zbora odstopno izjavo. Ponovno sta se v javnosti pojavili dve interpretaciji dogajanja na zboru za republiko.

Prva, Virantova, pravi, da se ni strinjal z dejstvom, da bi Zbor postal podaljšana roka SDS. Druga, ki je prihajala z vrst članov zbora, pa je trdila, da je do konflikta prišlo, ker je zbor po volitvah 2008 postal praktično mrtvouden organ, krivda pa je bila predvsem na strani tedanjega predsednika - Viranta.

Virant ustanovi lastno stranko Kakor koli - še tik pred najavo ustanovitve svoje stranke je Virant mirno sodeloval na sejah sveta SDS, kjer so pripravljali volilno strategijo in program. Te dvojne igre ni nikoli obžaloval, v kontekstu ustanavljanja stranke je obžaloval le, da o tem ni predhodno obvestil Janeza Janše, kar bi se mu zdelo korektno, kot je sam zatrjeval.

SDS je Virantu takoj očitala, da so v ozadju ustanovitve tudi sorodstvene povezave z Jankovićem. Stric Gregorja Viranta, Marjan Jernej Virant, je namreč tast Zorana Jankovića, hkrati pa tudi član Pozitivne Slovenije. Virantovi še neustanovljeni stranki je priljubljenost v trenutku narasla, prehitevala je tako Zorana Jankovića kot tudi Janševo SDS.

Na krilih visoke priljubljenosti se je v javnosti že špekuliralo, da je Virant lahko celo relativni zmagovalec volitev, a mu je zmago preprečil izbruh afere denarno nadomestilo.

Leta 2009 prejel 66.175 evrov nadomestila Na volitvah jeseni 2008, na katerih je kandidiral na listi SDS-a, se Virantu namreč ni uspelo uvrstiti v parlament, zaradi česar je postal brezposeln. Kljub temu, da je Virant leta 2009 prejel 66.175 evrov nadomestila, ki ga je dobil zaradi brezposelnosti, je v istem letu zaslužil še 95.252 evrov s pogodbenim delom.

To dejstvo je še zlasti sprožale polemike, ker je Virant v javnosti nastopal kot velik kritik nadomestil nekdanjim ministrom in poslancem. Je verjetno eden izmed tistih politikov, ki najpogosteje uporablja besedno zvezo – visoka moralna načela. In prav zaradi videza o visoki moralnosti je kraljeval na lestvicah priljubljenosti. Virant je sicer po izbruhu afere vrnil državi okoli 20.000 evrov nadomestila.

Jeziček na tehtnici, ali bo vlada desna ali leva Kljub vsemu pa je po volitvah, na katerih je njegova Državljanska lista dobila sedem odstotkov, postal jeziček na tehtnici, ali bo vlada desna ali leva. Ker je bil Zoran Janković relativni zmagovalec volitev, se je razumljivo najprej začel pogovarjati s Pozitivno listo za sodelovanje v koaliciji. Toda prišel je tisti usodni 21. december. Ne toliko usoden za Gregorja Viranta kot za Zorana Jankovića.

Ko so namreč desne stranke podprle Viranta za predsednika parlamenta, se je ponovno zdelo, da je spor med Janezom Janšo in Gregorjem Virantom presežen. Janša ga je praktično takoj podprl za predsednika DZ, čeprav še ni bilo na vidiku desne koalicije, Zoran Janković pa je moral še dvakrat pasti kot kandidat za mandatarja, predno sta se znova sestala Virant in Janša ter sestavila koalicijo.

Leva politična sfera je Viranta po sestavi desne koalicije proglasila za previranta in mu očitala, da se je z Jankovićem pogajal s figo v žepu.

Konflikt med SDS in Virantovo državljansko listo vseskozi tlel Ne glede na to, da so uspeli sestaviti desno koalicijo, pa je konflikt med SDS in Virantovo državljansko listo vseskozi tlel in vsake toliko časa tudi zagorel. Še posebej lani junija, ko se je razplamtela razprava, ali totalitarni simboli, kot so rdeče zvezde na praporih nekdanjih borcev, sodijo na državno proslavo države, ki se je ob osamosvojitvi borila prav proti tem simbolom. Virant je namreč zagovarjal bolj kot ne status quo, SDS in Janša pa dejstvo, da tovrstni simboli, pod katerimi so številni trpeli, bili mučeni in ubiti, ne sodijo v demokratične države.

Če je Virant radikalno zahteval odstope nekaterih poslancev, ki so prepisovali svoje diplomske ali magistrske naloge in to še predno so postali politiki, pa je nekoliko manjkrat izpostavil, da bi moral odstopiti poslanec Pozitivne Slovenije Mitja Meršola, nekdanji udbovec, ki je ovajal svoje prijatelje. In kar nekateri ocenjujejo kot največjo sramoto tega sklica parlamenta.

Poleg tega se zdi, da se poslanci, ki jih danes Virant za vsak prekršek, ki so ga zagrešili v življenju pred vstopom v politiko in pride slučajno v javnost, podi iz parlamenta, ravnajo po njegovem načelu ob vračilu nadomestila. Posujejo se s pepelom in ga obžalujejo.

Kritiki mu očitajo tudi dvojna merila Virantu njegovi kritiki očitajo tudi dvojna merila. Če je pred leti zagovarjala odpravo protikorupcijske komisije, njenega takratnega šefa Draga Kosa pa opisal kot nekoga, ki je sodeloval v spletkah proti Janši, zdaj brez kančka dvoma na podlagi za številne spornega Klemenčičevega poročila zahteva Janšev odstop, zaradi česar se zdi, da so vladi šteti dnevi.

Pred leti je bil Virant tudi kritičen do Pahorja, ker je ta – potem ko je računsko sodišče predlagalo razrešitev tedanjega ministra za okolje in prostor Karla Erjavca – avtomatično predlagal Erjavčevo razrešitev, ne da bi kaj razmišljal ali poslušal ministrove argumente. Zdaj pa kritiki Virantu očitajo isto, da se je po objavi poročila protikorupcijske komisije brez razmišljanja zavzel za Janšev odstop, ne da bi poslušal njegove argumente.

Kako bo ravnal v nadaljevanju svoje politične kariere? Na voljo ima Virant seveda več možnosti, da uveljavi svoja načela. Nekoč je kot pravni strokovnjak zagovarjal načelo, da konstruktivna nezaupnica krepi stabilnost in preprečuje »brezvladje« med odstopom vlade in oblikovanjem nove vlade. Zdaj pa zahteva odstop Janše oziroma poziva Janšo, da naj predlaga glasovanje o zaupnici, torej tisto, kar je pred leti kritiziral kot nevarnost »brezvladja«, po drugi strani pa je gluh na pozive Janše, naj zagovorniki njegovega odstopa predlagajo konstruktivno nezaupnico.