Smo sploh še etična družba?

Trenutno dogajanje v slovenski družbi je torej paradoksalno, zdi se, da bolj ko narašča vnema za več etike in morale v naši družbi, ko organizacije in združenja objavljajo etične kodekse ravnanja na različnih področjih, več je ekscesov. Če pogledamo samo primer črnih gradenj v zadnjem času, kot najbolj tipičen in slikovit primer.

Kam je torej zašla naša etika in morala, da sta postali bolj karikaturi kot pomembni kategoriji družbene kohezivnosti? Kako sta etika in morala povezani z zakonodajo in vrednotami? In kako z oživitvijo njune vloge iz slepe ulice družbene krize, v kateri smo se znašli? O tem smo se pogovarjali s sociologinjo dr. Suzano Košir, docentko na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju (MFDPŠ), kjer predava predmet Poslovno komuniciranje, pri svojem študijskem delu pa se še posebej osredotoča na proučevanje človekovih pravic, etike in morale ter družbenih vrednot.

Od kod naenkrat pri nas takšna vnema po spoštovanju etičnih standardov? Je k temu pripomogla tudi kriza, zavedanje, da so šle pri nas stvari predaleč? Vstajniško gibanje, ugotovitve protikorupcijske komisije, ki so privedle tudi do spremembe vlade? Zgled, ki ga zdaj daje politika v družbi, je slab, saj sporoča, da delujmo neetično, saj se s tem da marsikaj doseči. To je skrb vzbujajoče, predvsem tudi za naše mlade generacije, ki spremljajo in se učijo neetičnega delovanja. V diskusijah moji študenti večkrat vprašajo, zakaj bi ravnali etično in moralno ter upoštevali pravila, če nam vodilni v družbi kažejo ravno drugačno, pravzaprav neetično ravnanje.

Na visoke etične standarde se sklicujejo tudi v političnih strankah, a hkrati je prav tam največ ekscesov, če pogledamo zdajšnjo sestavo državnega zbora. Kaj nam o etični podobi države pove dejstvo, da je v najvišjem telesu zakonodajne veje oblasti toliko poslancev, ki so obremenjeni s sumi z napačno navedbo izobrazbe, ponarejanja spričeval, plagiatorstva pri diplomah, goljufanja na izpitih, zlorabe položaja in nevestnega poslovanja na prejšnjih delovnih mestih? Bojim se, da je veliko ljudi na teh pozicijah hrepenelo predvsem po neki koristi, dobičku oziroma je iz njih vel čisti pohlep. Ne samo po tem, da so prepoznavni, ampak da bi pridobili čim več osebnih koristi, od finančnih do dobrih družbenih položajev itn. Morda smo v naši družbi po družbeni spremembi in hrepenenju po uspehu jemali kakšen vzor, ki ni bil najbolj v skladu z našo kulturo. Če na primer naredimo primerjavo z ZDA oz. zahodnimi državami, ki smo jih, vsaj v času tranzicije, jemali kot neke vrste zgled: od tam smo očitno dobili željo po kapitalu, ki nam v preteklem družbenem sistemu ni bil dosegljiv, hkrati pa smo premalo razmislili o naši kulturi, predvsem o naših temeljnih vrednotah, prepričanjih. Kar so recimo vrednote za nas, ni nujno, da so iste v ZDA, in to, kar so morda vrednote v Sloveniji, niso tudi vrednote v drugih deželah, npr. v Aziji. In tu nastane težava. Posameznik potem na podlagi svojih prepričanj in vrednot odloča o svojem etičnem delovanju, torej ali bo deloval moralno ali ne. Tudi plagiatorstvo je neetično delovanje, saj gre za krajo intelektualne lastnine. Na fakulteti skušamo preprečevati plagiatorstvo z dodatnim usposabljanjem za pisanje strokovnih besedil in ozaveščanjem o sankcijah glede kršitev, vendar menimo, da je še vedno posameznik tisti, ki je moralno odgovoren za izdelavo pisnega dela. Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da je treba vsako kršitev obravnavati zdravorazumsko.

Omenili ste pohlep. Kakšen generator teh procesov je bil pohlep, ki smo ga z uvedbo kapitalizma pri nas očitno ponotranjili v najbolj vulgarni obliki? Vi ste bili večkrat v ZDA, tam tudi dlje časa živeli, poznate to kulturo. Ja, to drži. Načeloma v Ameriki velja, da lahko s pridnim in vestnim delom in seveda z etičnim ravnanjem dosežeš marsikaj, seveda pa moraš biti konec koncev tudi ob pravem času na pravem mestu, npr. s pravo idejo. Je pa še nekaj drugega: v Ameriki, če narediš napako, če si za nekaj odgovoren in če ti dokažejo krivdo, oziroma včasih, če že samo obstaja sum, si nemudoma odstavljen in odgovarjaš tudi z lastnim premoženjem, če se to na primer zgodi kakšnemu direktorju podjetja. In če na tem mestu poudarim še sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja, me skrbi, da pri nas praviloma ni tako. Seveda, da ne bo pomote, tudi v Ameriki je prisotnih veliko neetičnih dejanj, pri izkoriščanju delavcev v drugih državah, npr. v Aziji, kjer so ameriška podjetja in še bi lahko naštevali. Vendar če govorimo o izjemni želji po kapitalu, lahko bi rekli pohlepu, je ta pri nas precej bolj izrazit kot v ZDA.

Pri nas je nacionalni šport izogibanje davkom, tudi graditeljstvo na črno pri ljudeh, ki naj bi zasedali najvišja mesta v državi, kot vidimo v zadnjih dneh. Skratka, če ti uspe prelisičiti državo, si pravi heroj in imaš družbeno veljavo. Ko govorimo na eni strani o etiki in morali, pri vsem tem ne smemo pozabiti na zakone. Etika in zakoni se prepletajo, saj gre pri obeh za upoštevanje pravil, ki so zapisana, le da v etiki ni predpisanih sankcij v primeru njihovih kršitev. Da je prihajalo do vseh teh anomalij, ki ste jih našteli, je tudi stvar zakonodaje oziroma lukenj v njej. Posledica tega je tudi korupcija, ki je pripeljala tako daleč, da so bili določeni ljudje nekaznovani za svoja neetična dejanja oziroma za nespoštovanje zakonov. Ker sodni mlini za ene meljejo desetletje, vse do zastaranja postopka, nekdo, ki ne plača minimalnih davkov ali kakšnega majhnega računa, pa se mu zaseže imetje. Hkrati pa je žal tudi res, da je zakonodaja pri nas tudi prenormirana in da v tem gozdu členov in določb ne vidimo več dreves.

Pa vendar se zdi, da je pri nas razumevanje zakonov in etičnega ravnanja v velikem nasprotju. Če pogledamo tajkunske zgodbe in zgodbe propadlih podjetji, se glavni akterji, ki so zdaj na sodiščih, zagovarjajo, da so ravnali zakonito. Družba pa jim očita predvsem neetično ravnanje. Po drugi strani pa imamo primer nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, ki mu njegovi kolegi svetniki niso potrdili svetniškega mandata iz etičnih razlogov, čeprav pravno-formalnih ovir za to ni bilo. Ustavno sodišče pa je pač po svojih merilih, razumevanju in razlagi zakonodaje presodilo, da je Kanglerjev mandat nesporen. Vendar ne smemo razumeti, da je etično samo tisto, kar nalaga zakonodaja. In če obstajajo indici, da delaš nemoralno, de deluješ neetično, to zadostuje, da se posameznik uzre vase in razmisli o svojem ravnanju in smiselnosti vztrajanja na določeni poziciji. Da tudi odstopi, kot poznamo primere iz Nemčije in drugih zahodnih držav, kjer je kultura soočanja s takšnimi utemeljenimi sumi in obtožbami očitno drugačna. Tisti, ki je absolutno prepričan, da se mu godi krivica glede sumov in obtožb v zvezi z neetičnim ravnanjem in korupcijo, se bo tam s položaja umaknil, a bo, v primeru napačne sodbe, zagotovo vztrajal toliko časa, da bo dokazal, da je bil sum kršitve neupravičen. Pri nas pa se dogaja, da ko so dokazi nesporni, kar je razvidno iz ugotovitev protikorupcijske komisije in drugih organov, posamezniki še naprej ostajajo na pomembnih položajih ali pa celo še napredujejo. Vse to je zelo slabo sporočilo naši družbi.

Če parafraziram naslov znanega filma, smo se v razumevanju teh standardov očitno izgubili v prevodu iz enega družbenega sistema v drugega? Res je. Na odklonilne procese pri nas, ko gre za vprašanje lastnine, kapitala, zaslužka itn., je zagotovo vplivala tranzicija, ki je bila v naši državi zelo intenzivna. S procesom privatizacije se je pokazala možnost, da so posamezniki pri nas na hitro obogateli. To, da nekdo obogati, načeloma ni nič slabega, je pa vprašanje, na kakšen način je obogatel. Je šlo za njegova moralna dejanja, ali se je v odnosu do preostalih akterjev obnašal etično, ali je šlo za neke vrste krajo?

Kako so se nam v smislu spoštovanja vsaj minimalnih etičnih standardov zgodili takšni ekscesi, da so zaposleni mesece in mesece ostajali brez plač in socialnih prispevkov, odvisni od humanitarnih organizacij, lastniki, nadzorniki in direktorji podjetij pa so izplačevali bajne nagrade, tudi v podjetjih, ki so pozneje propadla, izčrpavali podjetja z lastninjenjem, si gradili palače, vozili v luksuznih avtomobilih? Gre za popolno razvrednotenje vrednot. Ko posameznik preprosto izgubi stik s temeljnimi vrednotami, kot so poštenost, pravičnost, skromnost, solidarnost itn. Vprašanje pa je, kako ti ljudje sploh razumejo svoje vrednote. Domnevam, da se velikokrat niti ne vprašajo, kaj vrednota je, kaj je njihovo poslanstvo, se moralno izprašajo, kaj je dobro in kaj slabo. Postopoma takšni ljudje lahko izgubijo stik z realnostjo, sploh tisti, ki se hitro povzpnejo na vodilne pozicije in na družbeni lestvici. Zaradi tovrstnega pohlepa izgubijo občutek za solidarnost in zavedanje, da obstajajo še drugi ljudje, ki z njimi sobivajo. Najbolj grozljivo pa je, da tisti, ki se zavedajo svojega neetičnega ravnanja, to počnejo še naprej, kar je za temeljno zdravje družbe skrb vzbujajoče.

Kakšno vlogo in pomen ob takšnih odklonih sploh imajo razni etični kodeksi, ki jih zdaj že kar, kot da bi bili modni, pišejo na vseh straneh? Zaskrbljujoče je, da teh kodeksov, ki so jih organizacije zapisale, potem ne živijo. Kaj nam pomaga, če so etični kodeks, tako kot vrednote in vizija podjetja objavljeni na oglasni deski, spletni strani in kje drugje le za to, da lahko pokažemo, da etični kodeks imamo. Ko pa koga v organizaciji vprašaš, kaj so vizija, poslanstvo in vrednote v njihovem podjetju, pa kot da še nikoli ni slišal za to. Kar seveda pomeni, da organizacija tega ne živi, ne ponotranji. Predvsem v poslovni etiki pa je zelo pomembno, da vrh organizacije deluje etično, da je zgled tistim spodaj, torej, da so nadrejeni zgled svojim podrejenim. In potrebni so tudi mehanizmi za spremljanje etičnega ravnanja v organizaciji in hkrati tudi sankcije za kršitve le-tega, in to za vse posameznike v organizaciji.

Kako ob zdajšnjem stanju, eroziji pozitivnih vrednot, nizkih etičnih standardih in moralni izprijenosti najti izhod iz slepe ulice razbohotenega neetičnega ravnanja? Kako znova vzpostaviti takšne vrednote, ki bodo povezale našo razklano družbo, pripomogle k večjemu zaupanju, prepričanju v skupne cilje, k novim razvojnim dosežkom? To, kar se mi zdi posebej pomembno za spremembo dozdajšnje prakse, je, da je treba najprej počistiti, preveriti pri sebi. Vsak posameznik mora pri sebi presoditi, kaj je etično in kaj ni. Druga faza pa je delovati etično na vseh ravneh, od vrtcev naprej do vrhov politike. Kar zadeva vrednote, je težava, da v današnji potrošniški družbi hrepenimo samo po nekih idealih. Ideal pa ni vrednota. Bojim se, da je marsikdo to ponotranjil kot vrednoto: če bo podoben nekomu, potem bo tudi on tako krasen in dober. Vsak posameznik mora pri sebi pogledati, kaj je njegova temeljna vrednota. Najbolj pomembno je, da kot posamezniki najdemo tisto temeljno vrednoto, ki bo osrečevala ne le nas in naše najbližje, ampak tudi tiste, s katerimi v družbi nismo najbolj tesno povezani.

Katera je torej ključna vrednota, ki bi jo najbolj potrebovali v tem času? V prvi vrsti se moramo vprašati, kako sobivati v tej družbi, sicer se bomo uničili med seboj. Zato je v tem kritičnem položaju, ko se vse bolj zavedamo, da se povečuje stopnja revščine, ko je vse več ljudi na dni družbene lestvice, ta vrednota v prvi vrsti solidarnost. Zato odprimo oči in se ozrimo okrog sebe in pomagajmo tistim, ki potrebujejo pomoč. Nikar pa ne pozabimo, kaj je naša temeljna vrednota, in jo projicirajmo na okolje, kajti obstaja načelo, ki pravi percepcija je projekcija.