Sreda, 21. 2. 2018, 14.52
6 let, 9 mesecev
"Bil je odmaknjen od ljudi, težko je navezoval stike z drugimi"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,61
14
V petek bo minilo deset let od smrti Janeza Drnovška, enega od najpomembnejših politikov in državnikov v zgodovini samostojne Slovenije. Vloga in delo nekdanjega dolgoletnega premierja in predsednika države sta ob visoki obletnici njegove smrti deležna velike pozornosti. Medtem ko se Drnovškovi politični sopotniki in tekmeci težko poenotijo o njegovi politični zapuščini, pa vsi poudarjajo Drnovškovo pozitivno vlogo pri približevanju Slovenije Evropski uniji.
Janez Drnovšek (1950–2008) je kot predsednik vlade vodil štiri slovenske vlade, z izjemo vlade Andreja Bajuka leta 2000 pa je bil na položaju premierja od leta 1992 do leta 2002. Z mesta predsednika vlade se je leta 2002 nato podal na predsedniške volitve, kjer je bil v drugem krogu volitev izvoljen za drugega predsednika države v zgodovini samostojne Slovenije.
Leta 2006 je zapustil LDS, s katero je trikrat, prvič še pod imenom Liberalno demokratska stranka, zmagal na volitvah, petletni predsedniški mandat pa je končal leta 2007. Triindvajsetega februarja 2008 je po boju s težko boleznijo umrl na posestvu na Zaplani.
V Narodnem muzeju Slovenije bodo deseto obletnico smrti Janeza Drnovška zaznamovali z odprtjem razstave, posvečene pokojnemu predsedniku države in dolgoletnemu predsedniku vlade. Video: Planet TV
Najbolj nepolitična osebnost med politiki in človek z vizijo
Kot poudarjajo Drnovškovi nekdanji tesni sodelavci, je bil Janez Drnovšek enkratna in unikatna osebnost na takratnem slovenskem političnem prizorišču.
Po besedah nekdanjega generalnega sekretarja LDS Gregorja Golobiča je bil Drnovšek najbolj nepolitičen med takratnimi slovenskimi politiki in človek, ki je s svojo nekarizmatičnostjo znal ustvariti posebne vrste karizmo.
"V svoji politični karieri je na volitvah, če upoštevamo še volitve za slovenskega člana predsedstva SFRJ leta 1989, nastopil petkrat in nikoli ni bil poražen. To je poseben rezultat, sploh če govorimo o državnozborskih volitvah v Sloveniji," je prepričan Golobič.
Gregor Golobič Janeza Drnovška opisuje kot edinega slovenskega politika doslej, ki je na podlagi izkušenj in spoštovanja po telefonu lahko poklical kateregakoli svetovnega voditelja.
Ni bil privrženec nizkih udarcev in ni se trudil, da bi ugajal vsem
Na vprašanje, zakaj je Drnovšek na volitvah večkrat uspešno prepričal volivce, da so mu zaupali vodenje države, nekdanji Drnovškov notranji minister in sekretar vlade Mirko Bandelj odgovarja, da je Drnovšek kot politik vedno deloval umirjeno. Hkrati ni bil naklonjen skrajnim idejam in se ni trudil, da bi ugajal vsem.
"Stališča, ki jih je zagovarjal, so bila najbolj sprejemljiva za volivce. V 90. letih je vodil državo v nastajanju, ki je že nanizala nekaj uspehov, med drugim je dosegala tudi gospodarsko rast. Ljudje so iz leta v leto čutili napredek in tako kot v vseh demokracijah ob tem pozabili na kakšno njegovo napako," pojasnjuje nekdanji generalni sekretar v Drnovškovih vladah.
Po besedah Golobiča Drnovšek ni bil pristaš utemeljevanja avtoritete z avtoritarnostjo, strašenjem ali grožnjami. Ko je bil na vrhuncu politične moči, se ga po njegovih besedah ni bal nihče.
Golobič medtem poudarja, da je bil Drnovšek tudi politik, ki je verjel v dialog in ni uporabljal udarcev pod pasov: "Ne boste se spomnili položaja, v katerem bi deloval zahrbtno ali nasilno. Smisla politike ni videl v tem, da se tekmeca poniža, diskvalificira, medtem ko je bil sam tega deležen."
Peterle: Drnovšek ni bil ideološki, ampak pragmatični komunist
Zunanji minister v drugi Drnovškovi vladi Lojze Peterle Drnovška medtem ocenjuje kot pragmatičnega in ne ideološkega komunista. »Ekipa, ki je ob njem skrbela v desetih letih njegove vladavine, je poskrbela, da se njemu na položaju ni zgodilo nič, spodaj pa so delali marsikaj, s čimer se on ni ukvarjal. Je pa pazil, da se ga ni nič prijelo," poudarja Peterle.
Interese stranke je znal podrediti interesom države in državljanom
Po besedah Mirka Bandlja je Drnovškovim načelom funkcioniranja še najbolj sledila NSi pod vodstvom nekdanje predsednice Ljudmile Novak.
Hkrati Golobič poudarja, da je pokojni predsednik republike institut politične stranke razumel na drugače kot večina drugih prvakov strank in politikov.
"Stranka zanj ni bila poslednji cilj, smisla politike ni videl v krepitvi stranke. Pogosto se zdi, da stranke in njihovi voditelji ne ločijo dobro med državo in med stranko, med interesi države in interesi njihove stranke. Drnovšek je to zmogel," poudarja Golobič.
Bandelj ob tem poudarja, da je Drnovšek v politiki cenil profesionalizem. "Če pogledate sestavo Drnovškovih vlad, boste v njih našli ogromno ministrov, ki nikoli niso bili člani LDS, čeprav so se v koalicijskih delitvah šteli za glasove LDS. Drnovšek je želel dobiti kompetenten kader in to mu je bolj ali manj tudi uspevalo," se spominja Bandelj.
Bil je odmaknjen od ljudi, težko je navezoval medsebojne stike
Janez Drnovšek je bil predsednik druge slovenske vlade in drugi predsednik republike v zgodovini slovenske demokracije.
Na vprašanje, kakšne slabosti je imel Drnovšek, Bandelj odgovarja, da je bil nekdanji predsednik vlade večinoma soloigralec, ki ni veljal za družabnega človeka, in je težko navezoval stike z ljudmi: "Veljal je za avtoriteto, bil je nad ministri oziroma odmaknjen od nas najtesnejših sodelavcev. Mogoče mu je to k politiku kdaj koristilo, vendar je to pripomoglo tudi h kakšni mučni situaciji."
Po njegovih besedah Drnovšek nikoli ni bil pretiran deloholik, vendar pa je zaradi svoje avtoritete imel karizmo voditelja.
"Ne ravno pretirano pripravljenost za delo sem mu do določene mere takrat zameril, vendar pa je bilo delo z njim razmeroma enostavno. Kot ministrom nam je zaupal, dal nam je pooblastila, hkrati pa smo vsi vedeli, da v primeru napak pri njem ne bo milosti," se spominja Bandelj.
Obraz in agent tranzicijskega postkomunističnega režima
Na drugi strani je notranji minister v Bajukovi vladi in nekdanji strateg slovenske politične desnice Peter Jambrek do desetletne Drnovškove vladavine na čelu vlade kritičen: "Deset let Drnovškovega obdobja je po mojem mnenju pripomoglo k neuspeli tranziciji in sedanjim težavah, ki jih ima Slovenija s preobrazbo v sodobno in napredno državo na zemljevidu sodobne Evrope."
Čeprav Drnovšek po njegovih besedah ni bil predstavnik ideološke sredine tranzicijskega postkomunističnega režima, je bil poleg nekdanjega predsednika države Milana Kučana eden od glavnih protagonistov sistema kontinuitete od leta 1990: "Drnovšek je bil v resnici podizvajalec sistema, ki so ga v njegovem imenu vodili drugi. Zagotovo je bil agent, kurir in komunikator, ki je plaval znotraj interesnih sektorjev kontinuiranega nedemokratičnega režima."
Zgodba o uspehu političnega razreda, ki je državi vladal pred osamosvojitvijo
Po besedah Jambreka je Drnovšek pomembno pripomogel k podobi notranje demokratičnosti tranzicijskega postkomunističnega režima in zgodbe o uspehu Slovenije, ki po njegovih besedah to nikoli ni bila. "To je zgodba o uspehu političnega razreda, ki je v Sloveniji vladal pred letom 1990, Drnovšek pa je dajal videz neke notranje pluralnosti tega režima," meni Jambrek.
Peter Jambrek meni, da je Drnovšek kot dober politik spretno plaval med stranko LDS, koalicijami, ki jih je skoval, in Milanom Kučanom kot osrednjo osebnostjo tistega časa.
Če je hotel ubrati svojo pot, je bil Drnovšek po njegovih besedah takoj kaznovan, in tega se je tudi zavedal. "On je dobro ocenjeval položaj, pojasnjeval mi je svoja razmerja do Kučana in njegovih korporacijskih omrežij, ki se jih je zavedal in katerih del je tudi bil. Bil je celo v nekem napetem odnosu do tega, vsaj tako mi je pripovedoval."
Hkrati je Jambrek je kritičen tudi do Drnovškove politične trgovine po volitvah leta 1996: "Na teh volitvah ni zmagal, ampak je zmagal s prevaro. Po prestopu Cirila Pucka in podpori poslancev manjšin je zmagal z goljufijo oziroma s prevaro volivcev. To je tudi mirno požrl, Pucku pa se za to v resnici ni nikoli zahvalil."
Pozitivna vloga pri vključevanju Slovenije v evropske povezave
Jambrek, ki Drnovška ne vidi kot državnika, ampak kot spretnega politika, pokojnemu premierju in predsedniku republike medtem pripisuje zasluge za evropsko perspektivo Slovenije: "Približevanja EU ni nikoli zaviral in blokiral, ampak je vse skupaj pospeševal in se je z LDS odločil za zahodno Evropo in zahodno civilizacijo."
Kot se še spominja Jambrek, je Drnovšek zanj kot člana pomladne politične opcije vedno pomenil zanimivega in simpatičnega sogovornika. "Drnovška imam v dobrem spominu. Osebno ga ocenim, bil je pošten. Bolj malo je govoril, ampak bil je tiste vrste človek, ki drži svojo besedo."
"Kot član in predsednik predsedstva SFRJ ni dovolil akcij proti Sloveniji"
Lojze Peterle ob tem poudarja, da je Drnovšek svoj delež prispeval tudi pri osamosvojitvi Slovenije: "Kot član predsedstva in njegov predsednik se je dobro držal ter ni dovolil nekaterih akcij proti Sloveniji. V času, ko je potem imel ključno vlogo, da bi vplival na tranzicijo Slovenije, pa tega ni zastopal na enak način kot Demos v prvih dneh letih slovenske samostojnosti. V tem delu sem do Drnovška kritičen, sva pa imela pred njegovo smrtjo res prijateljski pogovor."
Janez Drnovšek ob glasovanju na referendumu o vstopu Slovenije v EU in Nato 23. marca 2003.
Drnovškova dediščina kot ideal in merilo za prihodnje generacije politikov
Na vprašanje, kakšna je Drnovškova dediščina danes, Bandelj odgovarja, da je ključna razlika v primerjavi med Drnovškovimi vladami in sedanjo vlado Mira Cerarja ta, da je Drnovškova vlada resnično delovala kot organ, ki vlada državi.
"Če pomislim na to, kako smo bili ideološko različni, smo na zunaj vedno delovali kot vlada. Danes pa imamo tri stranke s tremi programi, od katerih ima vsaka svojo vlado. Če primerjam Drnovška z današnjimi politiki, bi težko našel nekoga, ki mu seže do kolen," je do današnje slovenske politike kritičen Bandelj.
Golobič medtem odgovarja, da se na prvi pogled zdi, da Drnovškova misija ni bila uspešna: "Polarizacija v slovenski politiki se stopnjuje, strankarstvo, ki se postavlja nad interese države, je še močnejše kot nekoč. Drnovškova dediščina tako ostaja ideal oziroma merilo, ki bo morda v prihodnje bolj aktualno za slovensko politiko. Morda bo nekoč v prihodnosti vendarle spet nastopil Drnovškov čas."
14