Čeprav krajša, po požaru rudarska muzejska avantura še bogatejša

Potem ko je 4. januarja letos zaradi samovžiga zagorelo v starem delu podzemnega dela muzeja, je bil jamski del muzeja zaprt vse do konca septembra, ko so ga s spektakularnim koncertom skupine Laibach 157 metrov pod zemljo znova odprli za javnost.

Pod zemljo nastal nov muzej "Starega dela muzeja v jami po požaru praktično ni več, zato smo se odločili, da naredimo pod zemljo novo progo, ob katero smo potem na nove lokacije prenesli zgodovinske del muzeja in eksponate, ki predstavljajo zgodbo od začetka odkopavanja pri nas pa do najnovejših tehnologij. V principu to pomeni, da muzej deluje podobno kot prej, le da nekaterih scen, ki so prikazovale delo in življenje velenjskih rudarjev, še nismo vključili, zato pa smo nekatere nove prikaze, podprte z boljšo in novejšo elektronsko opremo. V prihodnjem letu pa nameravamo narediti še nekaj novih scen za nazornejši prikaz tehnologij odkopavanja premoga," pravi Stojan Špegel, direktor Muzeja premogovništva Slovenije.

Poudarek znani velenjski odkopni metodi Tako so na primer uvedli oddelek vrtalnih garnitur, električne in strojne naprave, postopek izdelave jamskega rova in podpiranja, razne transportne naprave, jamske karte in tako naprej. Od "železnega repertoarja" scen v novem zgodovinskem delu muzeja, ki prikazuje rudarjenje nekoč, pa si je za zdaj mogoče ogledati ročni zasek, torej izdelavo jamske proge na ročni način, odkop premoga, rudarsko malico, rudarsko pisarno in prikaz nesreče v rudniku, ki je bila že v muzeju pred požarom ena od najbolj zanimivih in znanih scen. Preostale scene naj bi dopolnili v začetku prihodnjega leta.

Predvsem pa želijo dati poudarek prikazu v svetu znani in zaščiteni velenjski odkopni metodi, za katero je še danes veliko zanimanja. Pritegnila je tudi Indijce, ki so jo pred časom odkupili, v življenje v indijskih rudnih pa so jo pomagali spraviti tudi velenjski rudarski strokovnjaki.

Krajši, a "intimnejši" "Za zdaj je muzej malo krajši, scene so bolj skupaj in vse skupaj je bolj 'intimno' oziroma, po domače povedano, ni tako razpotegnjeno kot prej," je povedal Aleš Rehar, vodja vodičev v velenjskem premogovniškem muzeju, ko je pojasnil, da se je dolžina podzemnega dela muzeja s prejšnjih treh kilometrov skrajšala na kilometer in pol.

Ali so po požaru (sreča v nesreči je bila, da je požar izbruhnil, ko v muzeju ni bilo obiskovalcev) z obnovo okrepili varnostne ukrepe, smo še vprašali našega sogovornika. "Tudi prejšnji muzej je bil dobro izoliran, saj razen na mestu ročnega zaseka ni bilo stika s slojem premoga. Ampak jama je živa, v dvanajstih letih pač lahko nastanejo kakšne poškodbe. V obnovljenem delu muzeja je velik del obdan s 25- oziroma 30-centimetrsko plastjo betona," je še povedal Aleš Rehar.

"Izhod v sili" muzej na prostem Z našim sogovornikom smo se sprehodili še po zunanjem delu muzeja, ki so ga, kot pravi Rehar, aprila letos odprli zato, da obiskovalci ne bi bili povsem prikrajšani zaradi zaprtja muzeja po požaru. Na tem mestu se je mogoče sprehoditi po štiridesetmetrskem rovu z različnimi oblikami lesenih podgradenj, v katerem so prikazani mejniki v razvoju premogovništva na Slovenskem in velenjskega rudnika. Posebno atrakcijo v tem delu predstavljajo ogromen, večstotonski stroj za odkop, ki ga nameravajo vrniti v jamski del muzeja, in prav tako gigantski legendarni izvozni stroj Dominion kanadske proizvodnje, ki omogoča izvoz premoga iz globine 800 metrov.

David Mlakar: "Dejansko sem si tako predstavljal rudnik. Rudarji so morali v starih časih zelo trdo delati. Bilo je tudi veliko nesreč, saj delo v rudniku ni bilo preveč varno. Plače tudi niso bile visoke. Zanimivo pa je, da je videti, kot da se zdaj vračamo v iste čase. Tudi na začetku 20. stoletja je bilo tako, da so tisti, ki so najbolj trdo delali, dobili najnižje plače."

Vid Kotnik: "Zdi se mi prav, da smo si ogledali ta muzej in dobili predstavo o tem, kako so nekoč rudarji trdo delali za nizko plačo in kako je bilo to delo nevarno. Muzej se mi zdi dobro zasnovan in nam res predstavi vse, kar je treba vedeti o tem, kako se je delalo, kakšna je bila varnost in tako dalje. V šoli se sicer o rudnikih in rudarjih učimo pri zgodovini. V jamo se me ni bilo strah spustiti."

Lara Svetec: "Delo in življenje rudarjev je predstavljeno na zelo zanimiv način. Do zdaj sem sicer obiskala rudarski muzej v Mežici, a ker je velenjski muzej večji, je vse še veliko podrobneje predstavljeno. V jami me sicer ni bilo strah. Življenje rudarjev je zelo težko, zato jih danes ni več toliko kot nekoč."

Cvetka Praznik, razredničarka razreda 7. b: "Za obisk muzeja smo se odločili v okviru programa tehniških dni, ki skozi šolanje sistematično poteka tako, da se učenci seznanijo z rudniki in delom rudarjev, bili pa so tudi že v rudniku v Mežici. Sama že drugič sodelujem na takšnem programu in ob obisku jame me vedno malo stisne, ko vidim te razmere, v katerih nekateri še vedno delajo. Rudarski poklic je zelo naporen in težak. Zase bi težko rekla, da bi lahko v jami delala en teden, zato občudujem delo teh ljudi, tudi njihovo plačilo bi moralo biti temu primerno."

Iz Pekla v raj Naš obhod po prenovljenem muzeju, na katerega smo se odpravili skupaj s sedmošolci OŠ Koroških jeklarjev iz Raven na Koroškem, smo končali v muzejski stavbi, kjer si je mogoče ogledati tako imenovano Črno garderobo, kjer so se rudarji po službi preoblačili in odlagali svoja delovna oblačila, kopalnico s prhami in Belo garderobo, kjer so si nadeli svoja civilna oblačila. Obe nekdanji garderobi sta danes razstavna prostora s stalnimi zbirkami o razvoju premogovništva v svetu in Sloveniji ter velenjskega rudnika, prav tako pa prizorišče občasnih razstav. Tako smo ob našem obisku ujeli še zadnji dan razstave skupine Laibach (Ausstellung Laibach Kunst, Rdeči revirji + črn križ), ki so pot iz črne v belo garderobo simbolično poimenovali kot pot iz pekla prek vic (kopalnice) v raj. V tem delu muzeja si je mogoče ogledati tudi rudarsko stanovanje, ki priča o bivanjski kulturi rudarjev, kar nazorno prikaže tudi film na zaslonih v stanovanju, na ogled pa so tudi rudarske merilne naprave in druga oprema, ki so jo uporabljali rudarji.

Rudarski pozdrav Srečno ni le fraza Ob dejstvu, da so se v Sloveniji mnogi rudniki že zaprli ali pa so pred zaprtjem, kot na primer Rudnik Trbovlje Hrastnik leta 2015, je poslanstvo takšnega muzeja nedvomno to, da ohranja spomin na enega najbolj tradicionalnih poklicev in dosežke tega dela tehnične in industrijske dediščine. A ne le to, kot pojasnjuje direktor muzeja Stojan Špegel: "Veliko ljudi ne ve, to lahko rečemo predvsem za otroke, na kakšen način sploh dobimo električno energijo, da je včasih bil glavni vir premog. Zato želimo zgodbo o premogovništvu in velenjskih rudarjih predstaviti skozi zgodovinski razvoj, a ne le s prikazom razvoja rudarskih tehnik, tehnologij in orodja in naprav, marveč tudi socialni vidik tega poklica. Skozi življenje rudarjev se namreč vidi, kakšna je bila pripadnost temu poklicu, kako se je solidarnost, ki je veljala pod zemljo, prenašala tudi navzven v okolje, kjer so živeli."

Zato rudarski pozdrav Srečno, ki simbolizira tovarištvo, solidarnost in pomoč, ni le rutinski slogan rudarskega stanu, ki ga je mogoče tako celovito spoznati v velenjskem muzeju premogovništva, ampak ima v današnjem času krize splošnih vrednot, tudi še kako aktualno sporočilo.