K(d)aj pa dan moža!?

Letos mineva že sto let od leta 1910, ko je Klara Zetkin na mednarodni konferenci socialističnih žensk izrekla pobudo za poseben dan, ki bi bil posvečen vsem ženskam. In če se naši moški ob tem dnevu še danes spomnijo svojih žensk in jim izkažejo cvetlično ali še kako drugo pozornost, ni v tem nič narobe. Opozoriti kaže le na dejstvo, da postaja v našem svetu moški morda bolj ogroženo bitje kot ženska … Korenine dneva žena segajo v desetletja pred prvo svetovno vojno, ko so se začele ženske boriti za svojo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost. Takrat te res še niso imele. Ekonomsko gledano je bilo njihovo mesto za štedilnikom, večina je bila doma in skrbela za dom in vzgojo otrok. Pri nas se je ekonomska emancipacija žensk zgodila v desetletjih po drugi svetovni vojni, v socializmu, ko se je večina žensk zaposlila, si tako prislužila plačo in socialno varnost in se s tem ekonomsko osamosvojila. Politično enakopravne so ženske pri nas postale leta 1945, ko so šle prvič v zgodovini na volitve, kakršnekoli so te bile ("nesvobodne"); do takrat namreč volilne pravice sploh niso imele. Socialna enakopravnost je bila posledica ekonomske in politične, v njej je posebno veliko vlogo odigrala tudi t.i. seksualna revolucija …

Če je torej pri nas ekonomska, politična in socialna enakopravnost ženske že več kot četrt stoletja objektivno dejstvo, čemu potem ta dan še praznovati? Razlog za "praznovanje" imajo tiste žene, ki so v letih pri(h)vatizacije in krize izgubile delo in z njim temelje svoje ekonomske samostojnosti in socialne varnosti. Delavke Mure in drugih propadlih podjetij. Te bi si (vsaj na ta dan) vsekakor zaslužile posebno pozornost. Ta praznik si zaslužijo delavke na Kitajskem, v največji komunistični državi na svetu, kjer imajo formalno vse pravice, dejansko pa so predmet najbolj surovega kapitalističnega izkoriščanja. Ali pa ženske v večini islamskih dežel, kjer žena ni le dejansko, ampak tudi formalno podrejena možu – ker je taka zahteva vere. Vprašanje pa je, če se te žene dejansko tudi počutijo neenakopravne. Če se ne, so take le po naših merilih, po njihovih pa tako pač je in v tem ni razloga za razburjanje.

Kaj pa moški? Ogroža ga zlasti dvoje: vse večja feminizacija družbe zaradi odsotnosti očeta pri vzgoji otrok in hkrati z njo vse večje upadanje moške plodnosti zaradi uživanja pesticidov. Take so ugotovitve dr. Boštjana M. Zupančiča, uglednega pravnika in publicista, ki je svoje kontroverzne in odmevne poglede razložil tudi v novi knjigi (Prva od suhih krav, 2009). O njegovih domnevah je mogoče razpravljati, a težko jih je povsem ovreči. Kaj pa, če je moški na svetovnem Zahodu in Severu danes res bolj ogroženo bitje kot ženska? Bi v tem primeru res ne bil čas tudi za svetovni dan moža, ob katerem bi vsak leto znova opozarjali na to težavo?