Ko sta merila moči slovenski David in jugoslovanski Goljat

Največja grožnja Sloveniji na poti v samostojnost je bila Jugoslovanska ljudska armada (JLA), do zob oborožena vojska (v Sloveniji in v njeni bližini je imela več kot 30 tisoč mož), ki je prisegala na socializem in Jugoslavijo in ki so jo vodili generali, sovražno nastrojeni do slovenske demokratizacije in osamosvajanja.

Razorožitev Slovenije Prvo resno merjenje moči med Slovenijo in JLA se je zgodilo maja 1990. Potem ko je na volitvah aprila 1990 zmagal Demos, je zvezni minister Veljko Kadijević 14. maja izdal ukaz o prenosu orožja republiških Teritorialnih obramb (TO) v skladišča JLA.

Demosova vlada je bila ravno na stopnji oblikovanja (16. maja je bila izglasovana, 17. maja je bila primopredaja na ministrstvih), ko je JLA razoroževala Slovenija. Ko je bilo 18. maja konec premeščanja orožja, je bilo odvzetih okoli 90 odstotkov orožja: namesto sto tisoč teritorialcev je imela Slovenija takrat orožja le še za okoli 12 tisoč mož.

"Bitka" za Prežihovo Prvi resni incident med Slovenijo in JLA se je zgodil oktobra 1990, ko je Slovenija namesto projugoslovanskega generala Ivana Hočevarja za načelnika štaba slovenske TO imenovala Janeza Slaparja. Republiški štab na Prežihovi v Ljubljani so nato zasedli vojaški specialci.

Slovenska oblast je odklopila priključke za elektriko, vodo in komunikacije, štab pa preselila na drugo lokacijo. V naslednjih mesecih je Slovenija (ključno vlogo je imel takratni obrambni minister Janez Janša) širila svojo suverenost tudi na obrambnem oziroma vojaškem področju.

Prvi postroj Slovenske vojske 17. decembra 1990 je bil v Kočevski Reki prvi postroj Slovenske vojske (na tem postroju je sodelovala enota, pozneje znana pod imenom Moris). Glede na to, da je bil ta dogodek nekaj dni pred plebiscitom, je Demos hotel s tem pokazati Slovencem, da je Slovenija pripravljena zavarovati plebiscitno odločitev za samostojnost.

Marca 1991 je bilo s sprejetjem ustavnih dopolnil ustavljeno pošiljanje slovenskih nabornikov v JLA. Služenje vojaške obveznosti v enotah JLA je bilo za prebivalce Slovenije zdaj prostovoljno. Za prostovoljno služenje vojaške obveznosti v JLA se je odločil le en prostovoljec iz Slovenije.

Učna centra na Igu in v Pekrah Če je to dopolnilo uživalo tudi podporo opozicije (komunistični prenovitelji in liberalni demokrati), pa so prenovitelji in liberalni demokrati nasprotovali dopolnilom, ki so omogočili Sloveniji, da vzpostavi slovensko vojsko, v katero bi prebivalci Slovenije odhajali na služenje vojaške obveznosti.

Dopolnilo je bilo na koncu sprejeto, skozi šivankino uho pa je bil sprejet tudi obrambni proračun za slovensko TO. Dopolnilo in proračun sta omogočila vladi, da je odprla učna centra na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru, ki sta 15. maja 1991 pričakala prve slovenske nabornike (180 na Igu in 150 v Pekrah). To je bila prva generacija Slovencev, ki je služila vojaško obveznost v slovenski vojski (v spomin na ta dogodek 15. maja praznujemo dan Slovenske vojske).

Jugoslovanski vojaki obkolijo učni center v Pekrah Vzpostavljanje slovenske vojske je šlo jugoslovanskim generalom zelo v nos. V bližino učnega centra v Pekrah so 23. maja poslali dva oborožena vojaka. Ko sta se preveč približala učnemu centru, ju je zajela protidiverzantska skupina TO.

Po dveh urah so ju izpustili, malo pozneje pa je JLA obkolila učni center ter zahtevala izročitev teritorialcev, ki so zajeli vojaka, in oddajo naborne dokumentacije v učnem centru.

Protesti Mariborčanov in prva žrtev JLA Slovenija ni popustila, zganili so se tudi Mariborčani, ki so zaprli cesto do Peker, se zbirali pred mariborskimi vojašnicami in skušali preprečevati odhode jugoslovanskih oklepnikov. 23. maja zvečer se je zgodil še en incident, ko so jugoslovanski vojaški specialci ugrabili dva slovenska pogajalca – poveljnika TO za Vzhodno Štajersko Vladimirja Miloševiča in njegovega pomočnika Mirka Ozbeca.

Slovenija oziroma obrambni minister Janša se je na akcije JLA odzval s taktiko, uporabljeno na Prežihovi ulici, odklopom infrastrukture vojašnicam. Tudi Mariborčani niso odnehali – 24. maja je tako jugoslovanski vojaški oklepnik do smrti povozil Josefa Šimčika, ki je skušal preprečiti odhod oklepnika iz vojašnice. Incident se je zgodil tudi na Ptuju, kjer je jugoslovanski vojak streljal na neoboroženega delavca elektropodjetja in ga ranil v nogo.

Opozicija bojkotira shod v podporo branilcem Peker Slovenska oblast je 31. maja organizirala shod v podporo branilcem Peker, ki ga pa je opozicija (prenovitelji, liberalni demokrati in socialisti) bojkotirala, tako da so na shodu nastopili samo predstavniki strank Demosa. Liberalni demokrati so za incident v Pekrah krivili vlado, takratni predsednik liberalnih demokratov Jožef Školč je celo zahteval zaprtje obeh učnih centrov.

Učnih centrov niso zaprli, ugrabljena teritorialca sta bila izpuščena, prav tako se je JLA začasno umaknila v vojašnice, tako da je 2. junija 1991 na Igu in v Pekrah prisegla prva generacije slovenskih vojakov. Toda najbolj črni oblaki so se nad Slovenijo šele začeli zbirati: 26. junija 1991 je namreč JLA začela napad na Slovenijo. A slovenske sile so bile uspešne in obranile novoustanovljeno državo.