"Sodišče v Srbiji dokazov v zadevi Balkanski bojevnik ni preverjalo"

Pravna država, sodba v zadevi balkanski bojevnik, napaka tožilstva, disciplinski postopek zoper Aleksandro Štiblar, pa vztrajanje tožilke v primeru Roberta Fojkarja, ta zdaj grozi s samovžigom ... O vsem tem smo se pogovarjali z zdaj že upokojeno okrožno državno tožilko Jožico Boljte Brus, ki je nekaj časa vodila tudi posebno skupino tožilcev. V torek je vsem štirim predstavnikom veje oblasti Robert Fojkar poslal pismo z grožnjo, da se bo 5. februarja zažgal pred državnim zborom, ker mu je država z dolgotrajnim sojenjem vzela vse. Kljub oprostilnim sodbam namreč tožilka vztraja pri svojih obtožbah. Bi lahko to komentirali, gre za osebno maščevanje tožilke? Osebno primera ne poznam. Menim, da je imela tožilka prav, da se je pritožila, saj so bile oprostilne sodbe razveljavljene na njeno pritožbo. To pomeni, da je bila tožilka s svojimi pritožbami uspešna. Glede na to, da me sprašujete, ali gre v konkretni zadevi za osebno zadevo, ocenjujem, da glede na odločitve višjega sodišča o razveljavitvi oprostilnih sodb tega ni mogoče govoriti. Tožilka je očitno glede na zbrane dokaze presodila, da bi bilo treba izreči obsodilno sodbo. Po mojem mnenju je angažma tožilca, da vztraja, če meni, da je njegova ocena drugačna od ocene sodišča, pravilen. Če pa kdorkoli presodi, predvsem institucije, ki morajo biti vešče prava, da tožilka ravna narobe, mora uvesti nadzorstveno pritožbo ali pa celo podati kazensko ovadbo, ne pa samo govoriti, da tožilka ravna osebno. Pred disciplinsko komisijo je postopek zoper tožilko Aleksandro Štiblar, očitajo ji, da je z izjavami v javnosti o tem, česa v primeru koroške deklice niso storili, krnila ugled tožilstva. Kaj vi menite o njenem ravnanju? Zadevo poznam iz medijev in moram priznati, da se z ravnanjem Štiblarjeve ne strinjam. Ne strinjam se, da tožilec o svojih kolegih govori v medijih. Za to imamo notranji nadzor. Če je tožilka Štiblarjeva menila, da tožilec, ki se je z zadevo ukvarjal pred njo, ni dobro delal, bi morala o tem obvestiti vodjo tožilstva, v primeru, da se ta ne bi odzval, pa generalnega državnega tožilca. Blatiti svojega kolega v medijih, to se ne dela, tudi če se ne strinjaš z njim. Mediji imamo občutek, da ste tožilci zaprta kasta, človek težko pride do kakšnih izjav, kadar gre za morebitne nepravilnosti znotraj sistema. Ne strinjam se, da smo zaprta kasta. Vse nepravilnosti na tožilstvu se rešujejo v okviru zakona in v primeru, kjer tožilci ravnajo v nasprotju z zakonom, tudi z javno sprožitvijo kazenskih postopkov oziroma prek disciplinskih postopkov ali z negativno oceno njihovega dela, z njihovo razrešitvijo. Je pa logično, da se prek medijev zadev ne razčiščuje. Sicer zadeve s koroško deklico ne poznam, se pa lahko vprašam, ali je bilo pravilno, da se je tožilka javno oglasila. Ta nesrečni otrok je bil namreč že preveč medijsko izpostavljen. Nekateri mediji so kot žrtev obravnavali očeta, drugi mediji mater, trpel pa je predvsem otrok. Tega bi se morali zavedati mediji, predvsem pa tožilka, ki je s svojimi izjavami samo prilivala olja na ogenj. Seveda je to moje osebno mnenje, o njeni odgovornosti bo seveda odločalo disciplinsko sodišče. Zgodila se nam je ulica, ljudje opozarjajo na pojem pravne države. Ali smo pravna država, kaj nam manjka? Pravna država pomeni, da vsi spoštujejo pravni red ter pravosodje, to je sodstvo in tudi tožilstvo. Zgled pri tem nam morajo dati tisti, ki so na nekaterih funkcijah izvršilne, zakonodajne in sodne oblasti kot tudi vsi, ki opravljajo funkcije, povezane z njimi. Zame je nedopustno, da se ignorira pozive sodišča, še bolj nedopustno je, če to počne nekdo, ki opravlja kakšno funkcijo. Nedopustno se mi zdi, da nekdo, ki je diplomiran pravnik in je opravljal visoke funkcije v državi, brez dokazov odkrito kritizira odločitev sodnika v zadevi, ki še sploh ni pravnomočna. V primeru, da je ta funkcionar presodil, da obstaja sum, da je sodnik za takšno odločitev prejel podkupnino, bi moral podati kazensko ovadbo. V javnosti namreč lahko takšna izjava povečuje nezaupanje v pravno državo. Prav tako menim, da je težava predvsem pri izvršilni veji oblasti, da podaja mnenje o delu tožilcev ali sodnikov v konkretnih zadevah, čeprav za oceno strokovnosti njihovega dela obstajajo drugi mehanizmi. Po mojem mnenju je neprimerno, da notranji minister, v njegov resor spadata tako policija kot tožilstvo, kritizira tožilca v konkretni zadevi. Prav primer, ko je notranji minister kritiziral ljubljanskega tožilca, ker ni predlagal pripora zoper osumljenca zaradi izgredov na protestih v Ljubljani, kaže na to, da tožilstvo in policija ne bi smela biti pod istim ministrstvom. Tožilstvo je del pravosodja, vendar avtonomno in samostojno.

Prav tako se pravna država tudi ne kaže s tem, ko pravosodni minister javno napoveduje nadzor nad sodnikom, ki je izrekel sodbo in ta javnosti glede na razvpitost in medijsko izpostavljenost ni bila všeč, čeprav še ni pravnomočna in bo seveda o pravilni odločitvi odločalo višje sodišče. Kot dolgoletna tožilka v javnosti nikoli nisem kritizirala odločitve sodišča, čeprav se z njimi nisem vedno strinjala. Odločitev sodišča se kritizira s pravnimi sredstvi. Nedopustno je tudi, da odločitev slovenskega sodišča kritizira sodnica oziroma celo kriminalist neke druge države, ki naše zadeve sploh ne poznata, ki nista nikoli videla kazenskega spisa. Je res, da pri nas v medijih velikokrat "pravni strokovnjaki in teoretiki" kritizirajo konkretne zadeve sodišč, čeprav konkretne zadeve ne poznajo. Včasih bi bilo mogoče res dobro, če bi rek po Prešernu malo bolj upoštevali; le čevlje sodi naj kopitar.

Govoriva o balkanskem bojevniku, tukaj so padale kritike na račun previsokih standardov ...

Imamo pravne standarde, ki jih je uzakonil zakonodajalec, in teh standardov se mora sodnik ter seveda tudi tožilec držati.

Sodnik se je odločil izločiti dokaze iz Srbije takrat, ko jih je dobil. V medijih se je vnela razprava, da bi to lahko storil takoj, ne pa po dveh letih. Tožilki pa vztrajata, da so dokazi zakoniti, in sta šokirani nad odločitvijo sodnika, češ da smo oaza kriminalcev. Ali sta tožilki naredili vse tako, kot zahteva en tak kazenski postopek? Ni naloga kolegov tožilcev, da ocenjujejo delo svojih kolegov, ne glede na to ali poznajo spis ali ne. Oceno tožilskega dela v konkretni zadevi lahko poda zgolj višji tožilec po opravljeni reviziji, ki jo izdela na podlagi odredbe generalnega državnega tožilca.

Bi lahko komentirali zakonitost dokazov iz Srbije?

Kadar se izvajajo v predkazenskem postopku v večji zadevi prikriti ukrepi, je od vsega začetka jasno, da dokazi morajo biti zakoniti, saj bo obramba usmerila vse sile v to, da bo izpodbijala zakonitost izvajanja dokazov. Pravne standarde v kazenskem pravu v naši državi predpisuje zakonodajalec, policija, tožilstvo in sodišče jih morajo upoštevati. V zvezi s tem bi samo poudarila, da mediji prevečkrat izpostavljate uspešne odvetnike kot recept za oprostilno sodbo, kar seveda ni res. Slovenski sodniki niso podvrženi vplivu odvetnikov, temveč sami na podlagi zbranih dokazov presodijo, ali imajo dovolj dokazov za obsodilno sodbo ali ne, pri čemer je tudi zelo pomembna vloga tožilca. Novinarji so v tem primeru povzemali izjave tožilk. Tožilka Žgajnerjeva je na televiziji povedala, da to, da ni predlagala podaljšanja pripora pred izrekom sodbe, manjša napaka. Pa vendar ni mogoče spregledati, da je zaradi te manjše napake na begu Anes Selman, ki je dobil od štirih obtoženih najvišjo zaporno kazen. Kako velika oziroma pomembna je bila ta napaka? Napaka nedvomno je. Res je, da se pri večjih zadevah lahko zgodijo napake, čeprav je tudi res, da sta v konkretni zadevi, o kateri govorite, bili dve tožilki. Ali gre za "minorno" napako ali gre za napako, ki ima hujše posledice, bodo morali v skladu z zakonom ugotoviti njuni nadrejeni. Prav je, da se v zvezi s tem nista oglasila niti notranji niti pravosodni minister.

Naš namen seveda ni pljuvati po vaših tožilskih kolegih, a v javnosti se ustvarja vtis, da je bil spet sodnik tisti, ki bi lahko tožilko na ta kiks opozoril in ju nekako pozval k temu predlogu.

Sodnik ne sme narediti ničesar, kar bi vzbujalo vtis o pristranskosti. Sodnik lažje opozori obrambo o njenih spodrsljajih, saj mora skrbeti za pravice obdolžencev, medtem ko na delo tožilstva ne sme vplivati. Tožilstvo je namreč prava uka stranka v postopku in državni organ, zato bi se vsakršno sodnikovo spodbujanje tožilca štelo, da je že opredeljen. V konkretnem primeru je bil obtoženi, ki je pozneje pobegnil, obsojen na visoko zaporno kazen in bi v primeru, če bi sodnik pred izrekom sodbe opozoril tožilko, naj predlaga pripor, že jasno dal vedeti, da ima namen izreči obsodilno sodbo.

Na okrožnem sodišču teče še eno razvpito sojenje, in sicer zadeva patria. Odvetniki tudi v tem primeru vztrajajo pri izločitvi dokazov iz Finske, ker so tudi tam standardi nižji kot pri nas. Med hišno preiskavo glavnega osumljenca na Finskem na primer ni bilo nobene priče, sin je spal, policisti so delali, kar so hoteli, na zaslišanju na policiji je bil brez odvetnika. Lahko si samo predstavljamo mnenje javnosti, če bo sodnica tudi v tem primeru ravnala enako, kot je sodnik pri bojevniku. Pri nas se pravni standardi zelo zaostrujejo, predvsem s spremembami kazenske zakonodaje kot tudi s sodno prakso vrhovnega in ustavnega sodišča. Sodna praksa vrhovnega in ustavnega sodišča oziroma njihove odločitve v konkretnih zadevah bi morale biti hitrejše, saj zaradi dolgoletnih odločanj za nazaj lahko pade veliko kazenskih zadev. Tako policisti kot tudi tožilci ter sodniki namreč opravljajo svoje delo v dobri veri, da delajo v skladu s pravnimi standardi. Ali je treba upoštevati na naših sodiščih upoštevati standarde po naši zakonodaji ali po zakonodaji države, kjer so bili izvedeni?

Leta nazaj je veljalo, da če so izvajani dokazi v okviru pravnih standardov tiste države, v kateri so se izvajali, potem veljajo tudi pri nas. Očitno se zdaj pravni standardi vrhovnega in ustavnega sodišča spreminjajo. Upoštevali smo tudi pravne standarde držav, ki so bili nižji od naših (npr. pred leti zaslišanje osumljenca na policiji). Kar zadeva dokaze iz Srbije pri balkanskem bojevniku, se pozablja, kar je večkrat opozorila tudi v medijih podpredsednica okrožnega sodišča, da v Srbiji kazenskega postopka z izvajanjem dokazov sploh ni bilo, saj se je postopek z izrečeno obsodilno sodbo končal s priznanjem krivde.

V Srbiji je bilo več spornih zadev, med drugim to, da je predkazenski postopek vodila varnostno-obveščevalna služba ... Da, to sem prebrala v medijih, vendar vsebine kazenskega spisa ne poznam in ne vem, kakšna so druga pravna vprašanja razen nižjih pravnih standardov v zvezi s pridobljenimi dokazi iz Srbije.