"Ko bom velika, bom mamica!"

Da bi se osebno prepričali, kakšni so pogoji, v katerih prebivajo dolenjski Romi, smo se odpravili v dve romski naselji, ki veljata za zgledni primer slabe in dobre prakse. Obiskali smo Dobruško vas in Šmihel pri Novem mestu in za kratek čas na lastni koži občutili temno in svetlo plat življenja Romov.

Dobruška vas: temna plat življenja Romov

Naselje Dobruška vas, v katerem živi približno 200 Romov, je vzorčen primer slabih bivalnih razmer. Vaščani živijo brez elektrike, ključna težava pa je pomanjkanje vode. "Po vodo hodimo v potok Radovlja, ki je od naše hiše oddaljen dva kilometra in pol," svojo pripoved začne svetlolasa in modrooka Liljana Grm.

Družina Grm Gostobesedno Liljano, nekdanjo romsko koordinatorko, vajeno medijskih žarometov, je v Dobruško vas pripeljala ljubezen. Z možem Milanom, strojnikom po izobrazbi, s 521 evri socialne pomoči vzgajata dva otroka. Skromen dom so si uredili v leseni baraki na občinski zemlji s kuhinjo, dnevno sobo in spalnico. Pohištvo so skupaj prinesli z vseh vetrov. Vse je predvsem leseno, le zadnja soba je zidana.

"To imamo za zaščito pred bombaši," zaupno pove Milan in nas spomni na bombni napad iz leta 2005, ko je bomba, ki je priletela skozi okno, ubila nič hudega sluteči mater in hčer.

Dve toni železa v edinem vodnem viru Elektriko imajo speljano iz električnih agregatov, po vodo pa se večkrat dnevno odpravijo z avtom ali samokolnico, naloženo s kanistri. Potok Radovlja, edini vodni vir dobruških Romov, je prepreden z železjem. Po besedah več zdravnikov je glavni krivec za številna črevesna obolenja romske mladeži. Milan se pohvali, da so iz potoka pred časom na čistilni akciji potegnili kar dve toni železa, in potoži, da iz bližnje tovarne vanj spuščajo barve, kmetje iz sosednje vasi pa vanj celo zlivajo klavniške ostanke.

"Včasih nimamo niti za osebno higieno"

"Včasih nimamo niti za osebno higieno, pa čeprav bi se radi umili," potarna Lilijana, ki pere na roke. "Perem vsak dan, saj nočem, da sošolci govorijo, da moj sin ni čist," pravi Liljana. Družina Grm si kuha na štedilniku na drva, hladilnika in skrinje nimajo, zato hrano nakupujejo vsak dan sproti. Kaj pa pozimi? "Pozimi je katastrofa. To je baraka. Pokurimo 16 metrov bukovih drv, pa imamo toplo le v kuhinji," potarna Milan.

Vsakodnevna diskriminacija

Srečevanje z diskriminacijo je na sporedu vsak dan. "Starejši sin v šoli nima prijateljev med Neromi, tudi na sprehodih se Neromi menda z njim ne želijo držati za roke, nekateri se celo kljuke, ki se je dotakne on, dotikajo raje z rokavom kot z golo dlanjo, in še bi lahko našteval," se huduje Milan.

Čeprav je iz Liljaninih ust na trenutke zvenelo obupano, pa je njena edina želja – zagotovitev prihodnosti za svoja sinova – edina logična. Sita je obljub občinskih mož, ki naj bi jim pomagali zagotoviti stanovanje in pitno vodo. "Če nam dajo samo pitno vodo, bomo zaživeli. Ali umremo ali pa zaživimo!" pribije Milan.

"Tudi če Rom doštudira pravo, bo še vedno na istem, ker je Rom" Kaj pa služba? Prihodnost? Liljana trdi, da bi, če bi dobila stanovanje, opravila večerno vzgojiteljsko šolo in se poskušala zaposliti kot romska vzgojiteljica. "V primeru pa, da ostanem tukaj in mi kdorkoli ponudi kakršnokoli službo, je ne bom sprejela, ker vem, da so moji otroci v smrtni nevarnosti. Insekti so vsepovsod. Vode pa nikjer. Kaj naj jih pustim umreti?" se v rahlo zvišanem tonu sprašuje Liljana.

Družina Grm – drugič

V eni od redkih zidanih hiš v Dobruški vasi, še vedno okrašeni z Božičkom, ki visi na vrvi, prebiva Zvonko z ženo Suzi in petimi otroki, ti so se zvedavo nastavljali pred Borov fotografski objektiv. Hiša je zgrajena na črno, kar ga je že večkrat udarilo po denarnici.

"Zdaj smo plačali 500 evrov, prej pa slabih 800 evrov kazni za črno gradnjo," razloži Zvonko, ki se tako kot še nekaj Romov v vasi ukvarja z zbiranjem starega železa, prodaja ga za skromen denar. Po vodo se dvakrat do trikrat dnevno zapeljejo z avtom. "Ženska mora malo tud' oprat'!," pravi Zvonko. Pa se gospa kaj hitro vmeša: "Perem kar naprej in ne samo kdaj pa kdaj."

"Mamica bom. Kaj pa bom drugega?"

Ko se ustavimo pri eni od naslednjih hiš, nas pričaka pisana druščina Romov, ki jih zmotimo med ležernim kosilom. Pečeni kosi mesa in salam se parijo na soncu, a to, kot kaže, ne moti prav nikogar. Po prvotnem skrivanju pred aparatom se otroci le odprejo. Govorijo o šoli, o prijateljih, ki jih imajo od prvega do zadnjega le med romskimi vrstniki, o svojih otroških željah. Deklici Davorka in Jasmina si želita postati mamici. "Kaj pa bom drugega?" me, kot da je to povsem samoumevno, vpraša prikupna Davorka.

Dvignjene pesti. Zgin'! Gole zadnjice ... Sprehod od Liljanine hiše do potoka je kot sprehod iz civilizacije v pradavnino. Ob cesti stojijo začasna stranišča in kupi starega železa, pralni stroji, poškodovani kombiji. Skoraj vsaka naslednja hiša je v bolj klavrnem stanju, vaščani pa odeti v vedno bolj pisana oblačila. Prebivalci zadnje hiše ob potoku, ki imajo po pripovedovanju naših sogovornikov edini v vasi vodovod, a ga ne želijo deliti z drugimi, nama s fotografom Borom z dvignjenimi pestmi, glasnim Zgin'! in golimi zadnjicami dajo jasno vedeti, da tam nimava kaj iskati.

In ne bodi len se odpraviva drugam ...

Pot v gaj v Šmihelu – zgleden primer sožitja med Romi in Neromi

Pot v gaj je urejen predel v Šmihelu, kjer živijo prebivalci romskega porekla. Prvi vtis, ki ga dobiva tukaj, je povsem drugačen od tistega v Dobruški vasi. Večina hiš, pred katerimi se bohotijo prestižni avtomobili, je zidanih in odetih v živopisane fasade. "Razlika je kot noč in dan," na vprašanje, kakšna je primerjava v življenju Romov pred 30 leti in danes, odgovarja Bojan Tudija, član sveta Krajevne skupnosti Šmihel, zvezda treh filmov o Romih in tudi sicer izjemno čislana romska osebnost. "Romi so pred leti živeli v barakah, večina pa celo v šotorih. Danes se je ogromno spremenilo. Iz šotorov so se Romi preselili v barake in iz barak v hiše," pravi, a če bi želeli, "če bi ljudje – tako Romi kot Neromi – začutili, da drug brez drugega ne morejo, bi lahko storili tudi korak dlje". Tudija opozarja tudi na razliko v izobraževanju. "Danes ogromno romskih otrok konča osnovno ali srednjo šolo, česar pred nekaj leti ne bi mogli reči."

"Tudi Romi smo iz istega testa kot Neromi"

V Šmihelu je cesta asfaltirana, Romi imajo vodo, kanalizacijo, elektriko in razparcelirane parcele, ki so na voljo za odkup, lahko pa pridobijo tudi gradbeno dovoljenje. "Tudi Romi smo iz istega testa kot Neromi," pove Tudija. "Tukaj se vsakodnevno srečujemo. Lani smo gostili tudi predsednika države, prihajajo okoliški krajani. Na deponijo pripeljejo odpadni material, ki ga odkupimo in plačamo. Nobenih težav ni z Neromi in ne vidim razloga, zakaj se ne bi družili," poudarja Tudija, ki verjame, da bi lahko tudi preostala romska naselja uredili po vzoru Šmihela in Ruperč Vrha. In zakaj ne? Saj si, kot pravi Tudija, "konec koncev vsi želimo enakih stvari".