"Grozi nam kombinacija sanaderjevske Hrvaške in berlusconijevske Italije"

Računa na od pet do deset odstotkov glasov volivcev, v državnem zboru pa bodo predstavljali "korektiv poenostavljenim in kratkoročno naravnanim, lahkotno izrečenim programskim usmeritvam večine strank".

Za trenutek je resigniran, saj "medijev v zvezi z grdimi obtožbami na moj račun nič več ne zanima". Potem samokritičen, ko ocenjuje, da je Zares predolgo odlašal z odhodom iz vladne koalicije. Ob pogledu na slovensko politično sceno, ugotavlja Golobič, kaže, da nas je tako opevani Balkan, pred katerim hočemo uiti s svetlobno hitrostjo, prehitel: "To, da na volitvah kot favorit nastopa slovenski Sanader, je škandal, s katerim bo ta nacija morala živeti." In še: "Razlika med kazenskim postopkom v Zagrebu in Ljubljani je samo v tem, da na Hrvaškem ne javnost ne mediji – vključno z najbolj tabloidnimi – ne sprejemajo več logike 'ne priznajem ovaj sud'."

Mlado generacijo čaka težje obdobje, kot je generacijo po drugi svetovni vojni, je preroški. In ne, iz njegovih ust nismo slišali nobenih "rahlih obljub in bližnjic".

Nam lahko zaupate, kaj ste danes (v ponedeljek, op. a.) skupaj z odvetnikom Mihom Kozincem in nekdanjim velenjskim županom Srečkom Mehom počeli na ljubljanskem okrožnem sodišču?

Bila je razpisana obravnava, ker sem gospoda Meha pred časom tožil zaradi žaljivih izjav na moj račun v zvezi s TEŠ 6. Končali smo hitro – s poravnavo, saj se je gospod Meh opravičil za izrečene besede in nepreverjene trditve, ki jih je uporabil.

Zanimivo je, ker je sovpadalo s sojenjem v zadevi Patria. Za las ste se izognili pozornosti medijev.

Na srečo smo končali še pred 9. uro in jo pravočasno popihali. Sicer pa medijev v zvezi z grdimi obtožbami na moj račun nič več ne zanima.

Enako ste komentirali v zvezi z oktobrskim Petanovim poročilom, ko ste zapisali, da gre za oprostilno sodbo, pa o tem nihče ni pisal.

Tako je. Komisija je bila ustanovljena zgodaj jeseni 2009 in je delala dve leti, zelo neintenzivno, ker je bilo očitno že predsedniku komisije, poslancu SDS gospodu Rudolfu Petanu – morda ni naključje, da ga na tokratnih volitvah niso več dali na listo –, že kmalu na začetku jasno, da ne bo mogel dokazati noči sredi dneva. To je bila ta nemogoča naloga te preiskovalne komisije. Po nedvoumnih dokumentih iz davčne uprave, NLB, izpovedih prič je bilo vsakomur hitro jasno, da so bile vse obtožbe zlonamerne in privlečene za lase.

Te komisije so ustanovljene z veliko "pompa", z namenom diskreditiracije, pri tem jim slepo sledi večina medijev, ki se z veseljem pustijo zlorabiti, namesto da bi na koncu rekli: halo, to so bili očitki, zdaj pa nič, kako boste javnosti pojasnili, da ste poleg višje plače tudi vse vlekli za nos?! Ne, to nikogar ne zanima. To se ne gleda in ne bere. In potem se vsi čudijo, zakaj teh komisij nihče ne jemlje resno.

Kakšno je vaše realno pričakovanje, kje se bo Zares znašel po predčasnih volitvah?

V DZ, kot korektiv poenostavljenim in kratkoročno naravnanim, lahkotno izrečenim nerealnim programskim obljubam večine strank. Ne izključujemo, da bi morebiti sodelovali v koaliciji, če bi bili povabljeni …

S katerokoli stranko?

Odvisno od programskih prioritet. Naš program je prejšnji teden 36 nevladnih organizacij, ki znotraj Umanotere ocenjujejo programe političnih strank, znova, enako kot leta 2008, ocenilo kot najboljši z vidika trajnostnega razvoja. Tukaj bomo zelo zahtevni z vidika pogovorov s komerkoli. Še mesec, dva nazaj, ko je kazalo, da bo edina izbira med strankama SDS in SD, ki sta se zelo trudili izločiti vse preostale in se med seboj tudi že spogledovali v duhu velike koalicije, smo napovedali, da se, če je to edina mogoča izbira, potem vidimo v opoziciji.

Zdaj so nastale nove pobude, tako Janković kot Virant, ki se razlikujejo od naše stranke, a vendarle prinašajo spremembo. Janković je v mnogo segmentih ekonomskega dela programa povzel naše rešitve, Virant pa je pravzaprav prevzel večino tistega, kar smo zapisali glede državne ureditve, referenduma, volilnega sistema, tako da bi bilo sodelovanje z obema mogoče.

Ne morem mimo afere Ultra, nekaj volivcev vam je ta afera odžrla …

Veliko.

In če jo odmisliva, koliko ste lahko samokritični, kje so tisti drugi razlogi, zaradi katerih so volivci izgubili zaupanje v vas, v stranko? Želela bi slišati samokritiko, kakšne napak, ki se jih zavedate in bi lahko vplivale na izbiro volivcev.

Težko bi sam sodil, tovrstne sodbe so objektivnejše, če jih izrekajo drugi. V našem delu sam ne vidim velikih napak. Morda je še največja ta, da smo predolgo vztrajali v koaliciji, ki se ni držala svojih načel, ki se je izneverila svojemu poslanstvu in pričakovanjem ljudi, da bo ravnala drugače, kot je ravnala prejšnja Janševa vlada. In da smo tudi znotraj stranke predolgo gledali med nami takšne ljudi, ki so bili z nami zgolj še zaradi osebne preračunljivosti ali pa z odkritim namenom škodovati stranki.

Osnovno "napako" smo po mnenju nemajhnega števila ljudi stranki naredili – sam bi sicer ravnal enako –, ko smo se leta 2008 sploh odločili, da gremo v vlado. Bili smo stranka, stara šele eno leto, v povojih, vedeli smo, da je pred slovensko politiko objektivno zelo težko obdobje. In vedeli smo, da bomo kot manjši koalicijski partner udeleženi v slabem in izključeni v dobrem. To smo takrat tehtali. Pretehtala je odločitev, da smo nastali pod geslom nove politike, ki se od stare razlikuje predvsem po tem, da postavlja interese stranke, ozkih koristi in všečnosti izrazito v ozadje pred dolžnostmi do javnosti in države. Precej jih pravi, da je bila največja napaka naša prevelika načelnost.

Ta načelnost vam je že bila očitana.

Drži. Brez zadržkov smo se zoperstavili kapitalskim lobijem, čemur so se druge stranke v širokem loku izognile. Sama afera Ultra je bila posledica našega zoperstavljanja navadam in razvadam bank, ki namesto realnemu gospodarstvu raje pomagajo nasedlim tajkunskim zgodbam. Potem se je isto zgodilo pri TEŠ 6, kjer smo zahtevali pojasnila za podvojitev cene, opozarjali na škodljivo pogodbo, na netransparentno vodenje projekta, na skrivanje informacij celo pred vlado.

Čas bo postavil na svoje mesto vse te stvari, od ljudi je odvisno, kaj pravzaprav postavijo v ospredje svojega razmisleka. Ali tiste impulze, ki jih dobivajo servirane prek precej organizirane mreže politike in kapitala, ki seveda sega tudi v medijski prostor. Ali pa vendar razmišljajo z lastno glavo. Misliti, da se neka politika lahko zoperstavi lobijem in istočasno ne dobi po glavi, je naivna in neresna predstava. Če bi bilo to res, potem lobiji ne bi bili vredni, da se z njimi spoprimemo, ker bi bili tako ali tako šibki in ne bi imeli vpliva na dogajanje. Ta omrežja seveda niso brez vpliva, zato se jim je treba upreti in vztrajati tudi, ko se sprožijo njihovi obrambno-napadalni mehanizmi. Številni volivci težko razumejo, da bi lahko bila država oz. javni interes tako na prodaj oz. ugrabljena. A to je stranka Zares razkrinkala. Računamo na tiste volivce, ki imajo vendarle distanco do tega, s čimer so vsakodnevno bombardirani v takšni ali drugačni tabloidni obliki.

Podobno, kot se je vam zgodila Ultra, se dogaja zdaj Virantu in Jankoviću.

Da, čeprav gre tam za realen in velik denar, medtem ko v mojem primeru po vseh preiskavah ni sporen niti evro.

Ali lahko Zares na račun teh afer dobi kakšen glas več?

Ne verjamem. Se pa ponavljajo nekateri vzorci pri teh predvolilnih aferah, čeprav gre za različne stvari. Tipično je tudi, kako so napadeni izključno nasprotniki SDS. Slovenija je dolga desetletja zasledovala cilj odlepiti se od Balkana kot bolj pravna in civilizirana država. Toda ko vidimo, kako danes Hrvati procesirajo domače politike in koruptivne zadeve, vidimo, da se nismo mi ločili od Balkana, ampak so nas drugi prehiteli. Žal se nam kot realna možnost kaže kombinacija sanaderjevske Hrvaške in berlusconijevske Italije. In to bi nas moralo zelo skrbeti. To, da na volitvah kot favorit nastopa slovenski Sanader, je škandal, s katerim bo ta nacija morala še dolgo živeti. In ko bo prišla streznitev, in slej ko prej pride, tudi na Hrvaškem in v Italiji je, bo mnogo ljudi imelo slabo vest. Bolj slaba tolažba je sicer, da nas iz stranke Zares ne bo med njimi.

Ste lahko malo konkretnejši?

Dejstvo je, da boste težko našli državo, v kateri kandidira politik, proti kateremu teče resen sodni postopek zaradi suma korupcije. Nekandidatura seveda ne pomeni priznanja krivde ali obsodbe, ampak spoštovanje države, zlasti pravne države – v nasprotnem primeru pa tak kandidat državo spravlja v nemogoč položaj. Razlika med kazenskim postopkom v Zagrebu in Ljubljani je samo v tem, da na Hrvaškem ne javnost ne mediji – vključno z najbolj tabloidnimi – ne sprejemajo več logike "ne priznajem ovaj sud".

Bili ste minister za visoko šolstvo. Na kakšen način bi v Slovenijo privabili znanje, ali se vam zdi, da ga imamo dovolj?

Absolutno, nam ni treba pripeljati znanja, imamo veliko potencialov, ampak tega žal ne upoštevamo in ne podpiramo dovolj. Odprtost je načeloma zelo pomembna, tudi mobilnost, našo pamet je treba odpeljati ven, mora krožiti, to je zelo pomembno. Da pa bi imeli kakšen manjvrednosti kompleks, v tem smislu uvoza ne potrebujemo. Vzpostaviti moramo razmere, v katerih bomo znanje, ki ga imamo, krepili in cenili. Pri nas ni cenjeno. Naj navedem podatek, da je država v zadnjih 20 letih namenjala zgolj dobrega pol odstotka BDP za raziskave in razvoj in nam je šele v tem, torej kriznem (!), mandatu uspelo ta sredstva praktično podvojiti. Tukaj je odgovor na vprašanje, zakaj imamo tako velike strukturne težave, zakaj imamo toliko ljudi, zaposlenih v gospodarstvu, z nizko dodano vrednostjo, z nizkimi plačami, zakaj so naša podjetja tako zelo šibka in so bila nepripravljena na krizo. To pa seveda tudi pomeni, da bo treba vztrajati pri usmeritvi, ki smo jo zastavili, sicer ne bomo imeli zdravih in vzdržnih temeljev.

A najprej je treba zagotoviti službo tistim, ki že imajo znanje, pa nimajo dela.

Da, a dejstvo je, da gospodarstvo, ki je v velikem delu generiralo svojo konkurenčnost predvsem na predpostavki poceni delovne sile in izdelkov z nizko dodano vrednostjo, toliko teh izobraženih ljudi ne potrebuje. Država jih tudi ne more vseh zaposliti. Na splošno se zdaj v kampanji govori, da je treba celo zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju. To, da bo tu kakšen resnejši prihranek, je sicer ena od iluzij, je pa nasprotno lahko ogrožena kakovost tistega okolja v smislu šol, zdravstva in podobno, od katerega je prav gospodarstvo zelo odvisno. Skratka, žal tu ni hitre rešitve, ki bi čez noč odpravila desetletne zamude. A naredili smo pomembne korake v pravo smer: skozi podporo različnim centrom odličnosti, kompetenčnim in razvojnim centrom smo dosegli, da so se končno med seboj začele povezovati panoge, kot je, denimo, lesna, o kateri se veliko govori. Ta je bila nekoč slavna, močna, a je skoraj propadla in danes izvažamo hlode v Avstrijo in uvažamo izdelke z višjo dodano vrednostjo. Da je to problem in da je les naš pomemben vir, ni težko ugotoviti, treba pa je razpršene ostanke lesne industrije med seboj povezati, da bodo dosegli neko kritično maso, treba jih je povezati z močnimi raziskovalnimi ustanovami na tem področju. In to smo storili, tu so že prvi patenti, inovacije, ki lahko v nadaljevanju pomenijo, če se bo ta politika nadaljevala, tudi ponovno vzpostavitev močne in kakovostne lesno-predelovalne industrije.

Kako bi me prepričali, da bom, če bom volila vas, jaz oziroma moja družina živela bolje?

(10-sekundni molk) Najenostavnejši odgovor je, da vam ne dajemo nobene lahkotne obljube, ne ponujamo nobene bližnjice. Stvari v Sloveniji se bodo spremenile skozi neko obdobje, v katerem se bomo najprej vsi zavedli resnega stanja, v kakršnem smo. Treba bo določiti dolgoročne prioritete in zelo sistematično, korak za korakom, odpravljati ovire, kar je stranka Zares v tem mandatu zelo dosledno počela. Imamo program, ki narekuje še radikalnejše poteze v prihodnje, dokazali smo tudi, da se znamo zoperstaviti – in to brez popuščanja – tudi najmočnejšim lobijem v državi. Pa drugi strani zavračamo model, ki temelji zgolj na sanaciji finančnega sektorja, ki temelji na rezanju javnih izdatkov. Nasprotno, govorimo o odgovorni ekonomiji in rešitvah, ki spodbujajo ustvarjalno kapaciteto ljudi, krepijo njihovo dostojanstvo, jim ga ne jemljejo in ne izstavljajo računov – ne okolju ne prihodnjim generacijam.

To realnost stranka Zares predstavlja v tej kampanji. Nobenih lahkih obljub, enostavnih rešitev, evforije, saj bodo po novem letu problemi enako težki, za marsikoga še težji, ker volitve same po sebi ne prinesejo rešitev. Podira se evropska zgodba, od katere smo v ekonomskem in siceršnjem smislu zelo odvisni. Ne sme se prikrivati dejstva, da bo trenutna mlada generacija prva po drugi svetovni vojni živela slabše od generacije svojih staršev. Politika, ki iz tega ne izhaja, ki ne upošteva, da je v temelju ogrožena prihodnost, bo zgolj poglabljala jamo, v kateri smo. Samo zelo kratek čas bo mogoče trositi iluzije, potem se bo treba spoprijeti z vsemi naštetimi ovirami, ki so trdovratne in so nastajale skozi desetletja. To seveda ni politični program za 50+, stranka Zares s svojim programom tudi ni nikoli nastopala na populističen način.

Tudi odločitve o vstopu v vlado in o tem, vodenje katerih resorjev si bomo naložili, niso temeljile na običajni računici, kje bo mogoče pred naslednjimi volitvami najbolj pompozno rezati trakove. Bila so sama težka področja, ki so bila dolgo obdobje neupravičeno zanemarjena prav zato, ker za politike niso bila atraktivna, ker ne dajejo hitrega političnega dobička. Ko se, na primer, lotiš visokega šolstva, znanosti, tehnološkega razvoja, kot sem zavestno storil sam, veš, da ti bo morda v enem mandatu uspelo kaj premakniti – in uspelo nam je veliko premakniti –, da pa bodo rezultati vsem vidni šele v naslednjem mandatu. A če se drevesa ne posadi, se z njega tudi nikoli ne more obirati. Ponosni in veseli smo, da smo imeli to priložnost, da smo jo izkoristili v dobro države in državljanov, zato verjamemo, da je v Sloveniji od pet do deset odstotkov ljudi, ki so to opazili in znajo to tudi ustrezno ceniti – ne glede na vse šume in hrup v prostoru.