Med prazniki so žrtve nasilja še bolj ogrožene

Vsako leto na tisoče ljudi neposredno ali posredno postane žrtev kaznivega dejanja, kar pomeni, da izgubijo sorodnika, so sami poškodovani, pretepeni, okradeni, oropani, spolno zlorabljeni, žrtve družinskega nasilja itd. Osnovno poslanstvo društva Beli obroč sta celovita skrb za te žrtve in obveščanje javnosti o celotnem spektru pomoči.

Predvsem prazniki so za žrtve lahko še toliko težji, saj jih odsotnost razumevanja, ljubezni, pa tudi povsem osnovnih materialnih dobrin v tem času še bolj prizadene. O delu društva, ki tem žrtvam pomaga in jim skuša vsaj delno olajšati življenje, smo se pogovarjali s predsednico društva Milojko Vido Intihar.

Dnevi pred nami so praznični in bi morali biti veseli. Se pa dogajajo tudi neprijetne stvari. Je nasilja med prazniki več? Ne bi rekla, da je več nasilja kot med letom. Bistvo je, da se med prazniki žrtve nasilja počutijo še manj varne, še bolj prizadete, še bolj travmatično to doživljajo. Imamo primere, ki se vlečejo že dalj časa, in položaj že poznamo, vendar se pogosto dogaja, da je med prazniki še huje.

Pred koncem leta se namreč lahko naberejo še druge težave, predvsem materialne. Navadno so to ljudje iz nižjih slojev, ki ne morejo plačevati odvetnikov ali psihosocialne pomoči.

Kaj takim ljudem ponudite? Kako jim pomagate? Omogočamo jim tri vrste pomoči. Najprej pravno pomoč, nato psihosocialno in na tretjem mestu, kolikor le lahko, tudi materialno pomoč. In ta pomoč je v tem času res pomembna.

Kako konkretno pomagajo pravniki? V prvi vrsti ponujamo pravno pomoč in lahko rečem, da sodelujemo z res dobrimi pravniki, ki žrtvam znajo prisluhniti, jim svetovati in pomagati. Naši pravniki žrtve usmerijo, kaj je lahko pozitivno rešeno in kaj nima pravne podlage. Pripravijo jih na sodišče, jih spremljajo in zagovarjajo.

Kaj pa psihosocialna pomoč? Tudi v tem primeru, ker gre za žrtve, ki so najtežji primeri, izberemo najboljše strokovnjake. Res sem vesela, da se tudi psihoterapevti sami ponudijo, da bi pomagali. V naših primerih ne gre za delo, kjer lahko "odklopiš". Vedno so primeri v mislih, iščeš rešitve, kako bi človeku pomagal.

Koliko pa je materialne pomoči? Pred leti, ko še ni bilo krize, so podjetja res veliko donirala in so veliko dala na to dejavnost. Danes pa je položaj nekoliko drugačen in ne morejo več, posledično je teh donacij manj. Že lani je bilo zelo krizno leto, letos pa se finančni položaj še bolj pozna, zato smo hvaležni vsakemu donatorju.

Konkretno žrtvam pomagamo tako, da jim plačamo položnice. Osnovne položnice za elektriko, vodo, najemnino ali ogrevanje. Gre za manjše račune, toliko, da družine lahko preživijo. Delimo tudi bone za hrano. Denarja na račune pa ne nakazujemo.

S kakšnimi oblikami nasilja se najpogosteje srečujete? Ta trenutek je največ družinskega nasilja. Imamo tudi nekaj primerov spolnega nasilja. Gre za zahtevne primere, vendar smo z ekipo najboljših strokovnjakov poskušali narediti čim več, da smo žrtvam pomagali. Zadeve seveda še niso končane.

V družbi se je pojavila tudi vrsta nasilja pri ranljivi skupini otrok in pri starejših. To sta skupini, ki izstopata. Zakaj pri otrocih? Otrok na primer ni nič kriv, da je gospodarski položaj tak. Dogaja se, da starši, ki so sicer izobraženi, ne morejo dobiti službe in težko preživijo. Dogajajo se prepiri, otrok pa vse to sliši in spremlja. In to se pozna v otrokovem vedenju in uspehih v šoli. Zakaj pa pri starejših? Ker v krizi težko preživijo in izgubljajo celo stanovanja.

Kako konkretno je videti pomoč, ki jo nudite? Žrtev se obrne na vas, kaj pa potem? Imamo uradne ure, takrat se žrtve lahko obrnejo na nas, nas pokličejo ali obiščejo v pisarni. Ampak seveda se dogaja, da se težko držimo urnika, saj je primerov vsak dan več. Ko dvignemo telefon, žrtvi v zahtevnejših primerih svetujemo, naj v pisni obliki pošlje vlogo in opiše, kakšen je njen primer, gre samo za nekaj stavkov. Vlogi je treba priložiti potrdila o nasilju, ki so lahko mnenje centra za socialno delo, kopija policijskega zapisnika, kopija ovadbe ali obsodbe sodišča, mnenje šolske svetovalne službe ali zdravstvene institucije. V nekaterih primerih je dovolj samo pogovor, saj se veliko ljudi srečuje s stisko in je dovolj že prijazna beseda.

Vsi dokumenti, zapisniki in pogovori so zaupne narave in jih nikomur ne razkrijemo, saj imamo v društvu sprejete sklepe o zaupnosti podatkov in temu primerno jih hranimo v posebni ognjevarni omari.

Gre za primere s srečnim koncem? Kakšne so statistike? Gre tudi za primere s srečnim koncem. Ko vidimo, da so se pojavile zavore pri reševanju in nedoslednosti, smo še bolj aktivni in si zadamo cilj, da žrtev ne bo nastradala na račun nekih postopkov, ki niso bili pravilni. Ko so argumenti za to, naredimo vse, da žrtvi pomagamo.

Pri psihosocialni pomoči pa je tako, da je zelo veliko odvisno od žrtve. Vedno že vmes spremljamo njihov napredek in to, kaj se z žrtvijo dogaja. Ko slišimo, da so končali terapije in da se je situacija razrešila, pa smo najbolj srečni. To je res veliko zadovoljstvo, saj se zavedamo, da je korak, ki ga je storila žrtev, velik ter da se je z našo pomočjo postavila na lastne noge in se rešila nasilja.

Se vam zdi, da si ljudje še vedno preveč zatiskamo oči pred nasiljem in tem, kaj se dogaja okoli nas? Pred nekaj desetletij se o tem ni veliko govorilo, ljudje pa so menili, da ni tako resno, kot se govori, da gotovo vsak nekaj doda. Danes pa ta toleranca postaja že skoraj nična. Ljudje se po pomoč obračajo sami, če pa sami nimajo dovolj moči in poguma, to namesto njih pogosto naredijo bližnji, prijatelji ali sorodniki. Vse pogostejši so tudi primeri, ko tujci opozorijo na kakšen primer in prosijo, da preverimo resničnost podatkov.

Letos poleti smo imeli dva zelo detektivska primera, kjer smo zgolj na račun imena društva Beli obroč Slovenije pridobili določene podatke in nato odkrili stvari, ki so se dogajale. Reševanje akutne težave smo začeli takoj, saj smo bili mnenja, da se pristojne institucije ne odzivajo dovolj hitro. Posameznih primerov sicer ne iščemo, ker imamo vsakodnevno veliko primerov, ki zahtevajo našo pozornost. So pa predvsem materialne stiske žrtev vsak dan hujše in so samo še dodatna težava. Ne morejo si pomagati in stopiti iz začaranega kroga statusa žrtve. Nekateri nimajo niti toliko sredstev, da bi si plačali avtobus, da bi prišli po paket hrane, zato velikokrat tudi na svoje stroške vozimo hrano naokrog.

Kako bi lahko zmanjšali različne oblike nasilja? Čemu namenjamo premalo pozornosti? Mislimo, da bi morali že zdavnaj videti in prepoznavati stvari. Tudi te materialne stiske so postale zelo pomembne in so vzrok prenekaterega nasilja.

Osebno sem tudi zagovornica otrok oziroma vključena v evropski projekt, imenovan Glas otroka. Zagovornik otroka nadomesti otroka v sodnem procesu in priča v otrokovo korist. Zagovorništvo v Sloveniji še vedno nima zakonske podlage, zato ne razumem, zakaj se pri takih stvareh zatakne, saj je projekt Glas otroka izključno v korist otroka in način, kako otroku olajšati že tako bolečo izkušnjo.

Trudimo se in predlagamo, da bi projekt zagovorništva uzakonili. Želimo, da bi bila končno dana pika na i temu projektu in vsemu trudu, ki je bil v to vložen.