Aleš Žužek

Sobota,
5. 1. 2013,
18.02

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Sobota, 5. 1. 2013, 18.02

8 let, 10 mesecev

Tomšič: Nasprotniki sprememb poskušajo preprečiti odpravo pajdaškega kapitalizma

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Društvo slovenskih pisateljev je nekoč uživalo velik ugled, pod vodstvom Vena Tauferja pa je postalo karikatura nekdanjih borcev za demokracijo, je prepričan Tomšič.

Ocena preteklega leta, slovenska jesen 2012, izjava Združenja Sever o rdeči zvezdi in simbolih JLA, napoved za leto 2013 … To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s političnim analitikom Matevžem Tomšičem.

Ozriva se na preteklo leto, ki se je pravkar končalo. Kako bi ga ocenili? Kaj je po vašem mnenju najpomembnejše, kar se je v političnem smislu zgodilo v letu 2012?

Vsekakor je bilo preteklo leto zelo turbulentno – politično in tudi sicer. Po parlamentarnih volitvah ob koncu leta 2011 so si sledili preobrati, ti so na koncu pripeljali do rezultata, ki je pomenil velik udarec t. i. tranzicijski levici in z njo povezanim neformalnim centrom moči.

Oblikovala se je namreč koalicija, ki je po svojem ustroju podobna tisti iz obdobja v letih 2004‒2008. Ta koalicija je zavezana evropskim vrednotam in izvaja politike, ki so združljive z usmeritvami Evropske unije, zato ima zaupanje evropskih partnerjev.

Pri koaliciji, ki bi jo vodil Janković, ne bi bilo tako. In ta "obstanek v Evropi" je zame največji dogodek preteklega leta. Čeprav je bila vlada do zdaj uspešna predvsem pri nujnih protikriznih ukrepih, manj pa pri spremembah, ki bi ustvarile bolj odprto in konkurenčno okolje.

Jesen so poleg predsedniških volitev zaznamovali protesti. Obstajata dve različni interpretaciji ‒ na levici proteste označujejo za ljudske vstaje, na drugi strani številni proteste, zlasti nemariborske, označujejo kot poskuse državnega udara na ulici, kot poskus skrajne levice, da bi prišla na oblast brez volitev. Kakšno je vaše mnenje?

Poimenovati dogodke, ki se jih udeleži po nekaj tisoč ljudi, za ljudske vstaje je vsaj močno pretenciozno, če že ne kar absurdno. Res je, da je nezadovoljstvo s stanjem v državi zelo veliko. Veliko je tudi nezaupanje v politiko. In verjamem, da so bili vsaj prvi protesti v Mariboru resnično spontani in da so se jim številni ljudje pridružili iz iskrene želje po pozitivnih spremembah.

Vendar pa je bilo kmalu jasno, da so tukaj tudi politično jasno profilirani "režiserji iz ozadja", ki poskušajo demonstracije izrabiti za svoje politične cilje, tj. prek destabilizacije razmer doseči padec vlade in se "skozi stranska vrata" povzpeti na oblast. Pri tem so bili najbolj aktivni predstavniki propadlih strank Zares, LDS in TRS – tistih, ki jih je prav to ljudstvo, na katerega se zdaj sklicujejo, na zadnjih volitvah poslalo na "smetišče zgodovine".

To je moralo postati vsakomur jasno ob pogledu na zasedbo "zborovalcev" pred nekdanjo vojašnico na Roški, kjer so prevladovali ljudje, ki so bila vsa ta leta zlizani z dolgo časa vladajočo tranzicijsko levico, zdaj pa se bojijo izgube privilegijev.

Žalostno je, da so se temu politikanstvu pridružile nekatere organizacije, ki so nekoč uživale velik ugled med ljudmi, na primer Društvo slovenskih pisateljev. To je pod vodstvom Vena Tauferja postalo karikatura nekdanjih borcev za demokracijo, saj se je prelevilo v običajno društvo iskalcev rent.

Protesti, ki smo jim bili priča jeseni, niso bili mirni, gandijevski protesti, ampak so bili kar precej prepleteni z nasiljem in grožnjami. Leteče granitne kocke, slogan Gotof je, ki je vse bolj dobival obliko grožnje, usmerjene proti resničnim in namišljenim "nasprotnikom" t. i. ljudskih vstaj, transparenti s hujskaško vsebino, mazaške akcije, usmerjene proti katoličanom in predsedniku ustavnega sodišča ... Vas je to presenetilo?

Žal ne. Protesti so bili sicer v splošnem precej neartikulirani, vendar so vsebovali precejšen agresivni potencial. Priključili so se jim namreč skrajni levičarji z idejami, ki so s stališča demokracije zelo nevarne. Od tega, da bi nosilce oblastnih položajev (nekakšne "modrece") potrjevali kar z ljudskim vzklikanjem – kot da smo neka plemenska skupnost, ne pa družba 21. stoletja – do zahtev po ukinitvi predstavniške demokracije in odpravi zasebne lastnine – kar je pot v totalitarizem. Skrajne ideje pa kmalu rodijo skrajna ravnanja.

Pred dnevi je veliko prahu dvignila izjave Združenja Sever, da se v vojni za Slovenijo leta 1991 nismo zoperstavili rdeči zvezdi in simbolom nekdanjih SFRJ in JLA, ampak poniglavosti posameznikov pod njo. Vaš komentar?

Si predstavljate, da bi nekdo izjavil, da se med drugo svetovno vojno demokratični svet ni zoperstavil kljukastemu križu, pod katerim je nacistična Nemčija izvajala svojo uničevalno politiko, ampak poniglavosti posameznikov, ki so zlorabili ta starodavni hindujski simbol? To bi bilo sprevrženo. Tako kot je zgornji primer.

Za konec pogled naprej. Kakšna je vaša napoved? Kaj nas čaka v tem letu?

Tudi to leto bo zelo razgibano. Tisti, ki jim ustreza status quo, si bodo, čeprav oslabljeni, še vedno močno prizadevali onemogočiti kakršne koli spremembe, ki lahko privedle do odprave obstoječega pajdaškega kapitalizma. Pričakujem – oziroma vsaj upam – , da se bo vlada bolj odločno lotila resničnih ukrepov za deetatizacijo in demonopolizacijo družbe.

Na nekaterih področjih se namreč v prvem letu njenega mandata ni spremenilo nič bistvenega. To na primer velja za področje znanosti, kjer so tisti državni centri akademske moči, ki najglasneje kričijo o tem, kako se jih "uničuje", še vedno v izrazito privilegiranem položaju.