Od čarovniških procesov do vojne za Slovenijo in akcije Sprava (video)

V Muzeju slovenske policije, ki je od sedemdesetih let v varovanem območju v Tacnu, lahko vidimo le okoli deset odstotkov muzejske zbirke. Zaradi prostorske stiske je večina predmetov deponirana ali arhivirana v Arhivu RS, pojasni kustosinja muzeja Darinka Kolar Osvald.

Prvi muzej policije na svetu so ustanovili v Franciji leta 1909, a Slovenci za Francozi nismo preveč zaostajali, saj začetki Muzeja slovenske policije segajo v daljne leto 1920.

Sprva namenjen izobraževanju "V Ljubljani smo takrat zasnovali prvo kriminalistično zbirko. Sprva je bil muzej namenjen izobraževanju, nekakšen študijski kabinet za orožnike. Temu namenu je služil približno 70 let, dokler se v začetku 90. let prejšnjega stoletja ni začel odpirati širši javnosti," pojasni kustosinja.

Poleg izobraževalne vloge ima muzej tudi preventivno vlogo, ne smemo pa zanemariti niti primarne vloge muzeja, pravi sogovornica, in sicer ohranjanje policijske dediščine. Muzej je sicer deloval pod različnimi imeni na različnih lokacijah, v njem pa se je zbiralo in preučevalo gradivo o kriminaliteti, slovenski kriminalistiki, zgodovini policije, o varnostnem sistemu, v zadnjem obdobju tudi o aktivnostih policije v obdobju osamosvojitvene vojne.

Najstarejši predmeti iz 16. stoletja "Najstarejši predmeti segajo mnogo dlje od začetka muzeja, in sicer v 16. stoletje," pravi Kolar Osvaldova. Gre za kazenski zakonik Karla V. iz leta 1532, razstavljen pa je tudi kazenski zakonik Marije Terezije iz leta 1769. Oba sta, pravi sogovornica, postavljala pravila tako glede kazni kot dokazovanja krivde.

Več kot tisoč čarovniških procesov Eno pomembnejših poglavij v teh zakonikih je kaznivo dejanje čarovništva, ki ga danes ni več. "Na našem prostoru se je od sredine 16. do sredine 18. stoletja vodilo tisoč primerov čarovniških procesov, ki naj bi jih bilo še mnogo več. Kazen je bila smrt," pravi kustosinja.

In kako je stvar potekala? Osumljen si bil na podlagi izjav priče, dokazovanje pa je potekalo po treh fazah mučenja. V prvi fazi so osumljencu pokazali, s kakšnimi mučilnimi orodji bodo dosegli njegovo priznanje, v drugi fazi so osumljenca slekli do golega, v tretji fazi pa so ga začeli mučiti. "Mučenje je lahko trajalo tudi 22 ur, mnogi tega niso prenesli in so umrli med mučenjem," pojasni sogovornica in doda, da današnje pravo temelji na materialnih dokazih.

V muzeju so zato shranjeni predmeti, s katerimi so bila izvedena kazniva dejanja. Tako lahko vidimo recimo sekire, klešče, prirejeno strelno orožje, pa tudi nekatere zgoraj omenjene manjše mučilne naprave. Vsi predmeti so prišli s slovenskih sodišč po tistem, ko so bili postopki končani.

Odrezani udi žrtev kaznivih dejanj niso več razstavljeni Včasih je bilo v muzeju mogoče videti tudi oddelek sodne medicine, kjer so bili v različnih steklenih posodah v formaldehidu shranjeni človeški udi, recimo glava žrtve ali pa človeški zarodki.

"Ta oddelek po nobenih standardih več ne spada v policijski muzej, predvsem pa so se spremenili standardi, po katerih prikazovanje tega ni etično, posega pa tudi v druge dele človekovih pravic in integritete," pojasni sogovornica in doda, da so osebni podatki izbrisani ali zakriti tudi v vseh drugih primerih, ki jih sicer lahko vidimo v muzeju.

Že leta 1925 odvzem prstnih odtisov in sodelovanje policijskega psa Najstarejši umor, kjer je preiskava temeljila na materialnem dokazovanju oziroma pravu, sega v leto 1925, ko je moški z lesenim kijem v hlevu umoril partnerico in pobegnil. Fotografije iz tistega časa kažejo začetke daktiloskopije oziroma začetek forenzike. Storilca so namreč odkrili na podlagi prstnih odtisov, "na fotografiji pa je tudi pot, ki jo je obhodil policijski pes".

Na slovenskih tleh kakšnih pretresljivih serijskih morilcev nismo imeli, seveda pa ne moremo mimo Metoda Trobca, ki so mu dokazali umor petih žensk. Ta je med letoma 1978 in 1979 kot don Juan po slovenskih lokalih izbiral osamljene in vinjene ženske, jih odpeljal na svoj vikend, jih tam spolno zlorabil, nato pa skuril v krušni preči. Na ogled so tudi osebni predmeti njegovih žrtev, kot so dokumenti, nakit in oblačila. Trobca so prijeli po naključju, ko je pretepel in okradel tujca, zato so pri njem doma naredili hišno preiskavo.

Balada o Trobcu, Za metoda Goriš in Trobčeve krušne peči "Trobec je sociološka posebnost na tem prostoru. Kot vemo, mu je Svetlana Makarovič posvetila balado z naslovom Balada o Trobcu. Slon in sadež sta napisala pesem Za Metoda goriš, hrvaško-slovenska alter rock skupina pa se je po njem celo poimenovala, in sicer Trobčeve krušne peči," pojasni sogovornica. Trobec je bil tudi zadnji v Sloveniji, ki je bil leta 1981 obsojen na smrtno kazen, a so njegovi zagovorniki dosegli razveljavitev kazni in spremembo zakonika.

Svojih 20 let zapora je sicer odsedel že leta 1999, a ker je v zaporu ubil sojetnika, so ga obsodili še na osem let zapora. Če ne bi pred leti storil samomora, bi letos prišel na prostost.

Zadnja izvršena smrtna kazen leta 1956 Na slovenskih tleh se je smrtna kazen izvajala s streljanjem, zadnja je bila izvršena v Mariboru leta 1956. "Smrtno kazen je izvajalo sedem ljudi, ki so bili zadolženi za to. Le eden od njih je dobil prave naboje, drugi so streljali s slepimi," pripoveduje Darinka Kolar Osvald in pojasni, da so na tak način razbremenili "novodobne rablje".

Iščejo ustrezne prostore za muzej Pot po muzeju vas tako zanese med zbirke krvnih deliktov, razvoja slovenske forenzike ter gospodarskega in premoženjskega kriminala, pa vse do drog in ilegalnih prehodov meje in tudi akcije Sprava, v kateri so pri izkopavanju po vojni ubitih ljudi sodelovali tudi policisti. Sicer pa, pravi sogovornica, "aktivno iščemo ustrezne prostore, saj se je zbiranje predmetov dejansko ustavilo in zdaj stagnira".