"Žajfnica" o iskanju primernega in vsem vpletenim sprejemljivega kandidata za novega okoljskega ministra se bliža koncu.
Šestdesetletni prof. dr. Roko Žarnić, predstojnik katedre za preizkušanje materialov in konstrukcij na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, velja za strokovnjaka na področju gradbenih materialov in potresne varnosti, dejaven pa je tudi pri varstvu in prenovi kulturne dediščine.
Okolje in prostor za zadoščanje politični trgovini
Žarnić, ki je član Desusa postal pred kratkim, ko se mu še ni sanjalo, da bi lahko kmalu postal minister, je v primerjavi s svojim predhodnikom strokovno bližji resorju, ki ga bo najverjetneje že kmalu prevzel. Mesto ministra za okolje in prostor je prepogosto služilo le za parkirišče in zasilni izhod v zapletenih koalicijsko-kadrovskih križankah. To zagotovo ne velja samo za zdaj že nekdanjega okoljskega, še prej pa obrambnega ministra Karla Erjavca, saj kar hitro tudi med njegovimi okoljskimi predhodniki najdemo take, ki jim je skrb za okolje in prostor bila (in ostala) nerešljiva uganka. Prav pri okolju in prostoru se je največkrat pokazalo, da je kljub zvenečim besedam najvišje domače in svetovne politike o pomenu okolja in trajnostnega razvoja pri dejanski izbiri ministra pri nas (in verjetno še kje drugje) vplivalo vse prej kot to.
Zelena luč v parlamentarnem odboru
Parlamentarni odbor za okolje je včeraj Žarnićevo predstavitev blagoslovil – a ne brez pripomb in ne z vsemi glasovi. Opozicija mu zameri, da je prevečkrat poudaril, da se z določeno problematiko mora še seznaniti. Kaj je tu pravzaprav spornega? Žarnić je zbral dovolj poguma in iskrenosti priznati, da se lahko kljub svoji strokovni podkovanosti na zelo zapletenem področju okoljskega ravnanja še veliko nauči. Njegov predhodnik, pravnik po stroki, je najbrž še danes prepričan, da na okoljskem ministrstvu ni naredil nič pretresljivo slabega. Iskrenost očitno malo šteje.
"Nisem speči agent"
Poslanci SNS so se spotaknili tudi ob Žarnićevo drugo državljanstvo – hrvaško, ki bo zadosten razlog za odrekanje njihove podpore – čeprav menijo, da je sicer ustrezen kandidat. Roko Žarnić je namreč leta 1998 na željo očeta, rojenega v dalmatinski Makarski, slovenskemu državljanstvu dodal še hrvaško. "Nisem speči agent," odgovarja kandidat, ki ne dvomi v svojo zvestobo in pripadnost prvemu državljanstvu – slovenskemu. Tudi koalicijske stranke zavračajo očitke na račun dvojnega državljanstva kot neprimerne za demokratično državo. Ne nazadnje, kako bi se odzvali, če bi kje drugje nekomu odrekli kakšno politično funkcijo samo zato, ker bi imel drugo državljanstvo slovensko?
Fant išče novo dekle
Še pred kratkim glavni igralec "žajfnice" o zamenjavi okoljskega ministra je proti koncu vendarle poniknil vše neznani vlogi. Nekdanji minister Erjavec je dolgo časa iskal zamenjavo, ki bi mu omogočila nadaljevanje dejavnega političnega življenja. Strankarska izkaznica Desusa, stranke, ki je svoje glasove zelo uspešno iztržila z nesorazmerno visokim številom ministrov, je bila očitno obvezen pogoj za naslednika, a Erjavčeva izhodna strategija prevzema nadomestnega poslanskega mesta vendarle ni uspela, saj se slovenjgraški župan ni pustil prepričati, da vlogo poslanca in župana nadomesti z vročim ministrskim stolčkom krajšega roka trajanja. Kje bo torej končal Karl Viktor Erjavec, nekdanji minister, ki je le stežka dojel pomen svojih lastnih besed, da "vsak fant razume, ko ga punca ne želi več"?
1
