Ponedeljek, 1. 11. 2010, 10.18
9 let
Anton Rop: EIB želi povečati podporo razvojnim projektom

Ob omejitvah držav pri zadolževanju je pomen sodelovanja EIB pri razvojnih projektih še večji, je pa to razmeroma ugodno zadolževanje omejeno na najpomembnejše projekte, pravi podpredsednik EIB Anton Rop.
Nekdanji premier ter minister za finance in za delo, ki je minuli teden domačo državo obiskal ob podpisu pogodb s SID banko in družbo Geoplin plinovodi za posojila v skupni višini 150 milijonov evrov, meni, da je bila Nova Ljubljanska banka (NLB) v času krize pri financiranju nekaterih projektov uspešna, pri nekaterih pa "morda malo manj".
Tudi v luči bonitetne ocene države upa, da bo vladi uspelo izpeljati nekatere od zastavljenih reform, pri čemer pravi, da je že ob pokojninski reformi, ki jo je sam pripravljal, opozarjal, da bodo potrebne dodatne spremembe, ki pa bi jih bilo treba izpeljati prej, še "v boljših časih".
Kako ocenjujete vlogo EIB v času krize oz. v okviru načrtov EU za oživitev gospodarske dejavnosti?
EIB se je zelo aktivno vključila v času krize v podporo zlasti industriji znotraj EU. V tem času je nenazadnje svojo izpostavljenost močno dvignila, tudi na osnovi sklepov Evropske komisije. Obseg podpisanih kreditov v letu 2009 je porasel do skoraj 70 milijard evrov, v naslednjih letih pa se bo stabiliziral pri okoli 60 milijardah.
Izpostavljenost je predvsem na področju ekonomske in socialne kohezije in konvergence. To je področje, kjer je EIB ogromno prispevala pri novih članicah EU. V letu 2009 se je njena izpostavljenost povečala za 13,5 milijarde evrov, leta 2008 se je rast povečala za 8,2 milijarde evrov.
EIB podpira ogromno projektov, ki povezane s kohezijo tudi v ostalih državah. Največji napori potekajo v Bolgariji, kjer se skuša povečati črpanje sredstev.
Ideja je, da bi lahko posamezni skladi, ki sicer imajo sredstva, vlagali v takšne projekte, kar bi pa lahko bil brez tovrstnih garancij problem. To je bilo možno v preteklosti, a se je po grški krizi okolje spremenilo, zato so pokojninski in državni skladi previdnejši pri neposrednem financiranju držav. Poleg tega imajo države omejitve pri financiranju, zato je temeljna ideja, da bi tovrstno financiranje povezali z EIB, ki bi tudi ocenila kakovost posameznih projektov. Mislim, da bo do realizacije te ideje prišlo.
Temeljna ideja je, da bi del sredstev v B bilanci državnega proračuna skupaj s sredstvi EIB in morda evropskega investicijskega sklada namenili za financiranje tovrstnih projektov. Skušali bomo najti sistem, prek katerega bi lahko multiplicirali obseg sredstev, ki jih ima Slovenija na voljo, z evropskimi, kreditnimi in tudi nepovratnimi sredstvi.
Seveda bo po drugi strani treba najti projekte, ki bodo lahko ta sicer zelo ugodna povratna sredstva vrnili. Takrat bomo videli, ali takšni projekti v Sloveniji so. Ne gre pa le za projekte raziskovalnih inštitutov, ampak tudi podjetij. Zakaj npr. Krka ne bi sodelovala pri tem. Tuje farmacevtske družbe neposredno sodelujejo z EIB.
Kako je s projekti v drugih državah?
Stanje je zelo različno. V razvitejših evropskih državah, zlasti v skandinavskih, se najde veliko projektov na področju raziskav in razvoja, veliko večji obseg sredstev se tudi namenja lokalnim skupnostim in posameznim bankam, ki financirajo projekte podjetjem.
V novih članicah je to eden problemov konvergence; treba je najti več projektov, ki bodo kombinirali javni in zasebno interes in ki bodo omogočali, da bo zadolževanje v večjem obsegu začelo potekati mimo zadolževanja države.
Skušali bomo najti načine, kako bi tovrstno financiranje v Sloveniji razvili. Obisk bomo izkoristili tudi za predstavitev projekta razvoja mest in projekta razvoja lokalnih skupnosti.
Banke v slovenski lasti na slovenskem trgu so imele višje obrestne mere kot banke v tuji lasti na slovenskem trgu. Kako gledate na to, tudi v luči razprav o državnem lastništvu v NLB?
Ena od prednosti vstopa tujih banka na slovenski finančni trg je ravno to, da smo dobili referenčne obrestne mere in da je konkurenca banke v slovenski lasti prisilila, da so izboljšala pogoje poslovanja in jih izpostavila v tistem delu, kjer še niso primerljive s tujimi bankami. Mislim, da slovenske banke na daljši rok nimajo drugega izhoda - ali bodo znižale stroške svojega poslovanja ali pa bodo morale čim prej v roke tistih, ki to znajo.
Če se ugotovi, da je bilo to tudi zaradi političnih pritiskov, je to druga tema in je treba vse storiti, da teh političnih pritiskov ne bo.
Eden od problemov pokojninske reforme, ki se sedaj pripravlja, je, da prihaja prepozno. To bi morali storiti že pred leti. Zato so problčemi zaostreni; trenutna politična in tudi socialna situacija je zelo neugodna za izpeljavo takšne reforme.
Vendar se takšne reforme pripravljajo po celotni Evropi in povsod to poteka z velikimi težavami.
Ali iskanje kompromisov v Sloveniji pripelje do tega, da so reforme izpeljane "na pol"?
To je večna dilema vseh vlad - ali pripraviti reformo na osnovi konsenza in z manjšimi koraki, pa se reforma le izpelje, ali pa tvegajo in gredo z velikimi koraki ter se lahko zgodi, da padejo. Vsaka vlada mora najti svojo pot.
Mi smo se odločili za manjše korake in kljub temu pomembno dvignili starost upokojevanja ter tudi zaostrili upokojevanje in odmerno stopnjo. Vendar pa brez tega, da smo naredili le korak in ne dveh, ni bilo moč doseči konsenza. Mislim, da je to bila takrat najboljša možna rešitev, bi pa morali razmeroma hitro začeti misliti na novo reformo. Ko so bili časi najboljši, bi lahko bistveno lažje naredili nekatere manjše korake pri reformi in sedaj nadaljevali. Vendar se je zgodilo ravno obratno, pokojnine so se celo povečale kot politično darilo.
EIB je zainteresirana, da se projekt izpelje in da je pri tem čim manj težav. Vendar če se bo država odločila drugače, to razen nekaterih neprijetnosti za banko ne predstavlja konec sveta.