Začasna predsednica delovnega in socialnega sodišča Nada Perič Vlaj opozarja, da država tudi v primeru, ko bi lahko zadeve rešila na miren način in ne po sodni poti, tega ne počne.
Iz njenih besed gre razbrati, da je pravzaprav država tista, ki povzroča kaotične razmere. Ali, kot je za Planet Siol.net dejal nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar, država pljuva v lastno skledo, ko ljudi s svojimi ukrepi na nek način prisili v to, da mora svoje pravice iskati na sodišču?
Država mora poskrbeti, da ne krši pravic delavcev
"Ne glede na samo zavezo, ki so jo državljanom dali minister za pravosodje, predsednica vlade in predsednik vrhovnega sodišča, tudi sicer bi bilo pričakovati, da država v prihodnje sama prispeva k razbremenitvi sodstva tako, da sama rešuje konfliktne razmere v zvezi z uresničevanjem pravic, obveznosti in odgovornosti javnih uslužbencev oziroma da delavcem pravic ne kršijo množično," poudarja Perič Vlajeva.
Sama razume težke ekonomske razmere in problem vzdržnosti javnih financ, a kljub temu meni, še zlasti glede na negativne izkušnje z ZUJF ali odpravo tretje četrtine plačnih nesorazmerjih, "da država, torej njeni izvršilni in zakonodajni organ, ki pozna stanje javnih financ, morebitne ukrepe sprejme pravočasno, domišljeno, predvsem pa temeljito pretehtano z vidika skladnosti z ustavo".
Strinja se splošnim mnenjem, da se zakoni sprejemajo po hitrem postopku in da so rešitve vse prepogosto nekonsistentne ter prav tako njihovi učinki: "Če je že treba posegati v pridobljene pravice ali omejevati pričakovane, je to treba storiti pravočasno, da ne prihaja do ustavno spornih retroaktivnih posegov."
Država sama generira spore in prekomerno obremenjuje sodišče
Zaostanki na sodiščih so po njenem mnenju posledica nihanja pripada velikega števila istovrstnih zadev in izpraznitve sodniških mest. "Leta 2008 so bili sodniki na delovnem oddelku sodišča obremenjeni s približno sto nerešenimi zadevami, vendar je bil tedaj velik problem večje število nerešenih najstarejših sodnih zaostankov. V nadaljnjih letih pa je kopičenje nerešenih zadev predvsem posledica pripada velikega števila istovrstnih zadev in izpada dela zaradi izpraznjevanja sodniških mest. V začetku letošnjega leta je bilo sodišče na dobri poti, saj je zaznavalo desetodstotno zmanjšanje števila nerešenih delovnopravnih zadev, vendar le do meseca julija, ko je prejelo tisoč novih tožb policistov, kar pomeni, da država sama generira spore in prekomerno obremenjuje sodišče."
Spremeniti je treba miselnost, poslovno in pravno kulturo
Rešitev vidi v spremembi miselnosti ter poslovne in pravne kulture, v smislu, da delavcem ne bodo množično kršili pravice tako v zasebnem kot javnem sektorju. K temu lahko pomembno prispevajo inšpekcijske službe z ukrepi v okviru zakonskih pooblastil. Aprila letos je začel veljati nov zakon o delovnih razmerjih in čeprav še ni nobene sodne prakse, pričakuje pozitivne učinke, torej zmanjšanje pripada novih delovnopravnih zadev na sodišče zaradi možnosti predsodnega alternativnega reševanja sporov z mediacijo in ustrezno podaljšanega roka za vlaganje tožb. Podobne učinke je pričakovati tudi zaradi ponovne uvedbe sodnih taks v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.
130 uspešnih mediacij
Letos so k mirni rešitvi sporov pozvali stranke v 850 delovnopravnih zadevah, obojestransko soglasje je bilo pridobljeno v 245 primerih, torej v tretjini ponujenih primerov. Od 245 zadev, v katerih je bilo dano obojestransko soglasje, so v 130 primerih spor rešili mirno, s sklenitvijo sodne poravnave. "Številka sicer ni videti velika, je pa vsaka takšna rešitev za sodišče razbremenjujoča. Ker so zadeve rešene s sodno poravnavo, pomeni, da so končane dokončno, torej ni več možnosti uveljavljanja rednih ali izrednih pravnih sredstev ali vračanja zadev v ponovno sojenje, kar vse močno podaljšuje sodne postopke," pravi Perič Vlajeva.
"Ob uveljavitvi zakona je bila mediacija ponujana tudi v sporih iz javnega sektorja, torej tudi v primerih, ko je tožena stranka država. V tovrstnih sporih pa država oziroma pravobranilstvo kot njegov zakoniti zastopnik soglasja ne podaja, kar je velika škoda. Menim, da bi država lahko oziroma bi morala ta odnos bistveno spremeniti, podeliti državnim pravobranilcem ustrezna pooblastila in tudi odgovornosti za mirno reševanje sporov. Nerazumno je, da niti v primerih, ko je v istovrstni zadevi že pravnomočno judicirano, praviloma ni soglasja za bistveno učinkovitejši in bolj ekonomičen način alternativne rešitve preostalih sporov," ugotavlja.
3
