INTERVJU: Korupcija v Sloveniji je zelo resna težava!

Koruptivna dejanja se žal vse bolj razraščajo. Primer Križanič, ko je minister za finance skušal doseči spremembo sestave komisije za doktorsko disertacijo uslužbenke finančnega ministrstva, ustreza definiciji korupcije. Vendar pa ne ustreza sumu kaznivega dejanja, zato Drago Kos primera ne bo predal policiji. Komisija sicer razpolaga tudi z dodatnimi podatki o primeru Križanič, vendar pa ti ministra nič dodatno ne obremenjujejo. Gre namreč za podatke, ki so služili zgolj kot podlaga za izdajo načelnega mnenja o koruptivnem ravnanju. Ker gre za same podrobnosti, ki za bistvo in vsebino mnenja niso pomembne, jih zato tudi nismo opisovali v načelnem mnenju. Prvega moža protikorupcijske komisije smo v intervjuju pobarali, kaj pričakuje zdaj.

Telefonski klic finančnega ministra dekanu Ekonomske fakultete v Ljubljani je za mnoge, tudi za predstavnike Univerze, nedopusten poseg v njeno avtonomijo. Neredki zato že pritiskajo in terjajo ministrovo glavo, saj gre namreč za politika … Da, gre za politika in moram reči, da pravni kriteriji pri tem ne bodo uporabljeni v ničemer. Seveda bi si mi želeli, da bi slovenska politika ravnala po najvišjih etičnih standardih, ampak v zadnjih letih se je že večkrat zgodilo, da je za to bila idealna priložnost, a se politika za tovrstno etično ravnanje in obnašanje žal ni odločila. Pri menjavah ministrov gre večinoma za kompleksnejše zadeve. Jaz si ne delam utvar, da je moral Karl Erjavec oditi zaradi smetarske afere. Lahko je bila to kaplja čez rob, ampak zagotovo to ni bil edini razlog za njegov odhod. Mi bi želeli družbo in politiko, ki bi dejansko zaradi visokih etičnih načel in sploh standardov ukrepala, vprašanje pa je, ali živimo v prostoru in času, kjer je to že mogoče, potem tudi zaželeno in ne nazadnje sploh realno.

Če govorimo o etičnih in seveda moralnih načelih, je slovenska družba dodobra prepredena s koruptivnimi dejanji, ali, če vprašam drugače – je skorumpirana? Leta 1991, ko smo Slovenci prvi izstopili iz nekdanje skupne države, se je popolnoma razsul tudi sistem vrednot, ki jim pogojno lahko rečemo tudi socialistične vrednote ali, če hočete, socialistična etika. Težava sedanje države in seveda tudi družbe pa je, da mi tudi po 19 letih še nismo vzpostavili novega sistema vrednot. Tako so ljudje gotovo dovolj zmedeni, dezorientirani, in mi imamo celo primere, ko pripadniku nekega poklica povemo, da je prekršil svoj poklicni etični kodeks, pa se pravzaprav začudi, češ, ali kodeks zares obstaja. To pa so zagotovo idealne razmere za razcvet korupcije. Stanje je zaskrbljujoče. V zadnjih letih smo lahko opazovali kar nekaj potez aktualne politike, pa ne govorim zgolj o zdajšnji, ampak tudi o prejšnji in predprejšnji vladi, ki so, namesto da bi omejevale pogoje za razvoj korupcije, te pogoje preprosto ustvarjale in pospeševale. To je sistem, kjer korupcija lahko cveti. Slovenija kot takšna ni zelo obremenjena s korupcijo, težava pa je v tem, da je korupcije dejansko iz dneva v dan vedno več.

Kje je je največ? Na katerih področjih – v politiki, gospodarstvu, javnem, zasebnem sektorju? Brez dvoma je ponekod dodobra razraščena. Korupcije je že po definiciji največ tam, kjer je največ oblasti, skratka v vsakokratni vladi. To seveda ne velja zgolj za vlado v ožjem pomenu besede, se pravi ministre, to velja za celotni javni sektor. Mi največ korupcije zaznamo tam, kjer prihaja do stika med javnimi financami in zasebnimi interesi. To pa so področja javnih naročil, koncesij in podobnega, kjer država troši enormna sredstva in gre njihov del v zasebne žepe upravičeno, del sredstev pa gotovo tudi povsem neupravičeno, na škodo davkoplačevalcev.

Kaj pa korupcija na lokalni ravni, v občinah? Če malce parafraziram pregovor Daleč od oči, daleč od srca, bi se za lokalne skupnosti lahko reklo: Daleč od oči, daleč od kontrole! To je zares težava, na katero opozarjate. V lokalnih skupnostih opažamo zadnja leta zaskrbljujoč porast nekaterih primerov koruptivnega ravnanja in nekaterih pojavov, ki jih prej nismo zaznali. Recimo sporno, dvomljivo poslovanje z nepremičninami v lasti občin … začelo se je v eni primorski občini, zdaj pa se kot kuga širi po vsej Sloveniji, ker župani sledijo svojemu županskemu kolegu. Vse večja težava postajajo tudi podjetja, kjer so občine soustanoviteljice, tudi v javnih podjetjih, kjer imajo občine solastniške ali kapitalske deleže. Tu se dogajajo številne nepravilnosti. Mi se zaradi takih pojavov zelo trudimo prepričati najodgovornejše v občinah – čeprav za lokalne skupnosti velja določena stopnja avtonomije in samostojnosti –, da bi visoka načela prava in etike veljala tudi pri njih, vendar za zdaj brez velikih uspehov. Razmere so, skratka, zaskrbljujoče tudi na lokalni ravni.