Demokratični politiki niso nujno pravniki, strokovnjaki, managerji ...

Na dnevnem redu današnje izredne seje državnega zbora je predlog premierja Pahorja o imenovanju prof. dr. Roka Žarnića za ministra za okolje in prostor. Preizkus na pristojnem parlamentarnem odboru je prestal uspešno, podpirajo ga vse stranke z izjemo Slovenske nacionalne stranke. Na vroči stol tega ministrstva tako po politiku brez pripadajočih strokovnih izkušenj prihaja strokovnjak brez politične kilometrine – bo to zanj prednost ali ovira? Ali je nasploh za ministra bolje postaviti strokovnjaka ali politika?

Dr. Andrej A. Lukšič je izredni profesor na katedri za teoretsko analitsko politologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Politolog in tudi ekolog poleg pedagoškega dela vodi Inštitut za ekologijo, ki raziskuje družboslovne vidike ekologije. V pogovoru za siol.net smo ga vprašali o vlogi stroke, politike, ekonomije ter javnosti pri vodenju ministrstev in v javni upravi nasploh.

Kdo je v splošnem primernejši za ministra? Strokovnjak, politik, manager?

Včasih je bolje, da je strokovnjak, včasih bolje, da je politik, včasih bolje, da je trde roke, včasih bolje, da je demokrat, odvisno od stanja na ministrstvu. V javnem mnenju zasledimo, da bi bili na ministrskih mestih najprimernejši strokovnjaki, ki bi reševali probleme. Jaz sem izrecno proti temu, da bi bil strokovnjak na političnem mestu, ker imajo zaradi svojega predhodnega strokovnega dela preozek pogled na delovno področje ministrstva. Ko se postavi strokovnjaka, na takem položaju favorizirajo urejanje svojega področja, čeprav ta ni nujno nacionalna prioriteta.

Kaj pa posebna znanja? Ali ne obstaja tveganje, da, denimo, nekdo, ki ni zdravnik, ne more razumeti vsega, kar bi bilo treba narediti na ministrstvu za zdravje? Ali vi verjamete, da zdravniki vedo? Z informatizacijo v medicini se ukvarjam že štiri leta in ugotavljam, da informatiki s svojo tehnologijo peljejo zdravnike žejne čez vodo in gre ogromno denarja stran. Isto se dogaja tudi politikom.

Toda če pride nekdo za ministra zgolj po politični liniji, brez kakršnegakoli strokovnega predznanja, ali je sploh pripravljen za prevzem dela v konkretnem resorju? Kot politiki vedo, kaj jim je delati. Treba je vedeti, kaj imajo politika, kaj imajo strokovnjaki in kaj ima javnost početi v javnem političnem prostoru. To je ključno vprašanje, ki ga nihče od naštetih v svojih glavah ni razčistil.

Kaj je, torej, vloga stroke in kaj vloga politike pri vodenju ministrstva oz. v javni upravi? Vprašanje politike je vedno sprejemanje odločitev, ki rešujejo predhodno artikulirane družbene probleme. Stroka mora na praktična vprašanja, ki so se v politiki artikulirala kot politična vprašanja, ponuditi možne alternativne odgovore.

Poglejmo na primeru energetike: v Sloveniji rabimo nove kilovatne ure, imamo strokovnjake za proizvodnjo električne energije na različne načine – jedrsko, hidro, termo, obnovljive vire itd. Praktičen problem je, da državljani in kapital elektriko rabimo za življenje oz. prodajo. Strokovnjaki povedo, katero tehnologijo in po kakšni ceni jo uporabiti, politiki bodo na osnovi tega pripravili neko rešitev, nacionalni program, ki bo usmerjal naložbe, normativno ureditev, okoljsko politiko, še najbolj pametno pa bi bilo, da upoštevajo učinkovito rabo energije. Vsak strokovnjak bo zagovarjal svojo tehnologijo, a se bo politik moral odločiti med temi pristopi. Tu pridejo v poštev tehnološke, ekonomske, okoljske, pravne, celo politične in druge ekspertize, javnost pa ima nalogo organiziranja javnih debat, kjer bo opredelila, katere koncepte, alternative in rešitve favorizira, ker je to odvisno od vrednostnih usmeritev vsakega posameznika. Če je komu, denimo, pomembnejša varnost kot električna energija, bo proti jedrski centrali, ker je to v primeru nesreče veliko tveganje; če je komu prioriteta zaščita barja, ki bi ga hidroelektrarna uničila, bo podprl neko drugo lokacijo, ki bi ta ekosistem zaščitila, ali pa se bo odločil za sončno energijo. Politiki na osnovi tega oblikujejo normativni akt in ga dajo v formalno proceduro. Tako ta igra deluje, a v Sloveniji ni tako.

Zakaj ste tako prepričani, da so strokovnjaki enostranski in da so politiki pri odločanju lahko objektivni in neokuženi s svojimi interesi? Strokovnjaki verjamejo, da je njihova tehnologija najboljša. Njihov način razmišljanja in reševanje problema je ciljno usmerjen in poteka po drugačni logiki kot odločanje o strokovnih alternativah. Strokovnjaki lahko nastopajo v dveh funkcijah: prvič so lahko v vlogi strokovnjaka, ki pozna notranjo logiko delovanja tehnologije, drugič pa v javnem prostoru, kjer zagovarjajo neko alternativo, ko so vse možnosti pred njimi. Strokovnjaki si želijo še tretjo vlogo, želijo instrumentalizirati politiko, da bi podprla njihov koncept in vse druge izključila …

Toda politika ima prav tako svoje interese, neredko izključne in subjektivne … Politiki so na poziciji odločanja. Za seboj imajo številne ekspertize in se na podlagi tega odločajo, kakor hočejo. Da ne bi prišlo do samovolje, morajo dobiti podporo javnosti, politično odgovornost pa nosijo sami.

Strokovnjak ne more biti dober politik? Strokovnjak, ki je ob prevzemu politične funkcije sposoben sestopiti iz svojih strokovnih okvirjev in se obnašati kot politik, sposoben vodenja komunikacijskih in političnih procesov med različnimi strokami, je sposoben sprožiti demokratične in komunikacijske procese v javnosti. Če to zmore, je vseeno, katerega profila je strokovnjak.

In takšna oseba bi bila dober minister? Tak demokratičen minister ne bo pristajal na parcialnih interesih najmočnejših akterjev, ne bo favoriziral samo ene strokovne rešitve, ki se ujema z njegovimi osebnimi vrednostmi preferencami.

Za ministra torej ne potrebujemo strokovnjaka temveč strokovno podkovanega politika? Strokovno usposobljen politik pomeni, da je sposoben maksimalno vključiti strokovnjake znotraj administracije in zunaj, v širši akademski sferi, na drugi strani pa tudi javnost. Na osnovi tega bo z ožjo skupino pripravil take dokumente, ki bodo podprli tehnološko rešitev za rešitev praktičnega problema z ustrezno ekonomsko in pravno podporo ter s podporo javnosti. Taka usmeritev politike vodi tudi v razmeroma nekonfliktno implementacijo. Rabimo demokratične politike: ni nujno, da so to managerji, pravniki ali strokovnjaki na enem tehnološkem področju. Take ljudi rabimo.