Diplomirani Kralj ulice: Čakam na novo poglavje!

Primož Časl je resda brezdomec, a zanimivo, na pogovor nas je povabil kar k sebi domov. Pogovarjali smo se o okoliščinah, ki so ga prisilile v življenje na cesti in pahnile v vrtinec trdih drog ter o sprožilcu, ki je dal za jasen signal, da je po več letih brezciljnega tavanja, zdaj vendarle napočil čas za spremembe.

Na temo Antropološki raziskovalni prispevek k reševanju problematike brezdomstva je diplomiral pred letom dni, če bi imel deset tisočakov bi spisal še doktorat. Tema? Preživetvena strategija. "S tem se danes ne ukvarjajo zgolj marginalci, ampak kar vsi. Materiala je dovolj, vsaj za šest doktoratov," pravi.

Primož se preživlja s poziranjem v Adamovem kostumu, ustvarjalnost pa sprošča na odrih dveh gledališč, nevidnem in gledališču zatiranih. Prepričan je, da s tem razbija stigmo o brezdomcih, si krepi samozavest in se na nek način integrira v družbo.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste naju s fotografom povabili k sebi domov, kar je glede na dejstvo, da ste eden od Kraljev ulice, nekoliko nenavadno. V čigavem domu smo torej?

Smo v stanovanju, v katerem v sklopu programa nastanitvene podpore pri Kraljih ulice, lahko prebivam leto in pol. Sicer rečem, da grem domov, ampak ta dom je zgolj začasno prebivališče. Sobo v skupnem stanovanju dobiš z namenom, da si v 18 mesecih urediš življenje in si po preteku tega obdobja spodoben zaživeti na svojem.

Kako naj bi to dosegli?

Tako da vsak mesec k najemnini prispevamo več denarja. Prvih deset mesecev plačuješ le za stroške, nato vsak naslednji mesec dodaš deset evrov več, na koncu celotno najemnino pokriješ sam. Tako si se po preteku 18-mesečnega obdobja sposoben preseliti v drugo stanovanje, kjer si vse plačaš sam. To naj bi te motiviralo k temu, da si najdeš zaposlitev in s tem dobivaš redne dohodke, urediš dokumente, status in podobno.

Koliko časa vas loči do izselitve?

Prvotno dva, oziroma dobri trije tedni, saj sem se pri Kraljih ulice dogovoril, da v stanovanju lahko ostanem do magičnega 21. v mesecu, ko mi nakažejo socialno podporo.

Kako vam kaže pri iskanju zaposlitve?

Slabo. V programu nastanitvene podpore sem uspel diplomirati. To je super, ampak od takrat se stvari niso kaj dosti spremenile.

Kako plačujete najemnino?

S socialno podporo pokrijem stroške, za "žeparac" pa poziram na likovni akademiji.

Med počitnicami na ta honorar verjetno ne morete računati.

Treba se je znajti. Poziram še v poletni šoli pri slikarju Zmagu Modicu, občasno pomagam pri zidarskih delih, … Vračam se nazaj v dninarstvo, tlačanstvo, ko za delo dobiš hrano, nekaj denarja, pa še vesel moraš biti.

Kolikšen je vaš honorar?

Štiri evre na uro. Če je dober teden, lahko pridelam tudi 15 ur, kar nanese 60 evrov, še s popoldanskimi urami pa zaslužim tudi do 90 evrov na teden.

Koliko takih stanovanjskih enot je še v Ljubljani?

Štiri stanovanja in ena hiša, v kateri živijo ljudje brez časovne omejitev. To so starejši, bolehni, … obstaja pa tudi družinska enota.

Kako se kvalificiraš za vselitev v takšno stanovanje?

Kandidat individualno predstavi svoj primer, nato poseben team obravnava njegovo prošnjo in zgodbo ter odloča o primernosti za vselitev v eno od stanovanj.

Kako kandidat izkaže svojo motiviranost, zavzetost?

Z rednim obiskovanjem najprej mesečnih, nato tedenskih sestankov.

Kdaj so se v vašem življenju stvari zalomile v tolikšni meri, da ste pristali na cesti?

Uf, že davno. Leta 1991 sem se vpisal na fakulteto, smer antropologija in etnologija, vendar študija nisem uspel dokončati v predpisanem roku. Po petih letih študija sem imel na smeri A opravljene vse izpite, na B pa le četrtino. Kljub temu, da sem ostal brez študentskega statusa, sem želel ostati v Ljubljani. Počel sem enako kot v času študija. Žur, sobica v Ljubljani, a ker sem bil brez statusa, nisem imel prave identitete, ne cilja in ne smotra. Zapadel sem v neko čudno mineštro drogiranja, žuriranja, štopanja, …. Na neki stopnji je bilo tako, kot bi se znašel v praznem vakumu. Drogiranje s halucinogenimi drogami se je prevesilo v drogiranje z opiati.

S čim ste si plačevali drogo?

S štipendijo in poziranjem. Že od nekdaj poziram. To je bila najprej predrzna uporniška služba, nato najbolj lagodna, pri čemer le sediš in ne delaš nič, zdaj pa je to edina služba.

Pri drogi je tako, da preden ugotoviš, da si "navlečen" in da ne moreš ubežati iz tega kroga, je prepozno. Socialni krog se popolnoma spremeni, ne družiš se več s poznavalci, raziskovalci, žurerji. Kar naenkrat nisem imel več pravih prijateljev, niti dekleta, nikamor več nisem šel. Dolgočasil sem se, ampak, da sem se tega zavedel sem potreboval skoraj pet let. Potem sem zbolel za pljučnico in pristal v bolnišnici. Tam me je obiskala mami in predlagala, naj pustim drogo in se vrnem nazaj k študiju. Ker sem se v tistem obdobju res strašno dolgočasil, sem idejo sprejel.

Ste imeli v vmesnem obdobju redne stike s starši?

Ne, včasih se tudi celo leto nismo srečali.

Rekli ste, da vas je k spremembi spodbudila prav mamina izjava. Vam je kdo že prej svetoval podobno?

Seveda. Stokrat. O tem sem pisal tudi v svoji diplomski nalogi. Na fokusnih skupinah sem testiral formulo za spremembo, ki jo sestavljajo tri točke: notranja motivacija, zunanja intervencija in možnost ustvarjalnega delovanja.

Lahko si notranje motiviran, a se ne zgodi nič takega, kar bi te gnalo naprej. Lahko te spodbujajo od zunaj, pa notranje nisi motiviran. Če se poklopita notranja motivacija in zunanja intervencija, pa moraš na razpolago imeti še neko ustvarjalno okolje. Gledališče, študij, službo, ... Po taki spremembi mora takoj slediti načrt dela, sicer tudi ta sprememba pade v vodo. Meni so se posamezne točke dogajale že prej, a dokler se niso združile, ni bilo nič.

Kakšen je bil vaš prvi korak?

Vrnil sem se k študiju, začel sem se ukvarjati z raziskovanjem brezdomstva. Na Kraljih ulice so me povabili v umetniško skupino, kar mi je ustrezalo, saj sem tako ali tako nagnjen k eksihibicionizmu. Stvari so se poklopile.

Kako ste reševali zasvojenost s trdimi drogami?

Na Zaloški sem se zdravil v trifaznem programu odvajanja. Začneš z osnovno šesttedensko fazo razstrupljanja, sledi osem tednov zdravljenja na zaprtem oddelku, potem polodprtem, kjer že lahko komuniciraš z zunanjim svetom in končaš z devetmesečnim obdobjem rednih posvetovanj. Program ponuja ogromno različnih delavnic, od glasbene terapije, učenja socialnih veščin, kineziologije, … Vse skupaj mi je bilo v velik užitek, povrh vsega pa mi je še koristilo.

Kaj vas danes drži nad vodo, kaj vam preprečuje zdrs na staro pot?

Raziskovanje, delo in ustvarjalna dejavnost.

Pa to prinaša denar?

Ja, ogromno (v sarkastičnem tonu – op. p.).

Notranji mir?

Ja.

Če se malo pošalim, bi zdaj lahko spisali magisterij iz iskanja službe.

Lahko bi naredil doktorat, a kaj ko stane deset tisočakov. Temo že imam. Preživetvena strategija. Z njo se danes ne ukvarjajo zgolj marginalci, temveč kar vsi. Materiala bi bilo vsaj za šest doktoratov.

Ogromno delamo, samo denarja ni od nikoder.

Ste iskali zaposlitev na Kraljih ulice?

Žal nimam ustrezne izobrazbe, poleg tega pa imajo nevladne organizacije embargo na zaposlovanje. Razmišljam, da bi bil tak kot neumorni konj Boksar v Farmi Georga Orwella. Vedno je opravil največ dela in če je šlo kaj narobe, je dejal: "Še bolj bom delal!"

Včasih ne vidim izhoda, ampak kaj naj? Naj se obesim?

Ja, to pa ne!

Si pa želim, da bi se končno že začelo naslednje poglavje v mojem življenju. Delam vse, da bi obrnil nov list, da bi našel zaposlitev, najraje povezano z raziskovalno-ustvarjalnim delom. In kakšno bo to naslednje poglavje?

Razkril ga bom ko pride. Ker tega imam že vrh glave.