DeSUS-ova nova stara grožnja o izstopu iz koalicije

Tokrat se Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS) ne strinja s predlaganim usklajevanjem pokojnin po t. i. švicarskem modelu, ki predvideva polovično usklajevanje z rastjo plač in polovično usklajevanje z inflacijo. Po njihovem mnenju v Sloveniji nismo Švica, da bi lahko uporabljali švicarski model, in zato vztrajajo pri sedanjem načinu usklajevanja pokojnin, ki skoraj v celoti upošteva rast plač. Zaradi pokojninskih reform grozili že lani DeSUS je glede pokojninske reforme tudi sicer veliko bližji sindikatom kot vladnim partnerjem, saj so prepričani, da bi vlada morala iskati rezerve predvsem na področju dela na črno in sive ekonomije, ne pa z dviganjem upokojitvene starosti in zmanjševanjem pokojnin. Tako smo sredi lanskega avgusta lahko slišali predsednika ljubljanskega odbora stranke Branka Omerzuja, ki je izrazil skrb, da bo država krizo reševala na plečih upokojencev, in ob tem dodal, da bodo morali v primeru, da bi reforme šle v to smer, razmisliti tudi o izstopu iz koalicije. Zgodba s pokojninsko reformo je, seveda, še daleč od konca.

Izstop kot permanentna grožnja

Koalicijski partner sedanje leve vlade pa je bil v podobni vlogi tudi v predhodni desni koalicijski vladi, kjer je prav tako večkrat izpostavil podobne grožnje.

Pravzaprav je tovrstno ravnanje DeSUS-a še najbolje opisal takratni vodja poslanske skupine te stranke, danes pa nepovezani poslanec Franc Žnidaršič, ki je maja 2006 ob zaključku koalicijskega usklajevanja "vojnega zakona" dejal, da je DeSUS-ova grožnja o izstopu iz koalicije permanentna.

"Vsak fant razume, ko ga punca ne želi več" Enega odmevnejših tovrstnih primerov smo bili deležni ob izteku lanskega leta. Predsednik stranke in takratni okoljski minister Karl Viktor Erjavec je vztrajal, da bodo v DeSUS-u razmislili o svojem položaju znotraj koalicije, če bi zaradi obtožnega predloga prišlo do postopka za njegovo razrešitev z ministrskega položaja.

Ko pa je postalo jasno, da ne bo obdržal ministrskega položaja, je Erjavec ubral častni izhod in je odstop ponudil sam – še preden bi lahko v Državnem zboru prišlo do glasovanja o njegovi odgovornosti in s tem tudi priložnosti, da DeSUS svoje grožnje bodisi uresniči bodisi povozi.

A to se je vendarle zgodilo šele, ko so se razblinili vsi upi o uresničitvi kadrovskih križank, ki bi Erjavcu omogočile nadaljevanje (vsaj) poslanskega življenja, in ko se je le moral sprijazniti z lastnimi besedami, da "vsak fant razume, ko ga punca ne želi več".

Zadovoljivo pojasnilo in ustrezno nadomestilo Stranka upokojencev se je na podoben način borila še za enega svojega takratnega člana, takrat sicer v vladi Janeza Janše. Sedanji minister za zdravje Dorijan Marušič in nekdanji član stranke DeSUS je bil državni sekretar na ministrstvu za zdravje (tudi) v času ministra za zdravje Andreja Bručana, a ga po njegovi zamenjavi septembra leta 2007 nova ministrica Zofija Mazej Kukovič ni več želela na tem položaju.

Čeprav naj bi vsak minister imel pravico do izbire svojih najožjih sodelavcev, je DeSUS energično nasprotoval tej zamenjavi, saj naj ta ne bi bila omenjena v koalicijskih dogovorih o rekonstrukciji vlade. Predsednik stranke Erjavec je od takratnega predsednika vlade Janše zahteval pojasnilo in ob tem napovedal, da bo, če to ne bo zadovoljivo, izvršnemu odboru stranke predlagal, naj razmisli o nadaljnjem delovanju v koaliciji.

Z grožnjami (ne) mislijo iti do konca

Marušič položaja ni dobil nazaj, vodja poslanske skupine Franci Žnidaršič pa je takrat dejal, da je to "izbilo sodu dno", in pričakoval, da bo DeSUS v zameno za izgubljeno Marušičevo mesto dobil "ustrezno" nadomestilo, na primer mesto predsednika uprave kake družbe v večinski lasti države. Stranka pa se je očitno zadovoljila s prejetim premierovim pojasnilom, ker iz koalicije niso izstopili.

Groženj o izstopu niso uresničili niti pred petimi leti, ko je DeSUS ugovarjal oblikovanju zakona o vojnih grobiščih. Takrat je Žnidaršič kljub predhodno izrečenim grožnjam povedal, da DeSUS ne bo izstopil iz koalicije, četudi bi bil sprejet zakon, ki bi "brutalno kršil koalicijski dogovor".

Do uskladitve (ni prišlo) z Desusovo grožnjo V DeSUS-u pa so z grožnjo o izstopu (morda) nekaj dosegli pri sprejemanju zakona o žrtvah vojnega nasilja, ko so nasprotovali, da bi ta status lahko pridobili tudi sodelavci okupatorja. Poslanske skupine koalicije so takrat zbližale svoja stališča, a so v takratni najmočnejši koalicijski stranki SDS vztrajali, da uskladitve niso bile posledica Erjavčeve grožnje.

Za podoben korak bi se takrat v DeSUS-u odločili tudi, če tretjinski delež Zavarovalnice Triglav ne bi šel na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, še prej pa pri razpravi o davčni reformi in decembra 2007 po koalicijskem umiku novele zakona, ki naj bi spremenila usklajevanje transferjev posameznikom in gospodinjstvom.

Zamenjava Rousa za Erjavca dokaz pomena DeSUS-a v koaliciji

DeSUS-ove grožnje o izstopu iz koalicije so morda še najbolj učinkovale konec septembra 2007, ko je vlada Janeza Janše na zahtevo DeSUS-a zamenjala Antona Rousa, državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade in nekdanjega predsednika te stranke. DeSUS ni bil zadovoljen z njegovim delom in Rous je zapustil stranko, DeSUS pa je na tem mestu želel svojega človeka.

Solomonska rešitev: na Rousovo mesto je prišel DeSUS-ov član Marjan Fekonja, a je tudi Rous ostal v kabinetu predsednika vlade, kjer je do novembra 2008 bil odgovoren za, kot so zapisali pri njegovem takratnem delodajalcu, spremljanje aktivnosti na področju skrbi za starejšo populacijo.

Erjavec takrat ni skrival zadovoljstva nad uspehom grožnje o izstopu in je ponosno dejal, da ta poteza vlade kaže na zainteresiranost premiera Janeza Janše, da DeSUS ostane v koaliciji.