Zaostankov ne bo, ko bodo sodniki lahko samo sodili

Kot pravi višja sodnica svetnica, so se ob njenem prihodu na ta položaj leta 2007 ukvarjali s "starimi" zadevami, ki so segale še v leto 1984, množične tožbe in kadrovska nestabilnost pa so tudi na delovnem in socialnem sodišču povzročila sodne zaostanke.

Na delovnem sodišču sicer obravnavajo spore v odpovedi pogodb o zaposlitvi, obstoju ali neobstoju delovnega razmerja, kolektivne spore, zadeve, v katerih je delodajalec v stečajnem postopku in nekatere druge. S socialnopravnega področja pa sodišče prioritetno obravnava spore v zvezi z dodatkom za pomoč in postrežbo, socialne prejemke, o bolniških staležih …

Kakšne so trenutne razmere na delovnem in socialnem sodišču? V zadnjih nekaj letih namreč poročamo o množične sporih, ki so jih vlagali tako delavke Mercatorja kot učitelji, vojaki, policisti … Ali morate tudi znotraj kolektivnih tožb vsako posamezno tožbo obravnavati posamično? Vsak spis moramo posebej rešiti. Zadeve je treba zaključiti. V množičnih sporih so izidi zelo različni. Lahko se zgodi, da je procedura dolgotrajna. Praviloma je tako, da posamična zadeva, ki se obravnava v vzorčnem postopku, gre preko vseh inštanc, torej na pritožbeno sodišče, vrhovno sodišče in tudi ustavno sodišče. Če je izid za stranko negativen, kar pomeni, da se tožbeni zahtevek v enem od teh vzorčnih primerov zavrne, tožniki v vseh drugih primerih tožbe praviloma umaknejo. Zadeve se v takih primerih zaključijo s sklepom o ustavitvi postopka.

Drugače je v primeru ugoditvene sodbe v množičnih sporih (gre za zadeve z istovrstno, dejansko in enako pravno podlago), denimo nekaj sto tožb delavk Mercatorja, ki so vtoževale plačilo razlike potnih stroškov. Tožbenemu zahtevku je bilo delno ugodeno, zato je bilo treba v nadaljevanju vsako zadevo obravnavati posebej. Čeprav so bila izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva, delodajalec ni bil pripravljen za poravnavo v vseh drugih nerešenih zadevah. Iz razloga racionalnosti, smotrnosti in učinkovitosti bi bilo to razumno pričakovati. Zadeve bi bile rešene hitreje in z manjšimi stroški tako za sodišče kot stranke.

Koliko povprečno traja reševanje množičnih sporov od začetka do pravnomočne sodbe? Takšni primeri trajajo praviloma zelo dolgo, ravno zato, ker stranke izkoristijo vsa možna redna in izredna pravna sredstva, vključno s pritožbami na ustavno sodišče. To lahko traja tri do štiri leta. Naše izkušnje v tovrstnih sporih so takšne. Ko je zadeva na prvi stopnji končana, gre na višje sodišče. Po pravnomočnosti se izkoristi tudi izredno pravno sredstvo na vrhovnem sodišču. Za vse te postopke je potreben določen čas. Enako na ustavnem sodišču, ki tovrstne ustavne pritožbe sicer rešuje absolutno prednostno, ravno iz razloga množičnosti. To pa ne pomeni, da zadevo reši takoj. Postopek lahko traja tudi dve leti in več.

Prav množične zadeve zelo izkrivljajo sliko povprečnega časa reševanja zadev na sodišču. Če je nekaj sto ali celo tisoč istovrstnih zadev, v katerih je od vložitve tožbe poteklo tri ali celo štiri leta, to močno podaljša povprečni čas reševanja zadev.

Koliko časa se rešujejo posamične zadeve? Zelo različno. Moramo ločiti zadeve, ki jih je potrebno obravnavati absolutno prednostno, kot npr. spore v odpovedi pogodb o zaposlitvi, obstoju ali neobstoju delovnega razmerja. Za te že zakon nalaga, da mora biti zadeva razpisana v dveh mesecih od prejema odgovora na tožbo. Tovrstne spore obravnavamo absolutno prednostno. Poleg navedenih je treba prednostno obravnavati še kolektivne spore, zadeve, v katerih je delodajalec v stečajnem postopku in nekatere druge. S socialnopravnega področja pa sodišče prioritetno obravnava spore v zvezi z dodatkom za pomoč in postrežbo, socialne prejemke, o bolniških staležih. Gre za pravice, ki so praviloma eksistenčnega pomena za stranke, zato jih je treba reševati prednostno.

Statistični podatki za preteklo leto kažejo, da je bilo v šestih mesecih od vložitve tožbe (to je čas, ko zadeva postane sodni zaostanek) rešenih okrog 40 odstotkov zadev. Vse drugo je trajalo dalj časa. Nekatere zadeve so precej zapletene in če niso prednostne, lahko mine leto ali več, preden sploh pridejo na vrsto. Na žalost smo v takšnem položaju, da na sodišču zdaj ne moremo zagotavljati tekočega reševanja.

Kako ste organizirani, imate dovolj kadra? Delovno in socialno sodišče v Ljubljani spada med specializirana delovna sodišča. V Sloveniji imamo tri delovna sodišča, in sicer v Kopru, Mariboru in Celju ter Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je edino pristojno za reševanje tudi socialnih sporov za vso Slovenijo. To je edini primer takšne organiziranosti v državi in je po mojem mnenju tudi najbolj racionalen.

Naše sodišče je največje tovrstno specializirano sodišče, saj letno prejme več kot polovico celotnega pripada delovnopravnih zadev in celotni pripad socialnopravnih zadev. S kadrovskim načrtom, ki ga sprejme vrhovno sodišče, ima odobrenih 32 sodniških mest.

Ta trenutek niso zasedena vsa mesta, temveč le 31, za eno sodniško mesto pa je razpisni postopek v teku. Dejansko dela le 30 sodnikov, saj je ena sodnica na porodniškem dopustu. Kadrovska nestabilnosti predstavlja enega večjih problemov našega sodišča. V zadnjih nekaj letih se je izpraznila polovica sodniških mest, 15 oziroma 16, kar pomeni velik izpad dela. Postopek od izpraznitve do zasedbe sodniškega mesta z novim sodnikom lahko traja od pol do enega leta. To ima za posledico velik izpad dela. Poleg tega so še odsotnosti z dela iz drugih razlogov, kot npr. bolniške, porodniške …

Če bi bilo sodišče kadrovsko stabilno, bi bilo danes v povsem drugačnem položaju. Z vso odgovornostjo ocenjujem, da ima sodišče tudi premalo strokovnih sodelavcev in drugega administrativno tehničnega osebja.

Če bi bila kadrovska stabilnost zagotovljena, ne bi potrebovali več sodnikov? Ne bi jih potrebovali. Stanje rešenih in nerešenih zadev je treba spremljati skozi daljše časovno obdobje. Izračun kaže, da je zaradi izpraznitve 15 sodniških mest in opravičenih odsotnostih z dela izpadlo za več kot 20 let dela enega sodnika. Če ne bi bilo takšnega izpada, bi bilo rešenih nekaj tisoč zadev več. Sodišče ne bi bilo v položaju, da ima na dan 22. avgust 2013 nerešenih 8632 delovnih in socialnopravnih zadev. Podatek velja za celotno sodišče, vključno z zunanjimi oddelki v Brežicah, Kranju in Novem mestu.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi se te zadeve izboljšale? Da bi sodniki končno reševali tekoče zadeve? Eno je to, kar lahko naredimo sodniki sami, druga plat pa so zunanji dejavniki, ki lahko prav tako pomembno prispevajo k temu, da sodstvo ne bo prekomerno obremenjevano. Sodniki se zavedamo, da smo zadeve po najboljših močeh dolžni reševati čim bolj učinkovito, strokovno korektno, ažurno, nepristransko in v čim krajšem možnem času. Naš cilj je obvladovati pripad, skrajševati povprečni čas reševanja zadev in spremeniti stanje na sodišču tako, da bomo lahko zadeve reševali tekoče. Torej, da sodniki ne bodo obremenjeni z nekaj 100 nerešenimi zadevami (v povprečju 300 zadev na sodnika) kot so danes, temveč z obvladljivim številom, denimo s 100 spisi tako, da bo lahko vsaka zadeva, ki jo je treba rešiti meritorno, prišla na vrsto v šestih mesecih od vložitve tožbe. To je cilj.

Kako ga doseči? Imamo več programov. V skladu s posebnim Programom intenzivnega reševanja bomo 1600 socialnopravnih zadev v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin rešili do konca leta. Drugi je projekt Triaže. Ob podpori in v sodelovanju z vrhovnim sodiščem je že pripravljen poseben Program prenove poslovnega procesa v okviru projekta Triaže. Pomeni, da bodo vse naloge, ki niso sojenje, prenesene na nižje ravni kompetenc. Torej na strokovne sodelavce in na drugo sodno osebje, tako da se bodo sodniki lahko posvetili le sojenju. Zadeve bodo sodnikom dodeljene šele takrat, ko bodo "zrele" za razpis glavne obravnave. Sodniki se ne bodo ukvarjali več z opravili, povezanimi s popolnostjo ali nepopolnostjo vloge ali tožbe, njeno sklepčnostjo, vprašanjem sodnih taks in drugimi procesnimi opravili, ki jih lahko samostojno ali pod vodstvom vodje projekta Triaže opravijo izkušeni strokovni sodelavci.

Torej gre za odpravo administrativnih ovir. Tako je. Projekt bomo začeli izvajati v začetku septembra, za zdaj le na delovnem oddelku na sedežu sodišča. Tak projekt je že preizkušen na sodišču splošne pristojnosti, kjer je ugotovljeno, da daje pozitivne rezultate. Način, ki lahko prispeva k učinkovitemu, racionalnemu in smotrnemu reševanju zadeve ter s tem k zmanjševanjem nerešenih zadev in sodnih zaostankov, je alternativno reševanje sodnih sporov v postopkih sodišču pridružene mediacije. Kot pilotni projekt smo ga na našem sodišču uvedli že v letu 2009, junija 2010 pa je sodišče po zakonu o alternativnem reševanju sodnih sporov strankam dolžno ponuditi to možnost.