Aleksander Kolednik

Petek,
25. 1. 2013,
19.06

Osveženo pred

8 let, 3 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Petek, 25. 1. 2013, 19.06

8 let, 3 mesece

Jelovac: V naših osrednjih medijih je ena sama korupcija

Aleksander Kolednik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Dokler ne bomo obračunali s korupcijo v medijih, poskus obračunavanja s korupcijo v politiki ne bo učinkovit, je prepričan Dejan Jelovac, predsednik Sveta za radiodifuzijo RS.

Kakšna je podoba slovenske medijske krajine? Kaj pomeni evropeizacija medijev? Kako razširjena je korupcija v medijih? Ali novinarji spoštujejo standarde medijskega poročanja? O teh in drugih temah smo se na Planet Siol.net pogovarjali z dolgoletnim predsednikom Sveta za radiodifuzijo Republike Slovenije ter profesorjem poslovne etike, organizacijske kulture in managementa razvoja organizacije na Gea College – Fakulteti za podjetništvo prof. dr. Dejanom Jelovcem.

Kakšna je vaša splošna ocena slovenske medijske krajine?

Na podlagi dolgoletnega opazovanja medijev, raziskav, pri katerih sem sodeloval, desetletnega delovanja v radijskem mediju in predsednikovanja svetu za radiodifuzijo od leta 2006 do danes lahko rečem, da je stanje nezadovoljivo. S takšnim stanjem ne moremo biti zadovoljni iz več razlogov. Glavni razlog tiči v tem, da ima večina deležnikov v medijskem prostoru težave z razumevanjem bistva medijev. Večina naših medijev deluje kot trobilo nekega političnega ali kapitalskega interesa, ne pa kot posrednik med stvarnostjo in javnostjo.

Takšni mediji ustvarjajo umetno konstrukcijo realnosti. To je opazno pri večini naših medijev. Ti se uporabljajo kot orožje v boju za oblast, kar je model, prevzet iz agitpropovskega arzenala boljševikov, ki so medije in kulturo uporabljali kot meč, s katerim je treba uničiti nasprotnika. V duhu te tradicije medij ni medij, temveč sredstvo množičnega komuniciranja, s pomočjo katerega se izvaja nadaljevanje državljanske vojne in revolucije z drugimi sredstvi.

Na lastne oči lahko vidimo, koliko je medijskih umorov, diskreditacij in diskvalifikacij po vzorcu: difamacija – diferenciacija – likvidacija. Mediji še vedno velikokrat igrajo vlogo eksekutorja. Za vsakega, ki nekomu ni všeč, se najde neka palica, v smislu, da se mu "najde" klinika v Avstraliji, umor otroka s prevelikim odmerkom pomirjeval ali karkoli drugega. Tovrstna instrumentalizacija medijev je skrb vzbujajoča.

Menim, da bi takšno stanje moralo postati resna tema vseh akterjev v medijskem prostoru. Svet za radiodifuzijo je leta 2008 sprejel oceno stanja v medijih, v kateri je ugotovil, da smo pravzaprav zelo daleč od dobrih medijskih praks v razvitih družbah. Čeprav imamo zakon o medijih in etični kodeks novinarjev, nam manjka ustrezna medijska kultura, ki bi omogočila, da se profesionalni in moralni standardi novinarskega dela uveljavijo v vsakdanji medijski praksi.

Prej ste v neformalnem pogovoru omenili, da bi se slovenski medijski prostor moral evropeizirati. Kaj točno ste mislili s tem?

Mi smo v postsocialistično tranzicijo leta 1991 stopili s prtljago boljševizma, ki pa je bil pri nas nekoliko mehkejši kot v drugih državah realsocialističnega bloka. Pravzaprav je bila naša naloga, da se v procesu postsocialistične tranzicije čim prej osvobodimo tega balasta v vseh podsistemih naše družbe, tudi v medijih. Se pravi, potrebna je bila temeljna deboljševizacija. Namesto nje pa smo na prefinjen način nadaljevali vzorec in metode boljševikov, ker so bili, vsaj tistim na oblasti, zelo koristni.

Leta 1994 je bil sprejet zakon o javnih glasilih. Že sam naziv v naslovu zakona veliko pove: ne gre za medije, temveč za javna glasila. To kaže na težave, ki smo jih imeli. Kajti nismo se osvobodili miselnosti, da gre za trobila partije. Zakon smo na začetku 21. stoletja zamenjali z zakonom o medijih, a zamenjali smo samo ime zakona, miselnost pa je ostala enaka. Ta težava se nadaljuje še danes. Vmes je Slovenija postala članica EU-ja in s tem zavezanka k spoštovanju evropske pravnega reda in evropskih direktiv. Na področju medijev je za nas zelo pomembna Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah iz leta 2007. Ta je bila zaradi svojega konceptualnega pristopa ideološko nesprejemljiva za pripadnike politične opcije, ki medijev ne doživlja kot proizvajalcev medijskih storitev.

Evropa izhaja iz liberalno-kapitalističnega koncepta, po katerem morajo biti mediji organizirani predvsem kot mala in srednje velika podjetja, ki nastopajo na trgu, na katerem ponujajo svoje avdiovizualne medijske storitve, ki so po svoji definiciji ekonomska dobrina in hkrati kulturna vrednota. Treba je poudariti besedo hkrati. Mediji torej ne morejo biti propagandno trobilo nekega kapitalskega ali političnega interesa, ker potem niso mediji.

Težava je tako že v konceptu razumevanja medijev?

Da. Večina naših levičarjev bi hotela, da mediji opravljajo predvsem svojo ideološko oziroma kulturno poslanstvo in da nimajo nobenega opravka z ekonomijo. Po drugi strani bi lastniki komercialnih medijev želeli, da se medij komercializirajo v duhu ekonomije obsega do točke, na kateri v njihovem produktu ni več mogoče prepoznali nobene kulturne vrednosti. Tu obstaja precejšen razkol. Nekaterim je pomemben samo dobiček, drugim pa ideologija.

Evropa želi s svojo medijsko zakonodajo in prakso presegati to dihotomijo. V tem smislu evropeizacija pomeni radikalni preskok iz stanja, v katerem so mediji pri nas idejno orožje v boju za oblast, v stanje, ko mediji postanejo posredniki med stvarnostjo in javnostjo, mediator v dialogu med različnimi družbenimi akterji, promotor trajnih kulturnih dobrin ... Ko to dosežemo, smo šele lahko zadovoljni, vendar smo še zelo daleč od tega.

V zadnjem obdobju se veliko govori o korupciji v političnih vrstah. Kako razširjena pa je korupcija v novinarstvu?

Lahko rečemo, da je mainstream naših medijev ena sama korupcija. Kajti popkovina, s katero so mediji povezani z določenim političnim interesom ali kapitalom, ni bila nikoli presekana. Pravi medij lahko obstaja samo, če ima avtonomijo. Zakaj v zakonu zahtevamo, da odgovorni urednik izvaja uredniško politiko – avtonomno? Ravno zato, ker v nasprotnem primeru nimamo medija. Lahko imamo le spletno stran, časopis ali televizijo kot podaljšek neke politične stranke ali oglaševalske agencije, ampak to ni medij.

Zelo lepo bi bilo, če bi ta znameniti KPK resno raziskal korupcijo v medijih v daljšem časovnem obdobju, da vidimo, kdo za koga dela, kako za to dobiva razne prihodke in privilegije, ter da se ugotovi, kako temu zlu stopiti na prste. Dokler ne bomo obračunali s korupcijo v medijih, bo poskus obračunavanja s korupcijo v politiki neučinkovit zaradi nezaupanja javnosti v verodostojnost poročanja o korupciji v politiki.

Tistim, ki poznamo ozadje, je popolnoma jasno, da v medijskem prostoru obstaja veliko subtilne korupcije. Ponavadi ne gre za podkupnine, ampak za to, da posamezniki dobijo položaje ne zaradi sposobnosti in rezultatov svojega dela, ampak ker delajo za določeni interes, lobi ali omrežje. Takšni s svojim pisanjem ustvarjajo agendo in s tem povečujejo družbeno moč svojih nalogodajalcev. Znotraj takšnega stanja se nekateri izjemno dobro znajdejo in plavajo kot riba v vodi.

Novinar Dela Dejan Karba je, potem ko je bil odpuščen, znova postal sodelavec časnika. Kako komentirate celotno dogajanje okoli tega primera?

To je samo ekstremen primer znotraj slabih praks, o katerih se pogovarjava. Temu rečemo paradigmatični primer, torej primer, pri katerem pride na dan bistvo nekega pojava. Nekdo je namreč pripravljen narediti nekaj, kar je v nasprotju s profesionalnimi in etičnimi standardi, in nič se mu ne zgodi. Zakaj? Ker dela za hišo, v kateri obstaja "aktiv" novinarjev.

To pomeni, da nekateri še vedno živijo v samoupravnem socializmu, ko so bil novinarji družbenopolitični delavci. Danes jim rečemo aktivisti. Lastnik tega časopisnega podjetja ni sposoben razumeti tega, kaj mora medij početi. Ni se sposoben upreti sindikalizmu in aktivizmu dela zaposlenih. Ne razume sveta, v katerem živimo.

Spomnimo se samo zgodbe o kardinalovem "otroku". Zame je največji problem, da se Društvo novinarjev Slovenije ob tem ni oglasilo. To društvo ima etični kodeks in novinarsko častno razsodišče. Če to ni bil razlog za njihovo ukrepanje, potem se sprašujem, kaj lahko še reši naše medije. Ali lahko kot njihovi člani sodelujejo v medijih ljudje, ki niso sposobni najprej sami sebe in svoja početja moralno ocenjevati ter presojati z vidika profesionalnosti?

Ste spremljali poročanje novinarjev s protestov v Ljubljani in Mariboru? So novinarji dovolj dobro opravili svoje delo?

Pri poročanju s protestov se je zgodil fenomen viška aktivizma. Marsikateri novinar ni bil Hermes, se pravi vestnik, temveč aktivni udeleženec dogodka, o katerem je poročal. V nekaterih medijih, katerih ideološki in svetovnonazorski pogled je znan, je bilo opazno, da so se njihovi novinarji s svojimi prispevki obnašali kot nekdo, ki je aktivni podpornik dogodka, ne pa kritični opazovalec, katerega poročanje mora biti nevtralno in kolikor se le da objektivno.

O tem, da so skorajda pozivali na demonstracije, bi se morali globoko zamisliti odgovorni akterji v našem medijskem prostoru. Posebej mi je padel v oči prispevek na TV Slovenija, ko so celo poročali o protestu, ki je bil organiziran prek Facebooka, na katerega ni prišel nihče. In to je bila vest o dogodku, ki ga ni bilo. To je tragično. To kaže, da ne razumemo tega, da novinar ne sme biti politični aktivist, ampak neodvisen in objektiven predstavnik stroke. Profesionalno in etično novinarstvo mora imeti v svojih temeljih nekatere pomembne vrednote, da bi lahko sploh bilo sprejemljivo.

Na svetu za radiodifuzijo smo zapisali, da so za medijski prostor pomembne vrednote, kot so: svoboda, nedotakljivost človekove osebnosti in dostojanstva, resnicoljubnost, odprtost pretoka informacij, družbena in osebna odgovornost, kompetentnost, kakovost, uporabnost, pluralizem, uravnoteženost ... To so vrednote, brez katerih tudi po mojem prepričanju sodobno novinarstvo ni mogoče.

So bile pri poročanju novinarjev o poročilu KPK-ja o premoženjskem stanju predsednikov strank te vrednote upoštevane?

Niso bile. Nekje sem prebral, da je bilo v prvih nekaj dneh od začetka te afere v medijih od dveh imen, s katerima se je največ ukvarjal KPK, eno omenjeno 125-krat, drugo pa 20-krat. Tisti, ki se mu očita za dva milijona evrov nepravilnosti pri poročanju o svojem premoženjskem stanju, je bil v medijih omenjen približno 20-krat, drugi, ki se mu očita za 200 tisoč evrov nepravilnosti, pa 125-krat. Kaj to pomeni? To pomeni manko večine vrednot, ki sem jih omenil, predvsem resnicoljubnosti.

Ste tudi doktor političnih znanosti, zato spregovoriva še nekaj besed o aktualnem političnem dogajanju. Menite, da bi morala premier Janez Janša in ljubljanski župan Zoran Janković zaradi poročila KPK-ja odstopiti?

Poglejte, KPK je pravzaprav samo nadaljevanje oziroma slaba kopija komisije, ki je nastala leta 1972 v času globokega komunizma pod vladavino Tita in ki se je imenovala Komisija za ugotavljanje izvora premoženja. Takšne komisije so bile ustanovljene za zunajsodni pregon ljudi. Iz te tradicije nadaljuje svoje delo KPK. Zakaj sploh imamo policijo, tožilstvo in sodišče, če ne zaradi tega, da učinkovito in na zakonit način preganja vse tiste, ki koruptivno delujejo? V času prejšnje Janševe vlade je bilo veliko govora o ukinitvi te komisije. Tudi Gregor Virant, ki danes poročilo komisije jemlje za suho zlato, je bil med zagovorniki tistih, ki so menili, da je tako komisijo treba ukiniti.

Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da gre pri KPK-ju za tiste oblike paradržavnih organov, ki so za normalno delovanje demokratične družbe lahko zelo nevarne. V evropski družbi, v kateri obstajajo organi pregona, kot so policija, tožilstvo in sodstvo, ki učinkovito in zakonito delujejo, ne potrebujemo dodatnih komisij, ki se ukvarjajo z izdajanjem nekih načelnih mnenj in podobnih reči ter se pustijo zlorabljati za dnevnopolitične namene. Očitno je, da predsednik vlade in ljubljanski župan nista dovolj resno jemala komisije, zato se je zgodilo tisto, kar se je zgodilo.

Kako menite, da bo v prihodnjih dneh ravnal Janez Janša (intervju smo opravili v torek, op. p.)?

Premier je imel v teh dneh priložnost, da doživi tisto, kar se je pripetilo Cezarju, ko mu je njegov sin Brut zabil nož v hrbet. Premierju je njegov nekdanji tesen sodelavec in minister v njegovi prejšnji vladi ter sedanji koalicijski partner brutalno obrnil hrbet. Celoten scenarij, ki se trenutno dogaja na naši politični sceni, sploh ne bi bil mogoč brez našega Bruta, ki v tej umazani igri igra ključno vlogo.

Kako bo Janša reagiral, je težko oceniti. On je izkušen politik. Za sabo ima veliko kilometrine. Ima praktično modrost in verjetno bo našel najboljši način, kako v trenutnih kritičnih razmerah reagirati. Kriznih razmer mu v življenju ni manjkalo, zato pričakujem, da bo zadevo rešil, kot je povedal neki drug predsednik vlade v prejšnjem stoletju: Mi smo v brezizhodnem položaju, ampak bomo našli rešitev.