Slovenec najzloglasnejši kolesarski tat

Glavni protagonist stripa s preprosim naslovom Kenk, ki je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi, je Igor Kenk, 52-letni Mariborčan, čigar obraz je julija 2008 krasil večino naslovnic kanadskega rumenega tiska.

"Najzloglasnejši in najprizadevnejši kolesarski tat v Kanadi."

"Bike shop boss."

"Igor the Terrible."

Aretacija zaradi tatvine koles in preprodaje drog Razlog? Kenka so aretirali 16. julija 2008 v spektakularni policijski akciji, v kateri je sodelovalo 140 mož postave, pri tem pa zasegli 2856 (!) koles, nagrmadenih v njegovi Kolesarski kliniki na Queen Streetu v Torontu. V obtožnici so mu očitali tatvino koles in preprodajo drog.

Inteligenten provokator in "zajebant" Igor Kenk je človek, ki vsekakor izstopa. Če ne po nastopu in artikulaciji, pa vsaj po pojavi. Oblečenega v črne pajkice in kratke hlače (pri –7 stopinjah Celzija) ter vihravo frizuro ga je opaziti že na daleč. Po 22-letni migrantski zgodbi v Kanadi je zdaj že dobro leto in pol v Sloveniji.

Ne skriva, da je provokator, "zajebant", ki kaj hitro postane žaljiv, a inteligence – niti emocionalne – mu ne gre oporekati. Kaotično preskakuje iz ene teme na drugo, a se vedno uspe vrniti k začrtani zgodbi. In kaj je s to njegovo zgodbo? Sam pravi, da ni nič posebnega, nič velikega, pač pa zgodba, ki so jo mediji razgrabili in napihnili. "Velika komponenta te potegavščine je v tem, da elektronski časopisi izpodrivajo tiskane medije, rumeni tisk pa se seli v mainstream. In ta je napihnil mojo zgodbo," pravi. Čeprav je roman Kenk realen odsev njegove življenjske štorije, pa sam daje vedeti, da vse ni le in zgolj resnica, temveč preplet njegovih – občasno tudi izkrivljenih – izjav. "Nikoli nisem izjavil, da sem svojo najljubšo žensko nagnal. Ne, samo predlagal sem ji, da je v primeru, da so njene nove 'kilce' prve od številnih, ki prihajajo, vsekakor bolje, da se razideva. Nisem pa je nagnal! Ljudje morajo razumeti, da sem že pred 30 leti znorel, če se je v moji bližini znašel kdo z odvečnimi grami 'špeha'," opozarja Kenk, ki je še vedno sveto prepričan, da lahko moški med 20. in 40. letom starosti le sanjajo, da bi imeli takšno telo kot on.

Od 50-kilogramskega revčka do 80-kilogramskega Martina Krpana Igor Kenk je marsikaj. Policist, nekdanji maneken, prvak v judu, 'faliran' študent fakultete za šport, športni zasvojenec. Pri 52. letih ima 1 leto, 1 mesec in 29 dni delovne dobe. Kadetska šola, ki jo izkoristil kot obvoz mimo avtokratskega očeta, mu je dala vse, kar si je od nje želel. "V šolo sem vstopil kot 50-kilogramski adolescent, revček, in izstopil kot 80-kilogramski Martin Krpan." Leto dni je delal kot policist. Kot "zelenec" je "težil ljudem in metal pijančke iz oštarij." In potem je tu še judo – "najhujša stvar na svetu, pri kateri razviješ učinkovitost, nobene agresivnosti" – ki je posledično vodil v osvojitev enega najlepših deklet. Ene od njegovih številnih muz.

"Juga" – raj za preprodajo Po dveh letih na fakulteti za šport so sledila leta za preprodajo. "'Juga' je bila tako čudno obdavčena, da je bil vsak artikel zverinsko precenjen in obdavčen. Zato smo po 'robo' hodili v Nemčijo, v Sloveniji na bolšjaku vse preprodali in zaslužili toliko, da se je kar kadilo." Poleg tega je čistil tudi okna, prenašal vreče cementa in podobno.

"Kolesa so ležala vsevprek" Leta 1988 sta z ženo emigrirala v Kanado. Kot ženin spremljevalec in "kmetavz brez izobrazbe" posebnih načrtov ni imel. V kolesarski posel je vstopil leto dni po prihodu v novo domovino, za katere državljanstvo ni nikoli zaprosil. "Kolesa so ležala vsevprek. Privlekel sem jih domov, zategnil ležaje, zamenjal gume in podobno. Moj strošek je bil enak ničli. Po moji makroekonomski formuli sem napravil dobro delo za mesto – pobiral sem smeti – pri tem pa še zaslužil." Ko je ugotovil, da se ta formula lepo izteče, je leta 1992 odprl trgovino. Kolesarsko kliniko. "Ljudje so stali v vrstah. Dekleta zato, da bi flirtala z mano, fantje zato, da bi se z mano prepirali. Vmes sem jim popravil še kolo in pobral nekaj denarja. Bilo je super. Maja sem imel prazno denarnico, oktobra pa 25. 000 jurčkov gotovine." Čistega. Davka ni plačal nikoli.

"Koles nisem kradel, sem pa včasih zamižal na eno oko" Človek, ki se ga je oprijel vzdevek "kolesarski tat", krajo koles še vedno odločno zanika. Včasih je sicer res zamižal na eno oko, sicer pa zvesto sledil določilom licence za prodajo iz druge roke. Vsakega "prodajalca" je vpisal v svojo biblijo – register osebnih podatkov o prodajalcu, tipu kolesa, ceni in podpisu, blaga pa ni prodajal pred iztekom 15 delovnih dni.

Le med 2 in 4 odstotki koles je sumljivega izvora Več kot 90 odstotkov koles na njegovi kliniki označuje kot "šodr". "To so kolesa, ki so jih revni ljudje zavrgli. Jaz sem jih le pobral, prinesel domov in popravil." Le med 2 in 4 odstotki primerov so bila kolesa vprašljivega ali bolje rečeno sumljivega slovesa. "To so kolesa, ki so jih prinašali ljudje z velikimi svetniškimi sijem in mi jih prodali." Na vprašanje, kdo so ti ljudje s svetniškim sijem in ali so bili to eni in isti oziroma koliko različnih, se razburi, da s takšnim pavšalnim razmišljanjem ne bova prišla prav daleč, a vseeno namigne, da so bili "prinašalci" koles eni in isti ljudje.

Zgledno sodelovanje s krofojedci Angeli v modrem Kenku dolga leta niso mogli do živega, lahko bi celo rekli, da je s policisti ali krofojedci, kot jih naslavlja, dolga leta zgledno sodeloval. "Podatke iz 'biblije' sem preveril pri policistu. Občasno je sicer dejal, da je oseba sumljiva, a da proti njej nima oprijemljivih dokazov, zato smo s poslom nadaljevali."

"Resna preiskava mojega primera bi povzročila mednarodni škandal" Leta 1993 pa so ga, kot pravi, začeli vznemirjati. "Vzeli so mi 150 koles, češ da gre za ukradeno robo. Dve leti smo tekali po sodiščih, pa mi nikoli niso dokazali niti ene kraje. Pa sem rekel, ali me obtožite tatvine ali mi dajte kolesa nazaj. Nič se ni zgodilo, ampak ko nad teboj visijo obtožbe, si kot v levjem žrelu. Hitro se izmislijo kaj drugega." Recimo, mamila. Pri Kenku so našli tudi kokain in marihuano. Marihuane ne zanika. "Ne, to je super zadeva," pravi. Celo vrečo jo je kupil, pa policistov menda ni zanimala. Zapičili so se le v kokain, pa še tega naj bi mu podtaknili policisti sami. "Nisem podpornik kokaina! Vse skupaj je bilo zelo 'šlampasto' izvedeno," se razburja in napoveduje, da bi resna preiskava njegovega primera povzročila pravi mednarodni škandal.

Pozitivne posledice: manj tatvin in več registracij koles In kje so pozitivne posledice vse te štorije? "Ja, očitno nihče več ne krade koles," je ironičen, a se hitro popravi. "Ma kje, nič se ni spremenilo. Nekaj časa so trdili, da je v Torontu po moji aretaciji 17 odstotkov manj tatvin, nakar so to zanikali." Se je pa po uradnih podatkih povečalo število registracij koles.

Priznal krivdo za krajo desetih koles in šest točk obtožnice v zvezi z mamili Kenka so po aretaciji leta 2008 ob plačilu varščine sicer izpustili na prostost, vendar se je zaradi napada na lastnike skladišča, kjer je skrival ukradeno blago, moral kmalu vrniti za rešetke. Priznal je krivdo za krajo desetih koles in šest točk obtožnice v zvezi z mamili, za kar je dobil skupaj 30 mesecev zapora. Za poravnavo civilne tožbe province Ontario je moral prodati svojo kolesarsko delavnico in drugo lastnino. Dva meseca zatem je zapustil Kanado. "Ker ji zamerim," pravi. "Celo leto so me držali v priporu. Kaj naj bi storil? Če bi tebe strpali v železno verigo in vrgli v Ljubljanico, bi tudi podpisala vse," opravičuje "priznanje" krivde.

"Skrivnost je v vzdrževanje, ne popravljanju" Kenk je prepričan, da imajo tisti, ki sledijo njegovim konceptom – in teh naj bi bilo na deset tisoče – precej manj glavobolov kot drugi. Njegova filozofija je preprosta. "Porabi manj in izkoristi svoj potencial. Ne moreš se ročno voziti v drugi prestavi ali se s hitrostjo 120 km/h cijaziti po avtocesti. Vse, kar potrebujem, je toliko in toliko ljudi, da opazijo mojo idejo, sledijo mojim formulam in tako lažje predvidijo, kje jih čakajo težave. Skrivnost je v vzdrževanju, ne popravljanju."

Delal bi kot prostovoljec Danes dela le neuradno. "Neformalno zaslužim toliko, da boli glava, uradno nič." Pravi, da je brezdomec, potepuški pes. Trenutno živi pri prijatelju z rednimi postanki pri svoji novi bogati muzi, s katero se gibljeta na relaciji Ljubljana–Piran–Zürich–Brač. Spomladi načrtuje veliko kolesarsko srečanje, kamor želi privabiti kolesarje in strokovnjake, da bi jim njihova kolesa "zakrpali" in spravili v boljšo kondicijo, sicer pa se menda želi vključiti v katero od prostovoljnih organizacij. Zdi se mi, da bo tudi za to nekako našel pot …