Forenziki ne samo dislocirani, temveč tudi povsem samostojni

Ali je bojazen javnosti, da forezniki niso dovolj dobri, upravičena? Dejstvo je, tudi v sežanskem primeru, da je bila sodba obsodilna, kar pomeni, da so forenziki delo dobro opravili. V našem pravosodnem sistemu lahko odvetniki marsikaj komentirajo že med samim kazenskim postopkom, nihče pa jih ne demantira. Tožilci in sodišča ne komentirajo, tudi mi se ne vključujemo v te debate. Čeprav smo se v zadnjem primeru odzvali, ker je bil napad na delo forenzikov prevelik. Rezultati dokazujejo, da delamo dobro.

Primer Kamenik je precej razburil. Razvoj forenzike je tekel tako, kot je, leta 1998 je ustavno sodišče v eni zadevi izdalo sklep, da obstaja dvom o pristranskosti takratnega Centra za kriminalistično-tehnične preiskave, zaradi njegove hierarhične umestitve v takratni kriminalistični službi.

Zdaj ste samostojni. Zdaj smo samostojna enota, neposredno podrejena generalnemu direktorju policije, preimenovali smo se v Nacionalni forenzični laboratorij in smo dislocirana enota. Po novem zakonu o organizaciji in delu policije laboratorij opravlja naloge avtonomno, v skladu z mednarodnimi standardi, samostojno in neodvisno in so strokovnjaki odgovorni direktorju NFL. Odvetniki so se po letu 1998 sklicevali na sklep ustavnega sodišča in vsul se je plaz zavračanj naših mnenj. Sodišča so bila primorana naročevati mnenja v tujini. A ne poznam niti enega primera, da bi v tujini naše mnenje padlo. Še največ razhajanja je bilo v primeru Kamenik, pa še tu gre za nianse; je verjetno, manj ali bolj verjetno. Sodišča so spoznala, da je naročanje mnenj v tujini zelo drago in da to vpliva na povečevanje zaostankov. V zadnjih letih teh očitkov ni, naša mnenja imajo polno veljavo.

Kdo nadzira delo forenzikov? Sodišče ima naše mnenje, ni treba, da ga sprejme. Če sodišče presodi, da naše mnenje ne drži, lahko vedno poišče novo mnenje v drugi inštituciji. Naš laboratorij je letos postal akreditiran pri Slovenski akreditaciji po standardu ISO/EN 17 025, kar pomeni najvišji standard za tovrstne laboratorije. Nacionalni forenzični laboratorij z akreditacijo dokazuje, da je tehnično usposobljen za izvajanje forenzičnih preiskav v obsegu akreditacije. Akreditacijo vsako leto podaljšujemo, strokovno usposobljenost preverjajo strokovnjaki iz tujine.

Ali imamo kakšno slovensko metodo? Povsem slovensko ne, saj nismo razvojni laboratorij, marsikatero metodo, prevzeto iz tujine, pa nadgrajujemo in posodabljamo. Ena od sodelavk dela doktorat s področja DNK preiskav, kjer skušamo iz metode, ki so znane, niso pa še povsem vpeljane v laboratorijsko delo, iz genetskega materiala pridobiti barvo las, barvo oči. Kot manjši laboratorij sodelujemo v evropskem združenju forenzičnih laboratorijev, kjer sodelujemo v 15 delovnih skupinah. V omenjenih skupinah strokovnjaki obravnavajo vse novosti in tudi prevzemajo metode v redno forenzično delo. Naš laboratorij je organiziral že dve takšni mednarodni konferenci, zadnjo letos na Bledu, s področja drog, kjer je bilo več kot 50 udeležencev iz vseh evropskih držav in Amerike.

Poklic je zanimiv, a si ga ljudje predstavljamo preveč filmsko. Nadaljevanke so zameglile delo forenzika. Najprej smo bili veseli teh oddaj, saj so popularizirale forenziko. V preteklosti je bil na kraju kaznivega dejanja alfa in omega kriminalist, zdaj kraj dejanja obvladujejo forenziki, mi dajemo informacije operativi. A oddaje so šle predaleč, saj imajo že zunanja strokovna javnost, sodišča, kriminalisti včasih prehuda pričakovanja, kaj lahko forenzika naredi. Tako kot je prikazano v nadaljevankah, ni nikjer v svetu. Te službe so ločene. Imamo specialiste na kraju, ki jim lahko rečemo forenzični preiskovalci, ki gredo na kraj kaznivega dejanja, tam morajo najti sledi, imajo posebno opremo, s praški skušajo izzvati sledi, jih pravilno zavarovati, fotografirati, da imajo te sledi potem procesno vrednost. Kriminalistični tehniki nato sledi pošljejo v centralni forenzični laboratorij.

Vedno več je kibernetskega kriminala. Odkar smo akreditirani, je javno, za katera področja smo usposobljeni. Delamo 22 sklopov preiskav in več kot 80 različnih postopkov in metod, 16 od teh je akreditiranih, preostale čakajo na boljše prostorske pogoje. Določenih preiskav ne opravljamo, ker nimamo aparatur ali ljudi; denimo okoljsko problematiko, sodno medicino. Sem sodita tudi internetni kriminal in računalniška forenzika, ki jo je prevzela kriminalistična policija, center za računalniško kriminaliteto.

Bo nova zgradba prinesla nova delovna mesta? Načrtovana stavba je prevej velika. Tukaj nas je samo del, del smo odselili, ker smo del stare zgradbe podrli. Imamo sistemiziranih 70 ljudi specialistov; smo polno zasedeni in se kadrovsko ne bomo širili. Treba je vedeti, da če bomo hoteli akreditirati tudi bolj delikatne metode, kot so DNK, eksplozije itd., potrebujemo veliko več prostorov in ločenih laboratorijev, zato tako velika stavba. Smo pa zadnji v Evropi, ki posodabljamo laboratorij, vse države nekdanje Jugoslavije so nas prehitele.

Koliko preiskav opravite na leto? V Sloveniji je okoli 80 tisoč kaznivih dejanj na leto, 22 tisoč je takšnih, kjer se opravi strokovni ogled in nato v približno 10 tisoč zadevah pošljejo sledi v naš laboratorij. Največji trend in porast je v zvezi z DNK-preiskavami, tudi največ izplen je iz tega – največ identificiranih storilcev kaznivih dejanj. Omenjene preiskave so tudi precej drage. Zato smo v precepu, ali je še smiselno pri vlomu v vozilo zavarovati pet brisov, analiza vsakega brisa pa stane sto evrov. Pol milijona evrov je samo stroškov potrošnega materiala na leto.

Koliko časa lahko hranite DNK-profil? Zakon o kazenskem postopku dovoljuje, da osumljencu lahko odvzamemo bris ustne sluznice, ga elektronsko daktiloskopiramo in fotografiramo in vodimo evidenco DNK in evidenco daktiloskopiranih.

Čas hrambe v bazah v EU ni določen in imajo države urejeno vsaka po svoje. Po končanih postopkih gredo vsi podatki v arhivsko bazo in niso več dostopni. Dostopni so samo v primeru raziskovanja kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Dostop do arhivske baze imajo samo pooblaščeni delavci našega laboratorija. Po evropski zakonodaji so baze med državami povezane, zato lahko iščemo tudi po bazah evropskih držav, vendar brez osebnih podatkov. Če se profil, dobljen iz neke sledi, ujema z osebo v tuji bazi, potem zahtevo po osebnih podatkih pošljemo na Interpol. Teh zadetkov je precej, saj kriminal nima meja. Določeni ljudje vlamljajo tukaj, pa odidejo v Avstrijo …

Naša baza je majhna, 0,7 odstotka slovenske populacije. Evropsko povprečje je 1,5. Angleži imajo čez 10 odstotkov. Z novo zakonodajo bo hramba omejena na približno 50 let, Avstrijci imajo ta čas neomejen, veliko držav do smrti, nekatere 80 let. Vse države širijo baze; čeprav je na drugi strani vprašanje človekovih pravic. Vprašanje pa je, ali hočemo kriminalna dejanja raziskati ali ne. Vsak vstop v bazo pa je zabeležen, beležijo se ura, oseba, razlog, in vse je sledljivo.