Sreda, 17. 10. 2018, 17.32
6 let, 1 mesec
Z brisačo, s katero jo je umival, jo je tudi tepel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,51
3
Pogovor ob izidu knjige Skrb kot nasilje avtorice Darje Zaviršek, na katerem sta ob moderiranju Nike Kovač sodelovali tudi zgodovinarka Marta Verginella in antropologinja Irena Šumi je potekal v okviru 24. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk.
"Nasilje je eden od obrazov skrbi," poudarja profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. S tem vprašanjem se akademičarka ukvarja v svoji najnovejši knjigi z naslovom Skrb kot nasilje.
Delo je izšlo pri Založbi *cf, v okviru 24. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti pa je bila ob tem v Galeriji Škuc tudi razprava, na kateri so ob Darji Zaviršek sodelovali še zgodovinarka Marta Verginella in antropologinja Irena Šumi.
Knjiga Skrb kot nasilje, kot pravi avtorica, ne govori o izjemnih dogodkih, temveč o vsakdanjih, običajnih in splošnih situacijah. O nevidnem nasilju. "Številne skrbstvene prakse so v resnici nasilne prakse in tako je skrb pogosto normalizirana oblika nasilja," poudarja.
Med nasilnimi praksami, ki dobijo pojavno obliko skrbi, kot poudarja, so tako na primer institucionalizacija oziroma fizična segregracija hendikepiranih, ki omejuje njihove pravice, prav tako tudi najrazličnejši rasizmi, protimigracijski sentiment in spolne zlorabe otrok.
V knjigi Skrb kot nasilje se Darja Zaviršek ukvarja z različnimi ravnmi povezave skrbi in nasilja, pri tem tako piše o hendikepiranih, beguncih, o položaju žensk, ki ob migrantih pomenijo simbolnega krivca za nastale družbene razmere, ob tem pa se posveti tudi spolnim zlorabam v Cerkvi.
Nasilje se racionalizira s skrbjo
V svojem delu Darja Zaviršek pokaže, kako je skrb še kako političen pojem in kako je mogoče v družbi slediti "racionalizacijam nasilja skozi skrb". Ob tem se nasloni na Foucaultev pojem arhipelaga, torej fenomen, ki se razteza skozi družbo in različne družbene skupine in tako ne zajema ene institucije, enega človeka, ene skupine, ene stroke, temveč deluje v splošnem.
"Skrb za prestrašene je zelo političen pojem. Danes se nasilje pogosto racionalizira s tem, da so ljudje prestrašeni. Šiškovi zakriti in zamaskirani paravojaški borci so se ravno tako organizirali v imenu zaskrbljenosti," se je k aktualnosti tudi obrnila Darja Zaviršek.
"Spomnimo se, da je Foucault opozarjal, da se boji bijejo v miru. Spomnimo se, kakšna vojna so bili pri nas izbrisani, medtem ko je večinsko prebivalstvo jadralo na krilih nove države, liberalizacije in kopičenje bogastva. Da ne govorimo o vojnah, ki jih ljudje bijejo ob prestopanjih meja, o vojnah, ki jih doživljajo ženske in hendikepirani otroci, ko želijo dokazati zlorabe in drugo," je na pogovoru ob svoji knjigi v Galeriji Škuc med drugim podčrtala Darja Zaviršek.
Nasilje v imenu prestrašenih
Prav tako je tudi "skrb za prestrašene zelo političen pojem. Danes se nasilje pogosto racionalizira s tem, da so ljudje prestrašeni. Šiškovi zakriti in zamaskirani paravojaški borci so se ravno tako organizirali v imenu zaskrbljenosti", se je k aktualnosti tudi obrnila Darja Zaviršek.
Skrb prestrašenih obravnavamo tako, da se zdi, da je legitimna. "Ko človek reče, da ga skrbi, smo zelo razumevajoči, pojavi se drugi standard." Ob čemer je mogoče zaznavati strah pred Drugim.
Ob tem pa je mogoče spremljati hierarhični obrat, "ko ljudje z več družbene moči govorijo, da jih je strah, pa naj bo to strah pred intelektualno oviranimi, moške je strah preveč izobraženih žensk, dečke v osnovnih šolah je strah, ker so deklice tako verbalno sposobne".
"Ko so sem raziskovala nasilje med hendkipiranimi, sem prišla do zgovornega primera prepleta skrbi z nasiljem," pravi Darja Zaviršek. V Sloveniji na področju skrbi za hendikepirani obstajajo možnost ali-ali, je še nadaljevala. Torej, ali so henidkepirani institucionalizirani ali pa so v domači oskrbi, kjer so svojci prepuščeni sami sebi.
O takšnem primeru je raziskovalka povedala zgodbo. "Mož, ki skrbi za ženo, ki je že nekaj časa na vozičku, ji konec tedna, ko on odide k sorodnikom, od postelje odmakne voziček. Tako ona ne more vstati in mora do nedelje popoldne v plenicah preživeti v postelji. Njegova skrb je, da lahko, če se bo sama vozila z vozičkom, pade in je tako bolj varno, če je ves čas v postelji. In ko se mož vrne v okolje, ki ga že leta in leta frustrira in iz njega ne more izstopiti, denarja za institucijo nima, žensko pretepe. In ob tem ženska reče: "Z isto brisačo, s katero me umije, me tudi pretepe."
Arhiviranje zgodb, ki sicer nimajo prostora
Za knjigo Skrb kot nasilje avtorica pravi, da je po svoje arhiviranje zgodb, in sicer tistih, ki sicer nimajo prostora in glasu v javnosti. Zgodbe, ki jih je opisovala, pa so med seboj zelo povezane.
"Začela sem z vprašanjem hendikepa. Skozi vso knjigo pa se pojavlja vprašanj žensk, te so bile tako skrbnice v socialnovarstvenih institucijah, ki so bile posebej nagovorjene in izobražene, da so v socializmu zapustile tako imenovano kuhinjsko suženjstvo in postale varuške, čistilke, strežnice v različnih zavodih. Opisane so tako tudi zgodbe, kako neprijetno se jim je zdelo delo. O ženski emancipaciji je bilo tukaj malo govora," pravi raziskovalka. Obenem pa so bile ženske tudi uporabnice, ženske so med migrantkami, ob čemer pa se Darja Zaviršek v delu ukvarja tudi z večinsko populacijo žensk, ki so se znašle v dvojni situaciji.
Na eni strani imamo vse bolj izobražene ženske, še nikoli tako, na univerzah so v večini, vendar pa se na njih "po letu 1991 začne naslavljati diskurz o novi ženskosti". To pa je tudi prelomnica, ki jo Darja Zaviršek vidi kot obrat k retradicionalizaciji, ob čemer pa smo v našem obdobju priča tudi vzniku neopatriarhata.
Luzerji neoliberalizma
Ta je utemeljen na klasičnem patriarhatu z nekaj posebnimi značilnosti. Ena od teh je, da ga "uokvirja fundamentalisitčni predatorski neoliberalizem, katerega posledica je veliko ekonomsko, socialno in večvrstno opustošenje. Ena od njegovih posledic je, če pogledamo na področje moških, množica tako imenovanih luzerjev globalizacije. Torej moških, ki so izgubili stalno zaposlitev. Po drugi strani pa imamo peščico prevladujoče maskulistične moškosti, ki zmaguje in obvladuje neoliberalni globalni predatorski kapitalizem". Zakaj v tem kontekstu, se sprašuje akademičarka, družbe potrebujejo grešnega kozla, ki so ženske?
A v našem času ne gre več za klasičen pogled na ženske kot histeričarke, ki so tudi "manj inteligentne in z manjšim obsegom možganov". Napadi se zdaj dogajajo "na avtonomne in izobražene ženske. Na tiste, za katere se zdi, da so preveč samostojne in tako po svoje v temelju ogrožajo hegemonski maskulizem, ali pa tiste moške, ki so v ekonomskem smislu luzerji neoliberalizma".
Del zapisa o knjigi Skrb kot nasilje avtorice Darje Zaviršek: "Vplivni politiki in mnenjski voditelji obljubljajo, da bodo poskrbeli za ženske, če se bodo te uklonile težnjam po retradicionalizaciji in repatriarhalizaciji; če nočejo postati krive za današnje družbene težave, naj bi se posvetile rojevanju otrok, tiho sprejemale svoj drugorazredni položaj in opustile plačana delovna mesta."
Nasilje ob izgubljanju družbene moči
V tem kontekstu pa je ključen nacionalizem, še pokaže Darja Zaviršek. "Ko družbena skupina, ki je tradicionalno imela moč to izgublja, se uporabi nasilje." Tako je današnji napad usmerjen na "ženske, češ da so krive družbenega razpada, premajhnega števila rojstev, premajhne skrbi za družino, prevelikega angažmaja v družbi, prevelikega zasedanja delovnih mest. Gre za napad na radikalno liberalizacijo, ki se je zgodila na področju spolov".
Pri čemer se je neopatriarhat v postsocialističnih državah, stanje strnjuje Darja Zaviršek, povezal z močjo religioznih institucij, ideologij in nacionalizmov. "Ti so fantastičen primer tega, kako se neprestano uporablja skrb, da se izvaja nasilje." Nacionalizem pa je tudi vedno povezan s telesi žensk kot strojev za rojevanje otrok izbranega naroda.
Zgodovinarka Marta Verginella se sprašuje, zakaj je generacija žensk, ki se je zlasti na Zahodu zavzemala za emancipacijo, vzgojila generacijo deklet, ki se te dediščine ali ne zaveda ali se zanjo ne zavzema.
"Moč patriarhata je v resnici vseskozi prisotna"
Kot je na pogovoru poudarila zgodovinarka Marta Verginella, je "moč patriarhata v resnici vseskozi prisotna, razen ob krizah držav, sistemov in imperijev, v katerih se dogajajo obrati". Tako prva kot druga svetovna vojna za "hip odpreta in liberalizirata določene poklice in možnosti, ki se prej za ženske niso nakazovale". Vendar pa se po obeh teh dveh vojnah zgodi tudi "določena retradicionalizacija" družbe.
Ob tem se zgodovinarka sprašuje tudi, zakaj so nekatere spremembe, ki so se od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej kazale v obliki določenih zakonov, povezanih s splavom in poroko, ter so izražale določeno podporo enakopravnosti med spoloma in so vzpostavljale neko povezavo med zahodno in vzhodno Evropo, poteptane med nami.
Ob tem pa še, zakaj generacija žensk, ki se je zlasti na Zahodu zavzemala za emancipacijo, vzgojila generacijo deklet, ki se te dediščine ali ne zaveda ali se zanjo ne zavzema.
Ženske zunaj zgodovine
Ob tem je Marta Verginella izrazila tudi zaskrbljenost, da bo široka plast ženske populacije, ki je zdaj v srednjih letih, torej starih okoli 60 let, ostala povsem zunaj zgodovine. "Ker te ženske, ki se niso specifično ukvarjale z določenimi poklici, niso zapustile pisnih sledov in danes pogosto spadajo v skupino dementnih, nemočnih žensk, o katerih govori v svoji knjigi tudi Darja." Te so svoj odpor in nemoč do patriarhata, kot pravi zgodovinarka, prenesle v bolezen. Gre pa za tematiko, ki ostaja zunaj znanstvenega ukvarjanja.
"Nimam nobene evidence ali pa zelo nekredibilno, drobno, da bi v človeških zgodovinskih krajih in časih obstajalo kdaj kaj drugega kot patriarhat. Zato tudi neopatriarhalci to dejstvo uporabljajo kot argument za naravnost patriarhata," opozarja antropologinja Irena Šumi.
Drobni dokazi, da je obstajalo kaj drugega kot patriarhat
"Nimam nobene evidence ali pa zelo nekredibilno, drobno, da bi v človeških zgodovinskih krajih in časih obstajalo kaj drugega kot patriarhat. Zato tudi neopatriarhalci to dejstvo uporabljajo kot argument za naravnost patriarhata," pa je na pogovoru med drugim poudarila antropologinja Irena Šumi.
In dodala, da so v političnem in javnem polju danes številni prestrašeni pred izgubo "naravnosti" patriarhalnega.
Za demokratizacijo vsakdana se je treba boriti
Pogovor ob svoji knjigi, ki je odprl še druge nevralgične družbene točke neoliberalizma, patriarhizma in tretradicionalizacije, je Darja Zaviršek sklenila tudi z besedami, da se je v obdobju, ki ga živimo, treba za raven demokratizacije vsakdana boriti in že priborjeno ohranjati.
Preberite še:
3