Jože Pirjevec: Tito se je najbolj zanesel na Slovence

Jože Pirjevec, zgodovinar in predstojnik Oddelka za zgodovino na Fakulteti za humanistične študije Koper, je izsledke tridesetletnega raziskovanja Jugoslavije strnil v knjigi Tito in tovariši, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi. "Jugoslovanska povojna zgodovina je tako razgibana in vpletena v široke evropske in svetovne razmere, da sem se zaljubil v vso stvar." V knjigi razkriva tudi sveže podatke o Titovi vpletenosti v špansko državljansko vojno, kjer je nadzoroval pošiljanje prostovoljcev na bojišče, in v čistke sovjetske tajne službe NKVD, ki so si tudi v Španiji roke mazale s krvjo.

Kako bi opisali Titovo osebnost?

Tito je bil izredno inteligenten, pohlepen in je ljubil razkošno življenje. V življenju je imel precejšnjo srečo, medtem ko je njegova tragedija ta, da se je sprl z vsemi svojimi tovariši in da se je vedno odločal za napačne ženske. Vedno je izbiral ženske, ki so bile zelo lepe, a zanj povsem neprimerne.

Najprej se je poročil s 14-letno sibirsko deklico, s katero je imel otroka, ki mu je povzročal ogromne težave. Sledila je Nemka z imenom Liza, ki je bila v Moskvi obtožena kot agentka gestapa. Nato je spoznal izobraženo in inteligentno Herto Haas, ki je bila edina primerna ženska, a jo je začel leta 1941, ko je pričakovala njegovega drugega otroka, varati. Sledila je Srbkinja Zdenka Pavković, ki je bila nevrotična – z njo sta bila skupaj vse do njene smrti leta 1946 –, in konec vseh teh nesrečnih odločitev je kronal še s poroko z Jovanko, ki je bila najslabša od vseh in mu je uničila življenje.

Kaj je bilo na Jovanki takšnega, da je imela na človeka takšnega formata tako močan vpliv?

Tito je bil 20 let žrtev te nevrotične patološke ženske. Jovanka je trpela za preganjavico, verjela je, da so vsi ljudje njeni sovražniki in da ji neprestano grozi smrt. Na dvoru je povzročala atmosfero napetosti, kritizirala je vse povprek, od služabnikov do najvišjih Titovih sodelavcev. V njenih očeh so bili vsi ničvredni in nesposobni. Kot Titova žena je odpustila približno tisoč ljudi. Imela je tudi vedno višje politične ambicije, želela si je postati druga Elena Ceassesscu. Od začetka ni bila dorasla položaju. Izvirala je iz zelo skromne družine, imela je le štiri razrede osnovne šole. Bila je partizanka in očitno je opravila tudi vohunski tečaj v Moskvi, česar pa Tito ni vedel.

V Titovo dobro lahko rečem, da ni bil nepotist. Imel je dva sinova in nekaj vnukov, ki jim je res pomagal – za oba sinova je dobival celo otroški dodatek – ni pa jih podpiral v političnem smislu. Otroka je videl enkrat letno in to je bilo vse.

Kakšna je bila usoda njegovih sinov?

Starejši je bil gospodarstvenik, pa tudi alkoholik in neuravnovešena osebnost. Mati ga je leta 1929 odpeljala v Moskvo, da bi Tita obiskala v zaporu, kjer se je znašel zaradi obtožb o trockizmu, oddala v dom za mladostnike in nanj pozabila. Titu ni znala pojasniti, kje je njun sin. In ta otrok, ki je dobesedno živel v peklu, je zrastel v huligana in pijanca. Mlajši sin, ki se je rodil v zakonu s Herto Haas, pa je po Titovi smrti in osamosvojitvi Hrvaške postal hrvaški diplomat. Nazadnje je služboval v Indoneziji, danes pa je v pokoju. Obljubil je dovoljenje za pregled Titovega dosjeja v arhivih Kominterne, nato pa se ni več oglašal.

Ali je Jovanka imela zaveznike?

Imela je dva tesna zaveznika. Miroslava Krležo, pesnika, pisatelja in esejista, ter Ivana Krajačiča, ki je bil "krivec" za to, da sta se Jovanka in Tito sploh srečala. Jovanko je privedel v Titovo hišo kot oskrbnico, neuradno pa kot nekoga, ki mu bo dnevno poročal o Titovih aktivnostih. V Titovi vili na Užički v Beogradu je bilo tako kot na Bizantinskem dvoru. Nihče ni mogel zaupati nikomur.

Krajačič je odličen primer pokvarjene črne duše. Pravi Rasputin. Agent NKVD in dolgoletni hrvaški notranji minister. Imel je prost vstop v vse Titove rezidence in bil je oseba, ki jo je Tito najbolj častil. On je bil tisti, ki je Tita oskrboval z dragocenostmi in veliko pripomogel k temu, da je lahko živel na veliki nogi. Krajačič je imel v Zagrebu vilo z bazenom, ki so ga polnili z morsko vodo, ki so jo v cisternah prevažali iz Dalmacije.

Tito je imel mnogo rezidenc. Kje je bila njegova najljubša?

Najraje je živel na Brionih, kjer si je ustvaril pravi paradiž. Med šefi držav je v svojem času živel najbolj razkošno. Dejali ste, da se je Tito sprl z vsemi svojimi tovariši. Gotovo pa je bil v njegovi bližini nekdo, ki mu je lahko zaupal. Kdo je bil njegov najtesnejši prijatelj?

Mislim, da je bil to Slovenec Josip Kopinič, agent NKVD, zapletena in skrivnostna osebnost. Zanimivo je, da je imel med vojno v Zagrebu radijsko postajo, ki je oddajala v Moskvo in je Nemci niso nikoli odkrili. Pozneje je zašel v gospodarske vode, bil je eden izmed direktorjev enega izmed ljubljanskih podjetij. Skratka, daleč od aktivne politike in nikakor Titu v napoto.

Omenili ste prisluškovanje. Ali so, razen Jovanke, prisluškovali tudi Titu?

To pa ni povsem jasno. Sam je dal postaviti mikrofone v svoje prostore, da so registrirali pogovore, ki jih je imel. Ali mu je Aleksandar Ranković res prisluškoval, je težko reči. Mislim, da ne. Tito je domnevno prisluškovanje izrabil kot izgovor, da se ga je znebil. Prisluškovali so tudi povsem običajnim ljudem. Jugoslavija je bila precej bolj policijska država, kot si mislimo.

Tito je imel po drugi svetovni vojni mnogo nasprotnikov. Ali obstajajo konkretni podatki o načrtih za njegovo eliminacijo?

Zgolj v obdobju po drugi svetovni vojni so na Tita skušali izvesti 25 atentatov. Stalinov agent Igorijevič je z odobritvijo Stalina v začetku petdesetih let na Tita skušal izvesti več atentatov. Bil je ambasador Kostarike pri Svetem sedežu v Vatikanu in v Beogradu. Bil je mož s precejšnjo fantazijo in zelo domiselnimi idejami za izvedbo atentata. Eden izmed predlogov je denimo vseboval strup ali bakterije v šatulji z dragulji, ki bodo izhlapeli, ko bo Tito šatuljo odprl, ali pištola v rokavu agenta, ki bi jo sprožil ob rokovanju s Titom. Vsi atentati so bili neuspešni in Tito je imel srečo, da je Stalin leta 1953 umrl, ker bi drugače z atentati nadaljeval. Stalinov naslednik Nikita Hruščov je zadnji poskus atentata prepovedal.

Kdaj je Tito vajeti izpustil iz rok?

Po mnenju njegovega prijatelja Josipa Kopiniča je bil Tito popoln gospodar položaja do leta 1965, potem pa se je začel izgubljati, a vajeti ni želel izpustiti iz rok. Psihološko se je zavedal, da se stara in ne obvladuje situacije, zato se je oblasti oklepal še toliko bolj. Ravno zato so tudi nastali vsi problemi v Jugoslaviji. Če bi se v začetku sedemdesetih zadovoljil s častnim položajem in dovolil, da se Jugoslavija razvija v skladu s težnjami mladih, ki so bili na oblasti, bi bilo drugače. Tito si ni mogel predstavljati, da njegova beseda ne bi obveljala, in s tem je ugonobil Jugoslavijo. Na področju zunanje politike je bil dokaj na tekočem, zanemaril pa je notranjo. Oblast je predal konservativnim in ortodoksno dogmatičnim ljudem, kot je bil Stane Dolanc. Rezultat tega je bil, da sta se notranja politika in ekonomska situacija v sedemdesetih izredno poslabšali, Jugoslavija pa se je močno zadolžila. Po Titovi smrti je zato nastala velika kriza, ki je hitro izbruhnila.

Ko že omenjate Staneta Dolanca … Našli ste podatek, da je prav on od zdravniškega konzilija, ki je leta 1980 bedel ob Titu v ljubljanskem Kliničnem centru, zahteval, da ga čim dlje ohranjajo pri življenju.

Da, ta podatek sem našel pred mesecem dni v knjigi dr. Laloviča, enega izmed Titovih osebnih zdravnikov. Dolanc je takrat izpostavil, da je omenil, da je situacija zelo nevarna, saj so sovjetski tanki že na bolgarski meji in je treba hitro sprejeti celo vrsto ukrepov, zato je pomembno, da je Tito čim dlje živ. Tito je bil že od februarja 1980 v umetni komi, pri življenju so ga ohranjali le z aparati.

Zakaj so Tita zdravili prav v Ljubljani?

Ker se je najbolj zanesel na Slovence in slovensko policijo. Srbi so bili besni. Želeli so, da gre v osrednjo vojaško bolnico v Beogradu, kjer so mu že pripravili ogromen apartma. S kakšnimi zdravstvenimi težavami se je spopadal?

Njegova glavna težava je bila sladkorna bolezen, doživel pa je tudi nekaj lažjih infarktov. Na splošno pa je bil precej dolgo v dobrem stanju. Ambasadorji, ki so prežali na vsak njegov korak, so v sedemdesetih začeli opažati njegovo postopno hiranje.

Ga je Jovanka kdaj obiskala na Kliničnem centru?

Lalovič piše, da ne. Jovanka je bila na koncu precej odrezana od vsega, čeprav se je Tito želel pobotati z njo. Še leta 1979 jo je povabil na novoletno zabavo, vendar je odgovorila, da je zaradi užaljenosti ne bo. Nikoli se ni ločil od nje. Dolgo ji je pošiljal rdeče vrtnice, v bistvu jo je res imel rad. Na začetku je bil vanjo zaljubljen na fizični ravni. Čeprav se je pozneje precej zredila, je ohranila svoj šarm.

Kako ocenjujete pomen Tita za obstoj in razvoj Jugoslavije?

Tito je znal galvanizirati jugoslovanske narode in organizirati osvobodilno gibanje. To je bilo za Slovence absolutno pomembno, saj smo s tem dobili samozavest, ki nam je pomagala, da smo zgradili lastno državo. Naš obstoj je odvisen od tega dogodka in za to sem mu hvaležen.

Pomemben je tudi njegov upor Stalinu, ki je v Titu videl hudo grožnjo. Tito pač ni bil hlapec. Tudi knjigo zaključujem z bosanskim narodnim rekom, ki ga je Tito ljubil: "Ako sam u džamiji bio, klanjao se nisam." To zelo dobro povzema njegovo zgodbo. Bil je tako močan, da se je upal upreti Stalinu, in brez Tita tega upora nihče v Jugoslaviji ne bi bil zmožen. Brez tega upora bi živeli v stalinistični državi, tako pa nam je bila usojena diktatura s človeškim obrazom.

Ugotovili ste tudi, da je bil Tito precej aktivno povezan s povojnimi poboji.

Dobil sem nekaj potrditev, da je bil tudi sam vpleten, da se ti niso dogajali brez njegove vednosti. Sam Stalin ga je pohvalil in Tito je večkrat dejal: "Poglejte, kako smo mi počistili z našo državo, in hvala bogu, da smo to storili. S tem smo odpravili vsako pozicijo." Ni se čutil krivega. Pred kratkim sem pri nekem ruskem avtorju našel poročilo ruskega ambasadorja, ki govori o teh masakrih. Citira številko 200 tisoč, ki pa je mogoče preskromna.

Tito osebno ni bil krvoločen človek, ni bil kot Stalin, ki je ukazoval pretepanja in pobijanja. Imel je občutek mere in sočutja. Ne smemo pa pozabiti Golega otroka, ki je nastal na podlagi njegovih ukazov.

Ste našli tudi pisne zabeležke teh ukazov?

Takšni ukazi so se dajali ustno. A ni dvoma, da je bil Tito aktivno vpleten. Stalin ga je nekoč v Moskvi vprašal: "Koliko ste jih pobili?" In Boris Kidrič mu je odgovoril: "Toliko, kolikor jih je bilo treba."