Gospodarjem vojn moramo gledati pod prste

Pretekli teden ste v New Yorku v zvezi z Darfurjem lobirali pri ambasadorki Unicefa Mii Farow. Kaj sta se uspela dogovoriti? Vse! S Klemnom Miheličem (op. a. ustanoviteljem humanitarne organizacije H.O.P.E.) sva dva dni stanovala pri njej. Mia je pravi angel. Za naše darfurske cilje bo skušala navdušiti tudi dedke in babice, ki se je spominjajo po vlogi v kultni nadaljevanki Mestece Peyton. Takrat sem se tudi sam zatrapal vanjo in sem ji to tudi povedal. Zdi se mi, da jo poznam že vse življenje. Ko sva ji s Klemnom osvetlila težave, ki jih imajo domačini s pomanjkanjem vode, se je strinjala, da pravico do vode vendarle imajo! Pomagala nam bo tudi pri prevozu vrtalne naprave v Sahel.

Kakšno je trenutno stanje v Darfurju? V Darfurju se inzenzivno pripravljajo na referendum o odcepitvi južnega Sudana, ki bo 9. januarja 2011. ZDA podpirajo odcepitev južnega dela, medtem ko Kitajska, ki je povezana z arabsko vlado, odcepitvi nasprotuje. S Klemnom Miheličem skušava mednarodno javnost opozoriti na dejstvo, da se v Sudanu pripravlja nova vojna.

V preteklosti je bil vaš sogovornik in podpornik v slovenski politiki dr. Janez Drnovšek. Kdo je vaš sogovornik v aktualni vladi? Razen Franca Jurija in morda Iva Vajgla, nihče.

Kakšna pa je vloga predsednika Danila Türka danes? Predsednik Türk je na vprašanje Mie Farrow o mojem delu dejal, da imam neuresničljive zamisli. Uradno pravi, da je Darfur zastaran problem in da se ne da ničesar napraviti. Lahko pa bi že v preteklosti storil marsikaj. Ko je prišlo do prve sudanske vojne, je bil Türk desna roka Kofija Annana. Türk je salonski človekoljub, povzpetnik, ki si želi nazaj v Združene narode na mesto generalnega sekretarja. A naredil bom vse, da do tega ne bo prišlo.

V Darfur ste uspeli pretihotapiti številne sodobne pripomočke v obliki kamer, fotoaparatov, satelitskega telefona. Kako so tamkajšnji prebivalci dovzetni za sodobno tehnologijo? V Darfur smo pretihotapili več kot 200 malih kamer, satelitski telefon, trdi disk in dve internetni napravi za pošiljanje posnetkov na splet. Domačine, predvsem ženske, sem izuril sam.

Kdo financira nakup tovrstne opreme? Vse naprave, tudi vrtalnik za vodo, smo kupili s pomočjo dobrodelnih prispevkov. Vse, kar zberemo, gre prek humanitarne ustanove H.O.P.E. za projekte. Podpira nas tudi organizacija Cinemas for Peace, ki združuje ameriške zvezdnike, kot so Angelina Jolie, Brad Pitt, Richard Gere, George Clooney in drugi. Oni za nas zbirajo denar, midva s Klemnom pa pripomočke preneseva v Sudan.

Čemu služijo kamere? Kako ocenjujete njihov učinek? Kamere služijo različnim potrebam, zato se tudi po videzu precej razlikujejo. Kamera v obliki peresa je za snemanje uradnikov, tista v obliki MP3-naprave je za mlajšo populacijo, ki lahko na hitro posname sumljive aktivnosti na ulici, in tretja, ki jo lahko vtakneš v glino, v košaro sadja, zašiješ v podlogo obleke in se sporoži ob šumu oziroma kričanju, je idealna za snemanje morebitnih posiljevalcev. S temi kamerami ljudem dajemo možnost, da sami obveščajo javnost. A žal se je izkazalo, da so bolj slabi fotografi. Na splošno ne razumejo, da so podobe ključnega pomena, oni pa snemajo bombe, ki ležijo ob cesti, medtem ko mi kot dokazni material potrebujemo trupla!

Kako in kam potem potujejo ti posnetki? Posnetke brez možnosti prestrezanja prek internetne naprave, ki služi kot antena, pošljejo neposredno k Luisu Moreni-Ocampo, glavnemu tožilcu haaškega sodišča.

Kako vam gredo do živega kritike, da je najprej treba poskrbeti za težave, ki pestijo Slovenijo in Slovence? Pa kakšne težave? Pridite k meni in vse vas bom nahranil. Res je, da v Sloveniji imamo težave, a ne soočamo se z načrtnim iztrebljanjem ljudi, lovom na sužnje, uporabo dečkov za janičarje in deklic za priležnice ter sistematičnim sežiganjem vasi. Že pred leti so me obsodili, češ da sem spolno zlorabil lastno hči. Oblast sem motil, ker sem pisal knjige, ki so naklonjene nekdanjim zasedenim teritorijem, tistim, ki smo jih okradli in jim vse pobrali: Eskimom, Polinezijcem, Indijancem, Aboriginom. Bolj sem jim naklonjen kot lastnim ljudem. Naša kultura še vedno ni naredila samorefleksije. Vsi skupaj smo rasisti in rasizem smo razvili zato, da upravičimo lastne lopovščine.

Ravnokar ste izdali knjigo Nafta in voda, pred leti ste posneli ste tudi dokumentarec Dar Fur – Vojna za vodo. Na festivalu v Zaragozi ste dejali, da bolj verjamete v dokumentarni film kot pa v boga. Kakšen vpliv je imel dokumentarec na mednarodno javnost in kaj pričakujete od knjige? Dokumentarec je imel velik vpliv, kar se je pokazalo tudi v praksi. Leta 2008 je bil to najbolj gledan film v Sloveniji. Povsod so se pojavljale iniciative za Darfur. Umetniki so prodajali svoja dela, glasbeniki so organizirali koncert in darovali denar. Tako smo zbrali dovolj denarja za nakup vrtalne naprave, ki stane 20 tisoč evrov. Upam, da bo tudi knjiga imela podoben učinek. Knjigo sem pripravljal deset let. Pisana je kot pustolovska človeška knjiga, ne gre za politično analizo ali strateško študijo. Napeto čakam na prve odzive, a za zdaj kaže dobro …

Kako se danes preživljate? Preživljam se kot samostojni publicist in živim od prodaje svojih knjig, filmov in predavanj. Ta denar namenjam za nakup letalskih vozovnic in prenočišč. Ne živim od fondov Evropske unije, nočem biti odvisen od politike, ker roka, ki te hrani, vedno hoče nekaj v zameno. Pred kratkim pa smo ustanovili tudi ustanovo Toma Križnarja.