Najprej je iskal žive, zdaj išče mrtve

Amor Mašović je bil med vojno v Bosni in Hercegovini predsednik državne komisije za izmenjavo vojnih ujetnikov, zaprtih in trupel umrlih ter je vodil evidenco izginulih. Prve izginule je, pravi, evidentiral ob začetku vojne v BiH 1992.

"Med vojno se je komisija ukvarjala z izmenjavo živih ujetnikov, ko se je vojna končala oziroma je bil podpisan mirovni sporazum, pa smo ugotovili, da vsi ujetniki v taboriščih niso preživeli vojne in da obstajajo množična grobišča," je povedal v pogovoru pred okroglo mizo Premnoge rane so še vedno odprte, že četrtim dogodkom v spomin na genocid v Srebrenici, organizirala sta jo zavoda Pogreb ni tabu in Averroes.

Od leta 1996 se ni več ukvarjal z živimi, temveč z mrtvimi. "Poimenovali smo jih izginuli, čeprav smo vsi vedeli, kaj pomeni, če se vojna konča, vas pa ni več," dodaja.

Ustanovili so državno komisijo za izginule osebe, od leta 2008 pa s tem ukvarja Inštitut za izginule osebe BiH, torej institucija na državni ravni.

Kakšne so zadnje številke, torej koliko žrtev ste odkrili, koliko jih še pogrešate? Skupno je evidentiranih 32.152 izginulih, od tega je bilo izkopov pobitih oseb okoli 26 tisoč. Vendar pa v okviru te številke niso prav vse osebe iz tega obdobja. Dogaja se namreč, da ob iskanju žrtev iz obdobja zadnje vojne izkopljemo napačne žrtve, na primer žrtve druge svetovne vojne, nemške, italijanske vojake.

Ravno pred desetimi dnevi smo, prepričani, da gre za žrtve Srebrenice, po denarju, ki smo ga našli, in drobnih predmetih ugotovili, da gre za nemške ali italijanske vojake, ki so umrli na območju Zvornika.

Od 26 tisoč izkopanih smo jih identificirali 23.500 in okostja predali svojcem. V teh primerih so to nedvomno žrtve iz obdobja v letih od 1993 do 1996.

Kaj je s to razliko? V nekaterih primerih so umrle cele družine, torej nimate nobenega bližnjega sorodnika, ki bi dal kapljo krvi, da bi lahko opravili analizo DNK oziroma bi lahko prišli do imena in priimka žrtve.

Drugi razlog je, da kljub morebitnim sorodnikom ti niso tako bližnji, da bi lahko z dovolj veliko gotovostjo ugotovili, za katero osebo gre.

So tudi primeri, ko kdo ni prijavil izginotja svojih bližnjih, kdo ve, zakaj. Med skupino neidentificiranih je zagotovo tudi še kdo – glede na to, da smo do leta 2002 identifikacijo opravljali s klasično metodo, torej na podlagi prepoznave sorodnikov, pri kateri smo naredili tudi kakšno napako.

Torej svojci niso pravilno prepoznali svojih umrlih sorodnikov? Gre za željo … Včasih ta napaka prinaša manj škode. Imeli smo primer očeta, ki je prepoznaval svoje štiri sinove, te so ubite vrgli v 35 metrov globoko jamo. Svoje sinove je prepoznaval po oblačilih in tudi prepoznal vse štiri, pri čemer je zamešal drugega in tretjega. Pozneje, ko je dal oče kri še za nekatere sorodnike, smo to napako odkrili in jo popravili.

Težava je tam, kjer je napaka narejena, krvi pa nismo odvzeli. V obdobju, ko še nismo delali analiz DNK, je na primer par prepoznal in pokopal otroka, ki pa ni nujno njegov. Zato je povsem mogoče, da je med temi tri tisoč neidentificiranih.

Odkritja teh množičnih grobišč obravnavate kot zločin? Naš inštitut je desna roka tožilstva, vsako izginotje za seboj skriva zločin. Ni namreč na stotine ljudi umrlo zaradi infarkta, potem pa so jih odvrgli v množična grobišča.

Vendar smo po mnenju mednarodnih strokovnjakov tudi v tem pogledu posebni, saj imamo za reševanje težave posebno institucijo na državni ravni, drugod to vprašanje običajno rešujejo znotraj kakšnega ministrstva.

Verjetno smo tudi edina država, ki imamo zakon o izginulih oziroma pogrešanih osebah.

Kdo financira vaše delo oziroma delo inštituta? Leta 1996 je sedem najbolj razvitih držav Evrope v francoskem Lyonu na pobudo takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona ustanovilo specifično mednarodno komisijo. Ta komisija je z vlado BiH podpisala mednarodni sporazum in prav ta komisija tudi financira analize DNK in delo laboratorijev. Zahvaljujoč temu je v BiH danes nesporno identificiranih več kot 13 tisoč žrtev, morda tudi 15 tisoč. Pri analizi DNK namreč ni napak.

Koliko jih torej še iščete? Težko natančno ocenim. Okoli sedem tisoč ljudi, morda nekaj več ali nekaj manj. Nekateri so mogoče med temi neidentificiranimi, nekatere bomo morali šele odkriti, nekatere pa zaradi napak pri klasični identifikaciji zamenjati.

Koliko neidentificiranih žrtev je iz Srebrenice? Več kot sedem tisoč smo jih odkrili, okoli tisoč pa jih še nismo našli oziroma identificirali. Pokopanih je bilo okoli 6.500 žrtev srebreniškega genocida.

Kaj pa je s preostalimi, ki so najdeni, a ne pokopani? To je težko, saj približno 300 družin umrlih ne sprejema dejstva, da smo našli njihove očete, sinove, može, brate. Stanje posmrtnih ostankov je tako obskurno, da oni še vedno nimajo poguma, da bi sprejeli teh nekaj kosti in jih pokopali. Preprosto čakajo, da odkrijemo še kakšen del skeleta.

Srebrenica je po tem v svetu zelo specifična. Gre pravzaprav za fenomen sekundarnih grobišč. Nikoli v zgodovini se ni zgodilo, da nekdo, ki izvede množične usmrtitve, žrtve zakoplje, sežge, jih vrže v morje in reke, potem pride na ta mesta in iz grobišč izkopava ostanke, da bi jih nekaj mesecev pozneje znova pokopal.

V primeru Srebrenice imamo celo primere tercialnih grobnic, ko so bile žrtve tudi iz drugega groba znova odkopane in prenesene na tretjo lokacijo.

Kako to sprejemajo svojci izginulih? To je zdaj največja težava, torej ni več težava število izginulih, temveč vprašanje srebreniških mater, žena. One namreč ne dobijo pravice, da bi se pomirile, sprijaznile s tem dejstvom. Tiste, ki so pred desetimi leti pokopale svoje otroke, jih torej še vedno pokopavajo.

Naši raziskovalci pridejo nekaj dni, mesecev po tistem, ko so matere pokopale svoje otroke, potrkajo na vrata in jim povedo, da so zdaj našli levo nogo, desno roko …

Zločinci se takrat, ko so izvajali ta premeščanja, niso zavedali, kako grozljivo škodo so s tem naredili tistim, ki so genocid preživeli.

Kako pomembno je za svojce, da svoje sorodnike najdejo in dostojno pokopljejo? Izjemno pomembno. To postane življenjski cilj, način preživetja. Številni živijo za dan, ko bodo lahko pokopali svojce. Mnogo mater trdi, da bi se že zdavnaj poslovile od življenja – sam jim verjamem – tisti trenutek, ko bi rešile vprašanje z izginulim otrokom.

Mnogo jih torej živi le za to, da ne odidejo prej, preden bi lahko pokopale svoje otroke. To postaja razlog za obstoj, to je neverjetno. Si lahko predstavljate mamo, ki hrepeni po tem, da vidi svojega mrtvega otroka v mrtvašnici?

To samo govori o tem, kako velika je bolečina, ki jo dnevno prenašajo, ko so se sprijaznile s tem dejstvom. V mrtvašnico vstopajo z željo, da bi na mizi ležal prav njihov otrok.

In če ni pravi? Potem se dogaja nekaj drugega. Potem pridejo ven znova z neko radostjo in upanjem, da mogoče le ni mrtev, da je morda le živ. Tega je sicer vse manj, a na začetku je bilo grozljivo.

Obstaja kakšen primer, da je bil kdo prijavljen za pogrešanega, pa ste ga našli živega? V vsem tem času poznam samo en primer. Gre za deklico iz vasi blizu Zvornika, ki so jo prijavili kot izginulo skupaj z mlajšo sestro in mamo iz družine Bečirović. HRT je o njej posnela celo dokumentarni film z naslovom Senida išče Milo. Ta deklica je ostala živa, po nekem čudežu so jo prek Rdečega križa poslali v Vojvodino, kjer je lepo živela pri posvojiteljih. Mamo so odkrili v enem od množičnih grobišč, sestre še niso našli.

Kako vaše delo vpliva na vas, lahko ločite delo od zasebnega življenja? Nikakor, delo je del mojega življenja. Vsekakor je to breme, čeprav mora človek sam sebi postaviti neke standarde. Moram pa povedati, da je zadoščenje veliko. Veste, na terenu vidim, da imajo na primer mame fotografijo svojega pogrešanega sina, zraven pa je moja fotografija. Ljudje me ustavljajo na ulici, mislim, da zanje pomenim predvsem upanje.