Zakaj je Conchita Wurst sprožila tako burne odzive?

Izbori za pesem Evrovizije imajo pregovorno precej liberalno občinstvo, ki je na mednarodnem odru pripravljeno sprejeti precej več kot marsikateri Evropejec ali Evropejka v svojem vsakdanu. Že leta 1998 so največ točk namenili Dani International, transseksualni Izraelki, ki je takrat razburila tako izraelske konservativce kot mednarodno javnost. Ko je Slovenija na Evrovizijo poslala Sestre, je bil odziv Evrope vsaj po točkah žal bolj mlačen, pri nas pa so o Sestrah razpravljali celo v parlamentu in zahtevali ponovno glasovanje. Poudarjena odrska ženstvenost Letos je občinstvo ponovno pokazalo, da je sposobno sprejemati netradicionalne spolne identitete, ki presegajo klasične delitve na dva spola. Conchita Wurst namreč počne prav to. Thomas Neuwirth je svoj odrski jaz našel v Conchiti Wurst, pevki s košato brado, našminkanimi ustnicami in dolgimi trepalnicami. Uprizarjala je poudarjeno ženstvenost, z nadzorovanimi gibi in seksi opravo. V cirkuškem vzdušju izbora je bila Conchita verjetno najbolj elegantna nastopajoča, ki je kričanje iz zadovoljstva ob dodeljenih točkah zamenjala za ganjeno ponižnost, kot da bi se Evropi zahvaljevala, da ji pusti biti zunaj strogih razmejitev. Zakaj toliko razburjenja zaradi brade? A vse vendarle ni in očitno ne bo minilo tako mirno. Površno spremljanje komentarjev na družbenih omrežjih in forumih namreč razkriva drugačno sliko. Izrazi gnusa, ogorčenosti, očitkov, da ni mogoče vedeti, ali je to moški ali ženska, do uporabe napačnih glagolskih oblik in srednjega spola, razkrivajo znake transfobije. Transfobija je ena od oblik nestrpnosti, ki jo družba danes relativno velikodušno tolerira, vsaj v primerjavi s homofobijo, seksizmom in rasizmom, ki se jih v javnosti ne spodobi več izražati. Izraža se kot gnus, strah, jeza ali nelagodje do ljudi, ki se ne podrejajo pričakovanjem družbe do spola, ter kot prepričanje, da se ljudje delimo na dva spola, brez izjem in z vsemi pripadajočimi dolžnostmi in prednostmi. Kaj skozi transfobijo izražajo posamezniki in posameznice? Predsodki in diskriminacija imajo svoje jedro pogosto v občutku ogroženosti. Ena od najbolj znanih študij homofobije, ki so jo leta 1996 izvedli Henry Adams, Lester Wright in Bethany Lohr, je na primer pokazala, da so bili homofobni moški bolj vzburjeni pri gledanju homoseksualnih pornografskih filmov kot nehomofobni moški, iz česar so sklepali, da je homofobija lahko pri moških tudi posledica čutenja privlačnosti do istega spola s poudarjeno skrbjo do družbenih posledic tega, da bi bili razkriti kot homoseksualci oziroma "nepravi" moški.

Podobno je s hipermoškostjo, torej s pretiranim izkazovanjem možatosti, ki se pojavlja pri moških, ki se bojijo, da niso zadosti možati, zato svoje domnevno pomanjkanje skušajo uravnovesiti s fizičnim nasiljem, seksizmom in nasiljem nad ženskami. Družba in popularna kultura nam stalno sporočata, da nismo dovolj ženske ali dovolj moški, strah pred tem, da ne bi ustrezali družbenim predstavam o spolu, pa nas navdaja še z dodatno tesnobo. Posamezniki in posameznice to razrešujejo na različne načine, včasih tudi prek nasilja, bodisi navzven, do tistih, ki rušijo družbeno določene meje, bodisi navznoter, s samokaznovanjem ali celo samomorom.

Sprememba spola kot humoristični program Moških, ki se zaradi zabave oblačijo v ženske, je tudi pri nas precej, a niso vsi deležni tako burnih odzivov kot Conchita ali pred njo Salome in Sestre.

Moški, ki se oblačijo v ženske v humorističnih in narodno-zabavnih oddajah, za občinstvo praviloma niso problematični; Mama Manka in Milka sta na primer nerodni, neprivlačni in ne preveč bistri ter posledično neproblematični, saj karikirata negativno stereotipno ženskost. Sašo Đukić in Jure Godler sta v svoji preobrazbi dovolj neuspešna in zabavna, da se ob njima ne počutimo ogrožene, temveč pri sebi med smehom lahko potrdimo svojo "bolj pravo" moškost ali ženskost.

Conchita Wurst pa je elegantna, samozavestna in privlačna, vse, kar naj bi idealna ženska bila, pri svojem uprizarjanju pa je smrtno resna. Iluzijo ženskosti zmoti le njena košata brada, opomin, da gre za poigravanje s spolnimi kategorijami, ki temeljijo na precej bolj krhkih temeljih, kot si predstavljamo. Evrovizija: od kuhinje do politike Izbor za pesem Evrovizije je sicer vsako leto izrazito nagnjen k škandalom, očitkom o kuhinji, pa tudi politiki. Letošnjega je zaznamovalo neodobravanje ruske zunanje in notranje politike, od posegov na Krimu do homofobnih zakonov. Če drži razpredelnica, ki so jo na Facebooku objavili Avstrijci (radijska postaja FM4), so letos zmago Conchiti prinesli telefonski glasovi, in ne "strokovna mnenja" komisij. V Armeniji, Azerbajdžanu, Belorusiji, Makedoniji, Gruziji, Nemčiji, Črni gori, San Marinu, na Poljskem in seveda v Rusiji ji komisija ni podelila točk, medtem ko so v vseh sodelujočih državah, razen v San Marinu, zanjo izdatno glasovali gledalke in gledalci. Ali za to lahko krivimo morda glasbeno nevšečen nastop ali državne politike do transseksualnih oseb, pa je seveda drugo vprašanje.