Zdravilna moč branja ali Ko besede zdravijo

Bibliosvetovanje ali bibliopreventiva – vsakodnevna uporaba branja in pogovora o knjigi V šolskem okolju se namesto biblioterapije izvaja bibliopreventiva oz. preventiva s pomočjo knjig. "Gre za to, da učence ozaveščamo o nekaterih težavah, ki se dotikajo književnih oseb in jih želimo opremiti z veščinami komunikacije, kot so podajanje lastnega mnenja, poslušanje drugih, zaključevanje, različna mnenja in različne rešitve," pripoveduje profesorica slovenskega jezika in bibliotekarka Sabina Burkeljca.

Tovrstno svetovanje poteka pri krožkih, delu z nadarjenimi otroci, urah slovenskega jezika in tudi drugih jezikov ter pri razrednih urah. V skupini je do dvanajst otrok, kadar se srečujejo enkrat tedensko, nekaj ur pa se izvaja s celim razredom. Kot pravi Sabina Burkeljca na njenem krožku eno knjigo predelujejo celo leto in dobesedno "dihamo s knjižnimi junaki." Letos obravnavajo knjigo Berenikini kodri avtorice Aksinje Kermauner, ki govori o slepoti.

"Učence v manjših skupinah vodi učitelj, knjižničar ali svetovalni delavec, ki osvetljuje določene stvari iz literature in pomaga učencem do spoznanja različnih življenjskih situacij književnih oseb." Po besedah Burkeljčeve izbirajo literaturo z umetniško vrednostjo, ki na bralca učinkuje dolgoročno in kompleksno.

Sabina Burkeljca poudarja, da že vsakršno ukvarjanje s kakovostnim branjem, kjer tečejo vsi štirje vidiki procesa biblioterapije, kjer sodeluje mentor/svetovalec in so otroci varni v skupini, deluje biblioterapevtsko. "Branje vsakršne kakovostne literature (z umetniško vrednostjo) pa je že brez bibliosvetovalca za bralca terapevtsko."

Biblioterapija v praksi V Sloveniji je v kliničnem okolju najbolj znana metoda zdravljenja s pomočjo literature pokojnega psihiatra dr. Janeza Ruglja, ki je znan po svojem večkrat spornem, a uspešnem zdravljenju alkoholikov. Kot pojasni Burkeljčeva, je Rugelj spoznal, da imajo določena literarna dela s psihoterapevtskim nabojem izreden vpliv na poglabljanje spoznanja o določenih problemih pri določenih pacientih. Primer takega literarnega dela je na primer Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja.

Psiholog Perko deli biblioterapijo na dva dela: a) branje in študij strokovnih knjig s področja filozofije, psihologije in sociologije, ki imajo poseben psihoterapevtski naboj in b) branje leposlovja. Perkovi pacienti morajo vsak mesec prebrati dve knjigi.

Kako biblioterapijo približati širši javnosti? Biblioterapija je na anglosaškem področju dobro razvita in jo poznajo tako v šolah kot pri zdravljenju v psihiatriji, pravi Burkeljčeva, Zabukovčeva pa dodaja, da "biblioterapije v različnih kontekstih uvajajo na Hrvaškem in v Bosni, kjer jo uporabljajo kot podporno tehniko pri soočenju s posttravmatskim stresnim stanjem."

"Morda je vzrok za odsotnost biblioterapije v Sloveniji pomanjkanje strokovne literature, ki bi dala neke strokovne temelje za delovanje v praksi," meni Burkeljčeva, ki se z biblioterapijo načrtno in ciljno usmerjeno ukvarja četrto leto, in doda, da rezultati potrjujejo, da otroci res potrebujejo prebiranje literature z učiteljem/usmerjevalcem."

Zabukovčeva je prepričana, da bi idejo za oživitev bibliosvetovanja morali razširiti med različne skupine, predvsem mladostnike, odrasle ali upokojence. "Večkrat med mladimi slišim, da je premalo časa za pogovore, klepete; podobno se sliši tudi med starejšimi. Želja torej obstaja, verjetno je treba le idejo približati omenjenim skupinam. Bodisi prek knjižnic, bralnih klubov in podobnega," zaključi Zabukovčeva.