Aleš Žužek

Petek,
9. 1. 2015,
16.08

Osveženo pred

8 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 9. 1. 2015, 16.08

8 let, 6 mesecev

To so bili zlati časi Dimitrija Rupla

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
57. številka Nove revije, ustanovitev Slovenske demokratične zveze, in Majniška deklaracija. To so bili pomembni dogodki, pri katerih je v letih 1987-1989 opazno vlogo imel tudi Dimitrij Rupel.

Pred 26 leti, 11. januarja 1989, je bila v nabito polni Gallusovi dvorani v Cankarjevem domu ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ). Za številne je bila to v resnici prva opozicijska politična stranka, ki je bila v Sloveniji ustanovljena po drugi svetovni vojni. Glavna cilja SDZ sta bila parlamentarna demokracija (torej konec socialističnega sistema) in suverena Slovenija.

Zveze, ki so bile v resnici stranke Slovenija je bila takrat še del socialistične Jugoslavije, edina uradno dovoljena stranka pa je bila Zveza komunistov – pogovorno imenovana partija ali komunistična partija. Ustanavljanje konkurenčnih strank je bilo prepovedano, a tega procesa leta 1989 v Sloveniji ni bilo več mogoče ustaviti.

Novoustanovljene stranke so se zaradi zakonodaje taktično izogibale besedi stranka v svojem imenu, zato tudi uporaba besede zveza. Je pa že beseda demokracija v tistem obdobju pomenila ideološko nasprotje komunizmu.

Rupel in novorevijaši Pobudnik ustanovitve SDZ poleg drugih tako imenovanih novorevijašev in njen prvi predsednik je postal Dimitrij Rupel, pisatelj in profesor. SDZ so zato v začetku nekateri označevali kot Ruplove demokrate oziroma ruplovce. Rupel je bil v javnosti znan že pred ustanovitvijo SDZ.

Bil je namreč urednik Nove revije in tudi urednik znane 57. številke, ki je objavila Prispevke za slovenski nacionalni program – nekakšen programski temelj slovenskega osamosvajanja.

Postal predsednik stranke, a ostal brez sedeža Ta številka, ki je zagledala luč sveta februarja 1987 in je razjezila takratno komunistično oblast, ga je tudi stala uredniški položaj. Ustanovitev SDZ je bila tako tudi nekakšna velika Ruplova vrnitev v ospredje. Rupel je bil pozneje tudi eden od avtorjev Majniške deklaracije iz maja 1989, ki je zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.

No, kljub temu da je Rupel 11. januarja 1989 postal predsednik stranke, pa v dvorani, kjer so ustanavljali stranko, zanj ni bilo prostora (zaradi velikega števila udeležencev na ustanovitvenem kongresu je zmanjkalo tudi pristopnic za včlanitev).

Novi predsednik SDZ postal Hubert Požarnik Zato se je po turško usedel na tla pred prvo vrsto. Ta prizor so ovekovečili tudi fotografi – fotografije sedečega Rupla so tako postale ene od najbolj znanih iz obdobja slovenske demokratizacije.

Je pa Rupel, ker je odšel kot profesor za nekaj mesecev jeseni predavat v ZDA, kmalu zapustil krmilo stranke – predsednik SDZ je postal Hubert Požarnik. Vrnil se je za božič leta 1989.

Rupel: SKZ je bila prva Kdo je bil prvi – SDZ ali kmetje? Maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza (SKZ), ki pa je v tistem obdobju delovala bolj kot kmečki sindikat oziroma stanovska organizacija kot pa politična stranka. Kljub temu Rupel priznava, da je bila prej ustanovljena SKZ.

Kot pojasnjuje, so bili takrat vsi po vrsti – morda z izjemo Franceta Tomšiča, ustanovitelja socialnodemokratske zveze – previdni pri razglašanju svojih strankarskih ambicij.

Bavčarjev odbor Pozneje se je SKZ, ki jo je vodil Ivan Oman, preimenovala v Slovensko ljudsko stranko (SLS). Zanimivo je, da sta bila Oman in Franc Zagožen, drugi mož SKZ, sprva tudi člana SDZ.

Po aretaciji Janeza Janše je bil junija 1988 ustanovljen tudi Odbor za človekove pravice, ki ga je vodil Igor Bavčar. Ta odbor, ki je bil poleti in jeseni 1988 izredno močan in vpliven, se ni nikoli preoblikoval v stranko, ampak je do konca deloval kot nadstrankarska organizacija. Bavčarja pri ustanavljanju SDZ ni bilo zraven, a je pozneje vstopil v to stranko.

Litostrojska pobuda za ustanovitev socialdemokratske stranke Še pred ustanovitvijo Bavčarjevega odbora in Omanove SKZ pa se je septembra 1987 zgodila stavka pet tisoč delavcev Litostroja, ki jo je vodil France Tomšič. Med stavko so sprejeli tudi sklepa o ustanovitvi neodvisnih sindikatov in pobudo za ustanovitev socialdemokratske stranke.

A so bili socialdemokrati pravzaprav ustanovljeni šele februarja 1989. Predsednik Socialnodemokratske zveze Slovenije je postal Tomšič, pozneje ga je zamenjal Jože Pučnik. Ta stranka se zdaj imenuje Slovenska demokratska stranka (SDS).

Val ustanavljanja novih strank, partija je popustila SDZ in Tomšičevim socialdemokratom so sledile še ustanovitve Zelenih Slovenije, Slovenskega krščansko-socialnega gibanja (pozneje so se preimenovali v Slovenske krščanske demokrate – SKD), Slovenske obrtniške stranke …

Konec leta 1989 je slovenska komunistična oblast s spremembo zakonodaje tudi uradno dovolila večstrankarski sistem in za april 1990 razpisala večstrankarske volitve (letos bo tako tudi 25. obletnica prvih demokratičnih volitev v Sloveniji po drugi svetovni vojni oziroma po uvedbi kraljeve diktature v predvojni Jugoslaviji leta 1929).

Zmagovita koalicija Demos Pred aprilskimi demokratičnimi in večstrankarskimi volitvami so najpomembnejše novoustanovljene stranke oblikovale koalicijo Demos, ki je zmagala na volitvah in sestavila tako imenovano osamosvojitveno vlado, to je vodil prvak krščanskih demokratov Lojze Peterle.

SDZ se je odrezala srednje uspešno, saj je med strankami Demosa zasedla tretje mesto – več glasov sta dobili SKD in SKZ-SLS. Kljub temu so ministri iz vrst SDZ pomenili jedro osamosvojitvene vlade. Rupel je bil zunanji minister, Janša obrambni, Bavčar notranji. Poleg tega je France Bučar postal predsednik slovenske skupščine. Kot je prepričan Rupel, brez SDZ najbrž ne bi bilo osamosvojitve.

Pisana druščina liberalcev in konservativcev Kakšen je bil ideološki profil SDZ? Po Ruplovih besedah je bila to pisana druščina oziroma kombinacija konservativnosti in liberalnosti. V resnici je bila stranka razdeljena na bolj desno in bolj levo krilo, prav tako kot Demos.

V začetku je SDZ na evropskih ravni navezovala stike z Liberalno internacionalo, zvezo liberalnih strank. Po drugi strani pa so SDZ pri spomladanskih volitvah leta 1990 pomagali tudi avstrijski konservativci (ÖVP). Ruplu osebno so bili najbližji nemški liberalci (FDP), njihov najpomembnejši mož je bil Hans-Dietrich Genscher, dolgoletni nemški zunanji minister, ki je veliko pripomogel k mednarodnemu priznanju Slovenije.

Privatizacija razdrla SDZ in Demos Poleg ideoloških razlik na črti desno-levo oziroma konservativno-liberalno je jedro spora v SDZ in Demosu postalo lastninjenje družbene lastnine: bolj levi del je podpiral Mencingerjev program privatizacije z notranjim oziroma menedžerskim odkupom (imenovan po takratnem gospodarskem ministru Jožetu Mencingerju), bolj desni del pa Sachsov program privatizacije s pomočjo privatizacijskih skladov in razdeljevanjem lastninskih certifikatov (glavni avtor tega programa je bil ameriški ekonomist Jeffrey Sachs).

Spori so pripeljali do tega, da se je SDZ na kongresu oktobra 1991 razdelila na dvoje: večinski del delegatov na čelu s takratnim pravosodnim ministrom Rajkom Pirnatom je dosegel preimenovanje SDZ v SDZ – Narodno demokratsko stranko, manjšinski del delegatov (Rupel, Bavčar, Bučar …) pa je zapustil kongres in ustanovil Demokratsko stranko (DS), katere predsednik je postal Bavčar. Bavčarjevi demokrati v LDS

Razkolu v SDZ je sledil tudi razpad Demosa konec leta. Maja prihodnje leto je padla tudi Peterletova vlada, novi predsednik vlade je postal Janez Drnovšek, predsednik Liberalnodemokratske stranke (LDS), nekdanje mladinske organizacije v socialistični Sloveniji, znane pod kraticami ZSMS.

Leta 1994 je na Bledu z združitvijo Drnovškove LDS, Bavčarjevih demokratov, socialistov, dela nekdanjih članov Zelenih Slovenije in sivih panterjev (upokojenske stranke) nastala Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki je Sloveniji – z izjemo nekaj mesecev leta 2000 – vladala do leta 2004.

Narodni demokrati na koncu v SDS Desnemu delu nekdanje SDZ, narodnim demokratom, se leta 1992 ni uspelo prebiti v parlament. Leta 1993 so se pridružili SKD, a že prihodnje leto odšli k Pučnikovim socialdemokratom (zdajšnji SDS), čeprav so nekateri člani ostali v SKD.