Boštjan Noč: To, da čebela lažje preživi v mestu kot na podeželju, je skrb vzbujajoče

Boštjan Noč je predsednik Čebelarske zveze Slovenije (ČZS). To je tista organizacija, ki je najbolj "kriva", da imamo v Sloveniji medeni zajtrk, da se izvajajo aktivnosti za razglasitev svetovnega dneva čebel … Kot pravi Noč, idej in novih pobud nikoli ne zmanjka, saj so čebelarji pridni, kot so pridne čebelice.

Gospod Noč, kako bi se predstavili? Sem čebelar z dušo in srcem.

Zakaj ravno čebele? Od kod veselje za delo s čebelami? Mislim, da so mi bile čebele položene v zibelko. Doma se že tri rodove ukvarjamo s čebelarjenjem. Glavna pika na i, da sem začel čebelariti, pa je bil čebelarski krožek v šoli, ki ga je vodil moj stric. To je bil preskok, ki ga doma ni bilo. Doma se toliko za čebele takrat še nisem zanimal, potem pa je zanimanje postalo večje.

Kako vam uspe usklajevati čebele doma in biti predsednik čebelarske zveze? Težko. To je največja težava, ki jo imam pri sebi in vodenju zveze. Čebele namreč potrebujejo red. Imam več kot 300 panjev in od prvega do zadnjega so moji, čebele imam za svoje prijateljice, rad imam red in med sezono panje redno pregledujem. Za vsako družino mi je mar, za vsak roj mi je mar, za vsako matico. Na ČZS se mi ta red ruši zaradi številnih sestankov, obveznosti.

Kako kot predsednik Čebelarske zveze Slovenije ocenjujete stanje čebelarstva v Sloveniji? Stanje je dobro. Lahko bi rekel nadpovprečno, če se primerjamo z državami okrog nas. Zagotovo smo bistveno pred njimi. Smo med najbolje organiziranimi na svetu. Imamo ogromno društev in podmladek, kar je naša prednost. Seveda imamo tudi težave, saj smo sorazmerno gosto poseljeni. Treba se je zavedati, da ima Slovenija različne pokrajine, različno vreme, zato so tudi razmere različne in se težko da neka splošna navodila. To pa je izziv, da se zadeve usklajujejo.

Menim, da smo preveč kritični do sami sebe. Večkrat se pošalim, da sem največji kritik razvoja čebelarstva samega, ker je še vedno dovolj izzivov. Je pa priporočljivo občasno pogledati nazaj in narediti pregled, kakšen napredek smo v vsem tem času dosegli na vseh področjih. Naredili smo neverjetne korake naprej.

Kako se slovenski čebelarji razlikujejo od čebelarjev po svetu? Najbolj po panju. Pri nas je 90 odstotkov panjev AŽ, v tujini so večinoma nakladni panji. Nihče nima čebelnjakov, kot jih imamo mi, in nihče nima čebelarske duše, ki jo čebelnjak prinaša. Vsak čebelar ima čebelnjak urejen kot domačo dnevno sobo, v tujini pa gre predvsem za industrijo. Slovenski čebelarji čebelarimo z dušo, ni nam vseeno, če kakšna čebela pade pod panj, ni nam vseeno, če kakšna čebelja družina propade. V tujini so se sprijaznili z od 20- do 30-odstotnimi izgubami čez zimo in zanje to ni nič katastrofalnega. Pri nas štejemo vsak panj, kar je tudi prav. Za čebele nam ni vseeno, zato gremo naprej, zato težimo k napredku.

Koliko je čebelarjev v Sloveniji? V Sloveniji je nekaj več kot devet tisoč čebelarjev, v čebelarsko zvezo je vključenih 7.800. Ti čebelarji so seveda vključeni tudi v čebelarska društva, ki dobro delujejo in motivirajo čebelarje. Članstvo se iz leta v leto povečuje, kar nas veseli.

Koliko časa ste že predsednik? Deveto leto.

V devetih letih je bilo verjetno veliko projektov, akcij, pobud … Kaj bi izpostavili? Najboljša pobuda, kar smo jih imeli, je zagotovo medeni zajtrk. Težko je presoditi, kaj je ta pobuda prinesla, ampak mislim, da je poskrbela za preporod čebelarstva, predvsem tudi promocijo slovenskega medu in slovenske hrane. Spomnim se, kako je bilo, ko smo zajtrk prvič organizirali in sem na ministrstvu rekel, naj napišejo, da naj se uživa slovenski med, slovensko hrano. To je bil zločin, danes pa je na vsakem koraku samo še slovenska hrana.

Seveda pa izpostavljam še svetovni dan čebel. Menim, da je to naložba za prihodnost. Vsi skupaj se premalo zavedamo, kaj pomeni to, da majhna Slovenija predlaga uveljavitev svetovnega dneva čebel. Pred letom ali dvema si nihče niti pomisliti ni upal, da bi država predlagala kaj takega. Zdaj je to eden glavnih projektov, Slovenijo že v tujini poznajo po čebelarstvu. Minister Dejan Židan se večkrat pošali, da mu rečejo čebelarski minister.

Gre za pobudo, ki ji nihče ne more reči ne. Do danes še nisem slišal, da bi bil kdo proti. Prej se vsi sprašujejo, zakaj se to še ni zgodilo. Ne vidim nobene ovire, da ta dan ne bi bil razglašen. Edino, kar je, je to, da ima politika svoje zakonitosti in se lahko vse skupaj malo zavleče, ampak verjamem, da nam bo, če bomo enotni in ne bo prepirov ter iskanja zaslug, uspelo. In izpostavljam še nekaj – mislim, da je to enkratna priložnost, ki bi jo morali izkoristiti v gospodarstvu.

V kakšnem smislu? Gre za promocijo države, turizma. Treba bi bilo že zdaj razviti razne spominke o čebelarstvu. Ljudje, ki prihajajo v Slovenijo, bi morali vedeti, da je to dežela čebelarjev, da imamo odlične čebelje pridelke, da imamo čebelnjake, panjske končnice … Tukaj šepamo. Na vsakem koraku, na letališčih in v trgovinah s spominki bi moralo biti kaj v povezavi s čebelarstvom. Ni ČZS tista, ki bi morala to razvijati, ampak bi se moral pokazati gospodarski interes. Pred časom smo pisali Adrii Airways in dali pobudo, da bi v kataloge na letalih umestili tudi slovenske zaščitene proizvode. Ni boljše reklame od na letalih predstavljenih vseh 21 zaščitenih slovenskih proizvodov, ki bi jih na letališču prodajali. Dejstvo je, da ko obiščeš neko državo, kupiš tisto, kar je njihovo. Pobudo smo poslali pred tremi meseci in niti odgovora nismo prejeli.

Menim, da gospodarstvo nekaterih možnosti ne zna izkoristiti, in morda tukaj pogrešam pritisk politike, ker ni dovolj, da se nekaj zgolj promovira, ampak je treba ustvariti pogoje za gospodarski razvoj.

ČZS že sodeluje z nekaterimi podjetji. Bi torej vi gospodarstvu lahko svetovali, kako se povezati med sabo? Sodelujemo s Hoferjem, oni so stopili do nas in nam omogočili raziskave na čebelnjaku. Pri njih izvajamo začetne tečaje in izobraževanja mojstrov. Dogovorjeni smo, da morajo prodajati slovenski med. Težava pa je seveda to, da ga slovenski čebelarji že dve leti nismo imeli, da bi ga sploh lahko ponudili. Sicer pa gre za dobro povezavo med civilno družbo in podjetništvom.

Imeli smo projekt z BTC Cityjem in Medexom, vendar gre za kamenčke v mozaiku. Želel bi si takih projektov na različnih področjih, saj gre za odličen primer sodelovanja.

Novost je tudi set prve pomoči, ki naj bi ga imeli čebelarji v čebelnjakih. Drži, set prve pomoči bo najpozneje 1. septembra na policah. Dogovorili smo se z Lekarno Ljubljana. Na ministrstvu za zdravje smo imeli nešteto sestankov in nobenega rezultata, zato smo sami našli pot. Gre za set s prvo pomočjo, kjer bodo izdelki, ki se lahko uporabljajo, zraven pa tudi navodila, kako ravnati v primeru hujše reakcije. Čebelarji nismo zdravniki, želeli smo doseči, da si lahko nekdo, ko ga piči čebela, težavo olajša, da si pomaga.

Katere pa so največje težave, s katerimi se spoprijemate čebelarji? Varoja. Prva čebelarjeva skrb je, da čebele preživijo, in pomembno je, da so čebele zdrave. Tukaj imamo težave. Ne samo mi, ves svet ima težave s tem zajedavcem. Zdravil, ki bi bila učinkovita, ni. Težava je, da so pri nas zdravila sorazmerno draga. Popolnoma enaka zdravila, kot jih kupimo pri nas, so v tujini do trikrat cenejša. Čebelar pa jih mora glede na zakonodajo kupiti v Sloveniji in kmečka pamet tega ne prenese, a na veterinarski zbornici so me okrcali, da je taka zakonodaja. To razumem, ne razumem pa tega, da se na tem področju nič ne spremeni.

Verjetno to ni edina težava? Vedno so težave tudi s hudo gnilobo, ki se ponavlja in nima vpliva na čebelji pridelek, ampak je težava čebelarstva. Imamo težave z izkoriščanjem paš. Vemo, da je prevažanje v Sloveniji dokaj pogost pojav. Ker se je pojavilo veliko novih manjših čebelarjev, je teh pašnih kapacitet še nekoliko manj. Vsak bi čuval svoj vrtiček in na koncu se pojavi slaba volja. Prepričan sem, da bi bilo ob korektnem sodelovanju paše za vse dovolj.

Lani je bila sezona izredno slaba. Kako kaže letos? Lansko leto je bilo katastrofalno. Letos se je napovedovalo, da bo sezona nadpovprečna, žal pa nam je vreme vzelo vso lipo in kostanj. Kaj to pomeni? Za večino čebelarjev sta glavna paša lipa in kostanj. Kostanj smo izgubili v celoti, lipe pa nekaj je. Ta trenutek vam ne znam povedati, kakšno je stanje. Glede na to, da je bila v prvem delu sezone akacija povprečna, cvetlična paša tudi, gozdna paša je prav tako obetala … Počasi bo čebelarske sezone konec in težko je kaj upati. Bojim se, da ne bomo dosegli povprečne sezone.

Kaj take slabe sezone pomenijo za čebelarje? Če drugega ne, ni tistega pravega zadovoljstva. Res je, da imamo v Sloveniji 90 odstotkov malih ljubiteljskih čebelarjev, ampak vsak čebelari zato, da je uspešen, da čebele nekaj prinesejo. Se pravi, da pridela med zase, za sorodnike, morda nekaj za prodajo. Manj ko je paše, več je tudi težav z vzdrževanjem čebel. Če je paša lipe in kostanja dobra, gredo čebele dobro pripravljene v jesen. Če pa to odpove, je navadno s čebelami jeseni težje.

Težava je seveda tudi, da v Sloveniji nismo oskrbni z medom, kar pomeni, da prihaja več tujega medu v Slovenijo in s tem potrošnik ne dobi tistega, kar zahteva. Zahteva pa kakovosten slovenski med, ki je vreden zaupanja.

Lahko podate oceno, kakšen posluh ima država za čebelarje? Rekel bi, da država z nami sodeluje konstruktivno. Seveda je želja več, kot je realizacije, tako je vedno. Vendar vseeno menim, da na številnih področjih delujemo dobro. Morda je res še največ težav z zdravstveno službo, tukaj smo čebelarji vedno nezadovoljni.

Na splošno, sploh glede na stanje v drugih državah, bi lahko rekel, da država zadnja leta kar ima posluh za nas in je sogovornik.

Kako pa vi vidite slovensko čebelarstvo v prihodnosti? Dokler bodo društva na terenu tako aktivna, se za čebelarstvo ni bati. To je gonilo razvoja. Tradicija je taka, da je tudi slabe letine ne morejo pretrgati, tako da se za slovensko čebelarstvo ne bojim. Imamo ogromno podmladka. Se pa bojim še bolj intenzivnega kmetijstva. Skrbi me urbano čebelarstvo. Ga podpiram, ampak me skrbi.

Dejstvo, da čebela lažje preživi v mestu kot na podeželju, je skrb vzbujajoče. Ker čebela morda iti na podeželje, mora opraševati. In če čebela bolje preživi v Ljubljani kot na podeželju, to ni rešitev. Več ko bo monokultur, težje bo čebelarjem. Če se kosi po petkrat na sezono, sistema ne bomo spremenili. Od države se ne da zahtevati, da bi kmetje kosili dvakrat, treba pa je z ukrepi še bolj spodbujati ajdo, sončnice … Če čebelam nekaj vzameš, jim moraš nekaj dati tudi nazaj.

Če bomo delali v tej smeri, ne bo težav. Če bomo samo podirali in nič vračali, pa se bodo težave stopnjevale. Največja težava v prihodnjih letih bo, da čebele ne bodo imele naravne cvetlične paše po lipi in kostanju, saj je vse pokošeno. Do jeseni jih mora nato čebelar vzdrževati, kar pa ni enako kot naravna hrana. Kje pa vidite rešitev? Subvencije za setev ajde, detelje in podobno, vendar pod pogojem, da se požanje šele, ko odcveti, sicer nismo nič naredili.

Kako je videti vaš dan? Kakšen je dan čebelarja in predsednika ČZS? Vsak dan je drugačen. Med sezono je res naporno. Dva, tri mesece imam od ranega jutra do noči delo s čebelami, vmes pa se posvečam ČZS. Če ne na sedežu, na sestankih in na telefonu.

Želim si dobiti nazaj tisti mir, da bom lahko pri čebelah užival brez težav, ki se pojavljajo vsak dan.