Veliko političnega cirkusa, časa in denarja – malo učinka

Z Mirom Cerarjem z ljubljanske pravne fakultete smo se pogovarjali o učinkovitosti parlamentarnih preiskovalnih komisij, o izkoriščanju tega instituta parlamentarne demokracije za politične spopade med strankami, o tem, ali bi bilo smiselno razmisliti o drugačni ureditvi parlamentarnih preiskav in zakaj imamo v Sloveniji "poplavo" teh komisij.

Parlamentarne preiskovalne komisije so ustavno določene kot inštrument, s katerim naj bi poslanci preiskovali zadeve javnega pomena. Koliko so učinkovite? Tako javnost kot stroka že od začetka ustanavljanja teh komisij ugotavljamo, da so večinoma neučinkovite, da jih poslanci pogosto ustanavljajo bolj za to, da jih uporabijo za politične spopade. Skozi njihovo delovanje se izkaže, da je politika v sebi preveč blokirana, da bi lahko katerikoli zadevi resnično prišla do dna. V te preiskave je vloženo veliko energije in sredstev, njihov učinek pa je skromen.

Kateri so še razlogi za neučinkovitost komisij? Ni težko najti razlogov za to. Že po absurdno dolgih nazivih komisij vidimo, kako zapletene so te preiskave in kako široka so področja, ki jih preiskujejo. Po drugi strani je treba razumeti, da morajo člani komisije ravnati strogo pravno, zato je težko dokazati odgovornost nosilcev političnih funkcij. Treba je spoštovati pravice prič in preiskovancev, podobno kot v sodnih postopkih, čeprav so škodljive posledice jasno izkazane. Torej neuspehi komisij niso zgolj posledica političnih blokad.

Kaj bi lahko storili, da bi bile preiskave bolj učinkovite? Že pred časom sem navrgel misel, da bi bilo dobro razmišljati o možnosti, da bi preiskave zaupali komisijam, v katerih bi imeli ključno vlogo ugledni posamezniki, ki niso člani političnih strank in v politično dogajanje niso vpeti toliko, kot so poslanci. Težava je, da je parlamentarna preiskava določena v ustavi, za njeno spremembo pa je potrebna dvotretjinska večina, ki jo je težko doseči. Podobno težavo imamo z referendumi.

Zdaj bomo dobili komisijo, ki bo preiskovala tudi afero Patria, zanjo teče tudi predkazenski postopek. Ali so mogoče kakšne zlorabe informacij, ki bi jih člani komisije pridobili, saj so v afero vpleteni tudi politiki? Tu je delitev oblasti jasna. Takoj ko se ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, protipravno dejanje, o tem odloča tožilstvo in sodišče. Lahko pa se parlamentarna preiskava ukvarja z isto zadevo, tako da se ukvarja s političnimi razsežnostmi, politično odgovornostjo nosilcev javnih funkcij.

Zakaj imamo v Sloveniji "poplavo" parlamentarnih komisij? Smo ena od redkih držav, ki pozna tako imenovano manjšinsko parlamentarno preiskavo. To pomeni, da lahko preiskavo zahteva manjšina poslancev, najmanj tretjina, kar daje široke možnosti za začenjanje preiskav predvsem opoziciji.

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi se povrnilo zaupanje javnosti v učinkovitost parlamentarnih preiskav? Potrebujemo drugačno politično kulturo, poslanci bi morali ravnati bolj resno in odgovorno. Zdaj skoraj ob vsaki veliki aferi ali političnem prepiru ustanovimo preiskovalno komisijo, ki se instrumentalizira za neki politikantski namen. Opozoril bi še na nekaj. Državljani te komisije plačujemo. Poslanci za vodenje in članstvo v komisijah prejemajo dodatke, stroški so s papirjem, pisanjem mnenj, vabljenjem prič in preiskovancev, učinek pa je majhen.