Ne prodajmo državnih podjetij, dajmo jih v najem

Debata o privatizaciji v Sloveniji nikoli ni dosegla argumentirane razprave. Že od debat o nacionalnem interesu gre za navidezni ideološki boj med desnico in levico, v ozadju pa se bije prava bitka za delitev še zadnjih kosov privatizacijske potice.

V državi, kjer se celo veteranske in novinarske organizacije delijo na levo in desno, ni čudno, da lahko Slovenec o privatizaciji podpiše dve peticiji, levo proti in desno za privatizacijo. Le redki pri tem opozarjajo, da vseh podjetij, v katerih ima država svoje deleže, ne moremo metati v isti koš. Verjetno pa je razlika, če država proda svoj delež v Luki Koper ali v podjetju Terme Olimia Bazeni.

Kaj pa preostane državljanu, ki bi se rad odločil na podlagi argumentov, in ne na podlagi tega, kaj o zadevi meni njemu ljub levi/desni politik?

Politično kadrovanje sem videl od blizu. Verjemite mi, ni lepo. Najbolj pogost argument zagovornikov privatizacije je, da je država slab lastnik, zato je treba deleže prodati. Vsakokratna politika v podjetja nastavlja svoj kader, sklepajo se škodljive pogodbe s povezanimi podjetji, denar odteka iz podjetij v zasebne žepe in podobno. Politično kadrovanje sem videl od blizu. Verjemite mi, ni lepo. Za Slovenijo je nujno, da se ta praksa konča.

Nedvomno bi se s privatizacijo zaprla vrata politiki. Ampak ali je zaradi napačnega upravljanja treba podjetje kar prodati in se odreči morebitnim prihodnjim donosom? Da bi prodajal zato, ker nisi znal upravljati, se sliši malce nesmiselno. Še posebej ker druge evropske države (na primer Avstrija, Nemčija, Luksemburg) očitno z državnim lastništvom nimajo težav.

Šala leta: politiki naj se pač nehajo vmešavati Na škodljivo vmešavanje politike v podjetja v državni lasti opozarjajo tudi nasprotniki privatizacije. Če zagovorniki privatizacije rešitev za težavo vidijo v prodaji podjetij, imajo nasprotniki drugo rešitev: "Vladajoča stranka ali koalicija naj se preneha nedostojno vmešavati v gospodarske družbe." Kako si predstavljajo, da se bo politika kar naenkrat samoomejila, niso zapisali.

Slovenski politiki in omrežja okoli njih kadrujejo in temu se ne bodo odrekli.

Kaj bi bolj koristilo državljanom? Zagovorniki privatizacije trdijo, da bo prodaja podjetij koristila državljanom. Ker nismo prodali že prej, pravijo, smo bili vsi oškodovani za boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdravo strukturo gospodarstva. Ali res verjamete, da bi šel denar od prodaje v boljše ceste, železnice, šole, bolnišnice in zdravo strukturo gospodarstva? Poleg tega naj bi Slovenija s privatizacijo zbrala le malo več, kot nas bo stal Teš 6.

Nasprotniki medtem trdijo, da bo državljanom bolj koristilo, če država obdrži deleže v državnih podjetjih. Ampak kakšne koristi je imel od državnega lastništva podjetij do zdaj povprečen državljan, je imel morda boljšo obrestno mero za posojilo pri NLB?

Ne slepite se, povprečen Slovenec ne bo imel koristi od prodaje. Če ostane, kot je, pa tudi ne.

Z ekonomisti si ne moremo pomagati Mogoče bi državljan stališče o privatizaciji lahko oblikoval na podlagi tega, na kateri strani je stroka. A ekonomisti, celo profesorji na ekonomski fakulteti, so podpisani pod obema peticijama.

Ekonomija pač ni eksaktna znanost. Se spomnite, da bi ekonomisti leta 2007 opozarjali ljudi pred škodljivim poslom, ko so stali v vrstah, da bi kupili delnice NKBM? Tudi jaz ne, bilo je prej obratno. Ne spomnim se niti, da bi ekonomisti opozarjali ljudi na finančno in gospodarsko krizo, ki je prihajala. Zakaj bi njihovim napovedim zaupali zdaj?

Slovencu očitno ostane le to, da na besedo verjame svojemu priljubljenemu politiku, četudi ta veselo kadruje po državnih podjetjih in hkrati pravi, da se politika ne sme vmešavati.

Najem ali upravljanje tujcem Kako naj se torej odloči državljan, če se nobena rešitev ne zdi optimalna? Morda pa je rešitev na dlani: če Slovenija ne želi prodati podjetij v državni lasti, hkrati pa želi narediti konec vmešavanju politike v gospodarstvo, naj:

- svoje deleže v strateških podjetjih da v dolgoročni najem tujcem

ali pa naj

- svoje deleže v strateških podjetjih da v dolgoročno upravljanje tujcem.

Novemu upravljavcu je treba postaviti jasne kriterije upravljanja, na primer, kakšen naj bo donos na kapital in podobno. Sicer se nam lahko ponovi slaba banka.

Neizvedljivo in nerazumno? Nič bolj kot domislice, ki jih te dni poslušamo od zagovornikov in nasprotnikov privatizacije.