Kako prispevate k pravičnejšemu svetu?

"Če na vrata moje pisarne potrka nekdo, ki do svoje pravice do osebne varnosti ne more zaradi rigidnega sistema, ali pa posameznik oziroma skupina ne more do ustavne pravice, ki ji pripada, potem je moja človeška dolžnost, da pomagam, ne glede na plačilo. Če me umetnik zaprosi za pomoč pri uresničitvi svoje umetniške vizije in če v njegovih idejah vidim ustvarjalni potencial, pomagam, če le lahko. Če so študentje nadarjeni in željni tujega znanja, pa jim razmere doma šolanja v tujini ne omogočajo, jim pomagam s štipendijami Fundacije Parus, ki sem jo ustanovil, da bi najboljše spodbujali k novemu znanju.

Mislim, da bi moral vsak na svoj način in po svojih močeh pomagati spreminjati stvari na bolje, čeprav samo z nekaj evri pomoči humanitarnim organizacijam, sosedom v stiski, brezdomcem ... Tako se spreminjata zavest posameznika in družbena zavest o tem, da je treba narediti naš svet pravičnejši in da skozi življenje ne bomo šli slepi za težave drugih."

"No, vsaj moja nekdanja služba je bila taka, da sem z delom prispeval k temu. Sicer pa se trudim ljudem pomagati z opozarjanjem na nepravilnosti in ozaveščanjem o njihovih pravicah. Veliko ljudi je funkcionalno nepismenih in ne poznajo svojih pravic ali pa so birokratski postopki tako zapleteni, da otežujejo zagotavljanje pravic. Konec koncev je treba začeti pri sebi. Sam ne delam krivic drugim in tudi svoje otroke vzgajam tako."

"Kot mis Slovenije žal še ne morem vplivati na globalne odnose na svetu, da bi ti postali pravičnejši, se bom pa trudila svet izboljšati z manjšimi dejanji. Načrtujem namreč humanitarni projekt, ki ga bom vodila sama, osredotočal pa se bo na pomoč starejšim, bolnim otrokom in živalim. Poleg tega pa nameravam organizirati tudi manjše projekte, kot so zbiranje oblačil in hrane."

"Eno je dobra volja do življenja, da si hvaležen, ker se ti v življenju godi dobro, drugo pa je, da opaziš, če se nekomu godi slabše kot tebi. Jaz se poklicno ukvarjam z dejstvi, ki zgodovinsko bolijo, in poskušam ljudem, ki so zaradi oblasti trpeli, pokazati, da je njihovo trpljenje vredno spoštovanja, sploh če so se upirali totalitarnim režimom. Vendar gre tu za mojo poklicno etiko in dolžnost. Sicer pa pravkar berem knjigo Bena Lewisa o komunističnem humorju in zdi se mi pomembno, da se zavedamo, da so v življenju tudi stvari, ki se jim lahko nasmejemo. Treba je ostati na realnih tleh, a hkrati mislim, da je razlogov za optimizem dovolj."