Alen Kobilica: Moja slepota je trenutna

Manekena, lastnika modne agencije Alen Kobilica Models in zapriseženega športnika so posledice operacije pripeljale do "začasne slepote".

Zagotovo si težko predstavljamo, kakšni so občutki ob soočenju z izgubo vida, pa bi vas vseeno prosila, da opišete, kako ste se vi soočili s tem? Na svojo slepoto gledam kot na trenutno stanje. Lahko rečem, da živim v tem trenutku, prepuščam se toku življenja. Ugotovil sem, da lahko s svojo zgodbo in priznanjem pomagam ogromno ljudem, da jim lahko vlijem neko upanje. Deležen sem bil številnih odzivov, tako videčih oseb kot tudi takih, ki so doživeli podobno zgodbo kot jaz. Ko si handikepiran, imaš preprosto dve možnosti: ali zmagaš ali se predaš.

Ali občutite kakšne spremembe, kako vas sprejema okolica? Se je krog prijateljev razširil ali skrčil? Ljudje te sprejemajo tako, kot sprejemaš samega sebe. Ne čutim pomilovanja, zato ga tudi drugi ne. Jasno, iz kroga "prijateljev" izpadejo tisti, ki so s tabo iz nekih tretjih razlogov, pravi prijatelji pa seveda ostanejo.

Kako so novico o vaši začasni slepoti sprejeli kolegi v modnem svetu, kjer je vse precej povezano z videzom in je vid verjetno bistvenega pomena? Modni svet je precej specifičen. Sam sem kariero v modi ustvaril kot videč, danes pa sem mogoče le še pridobil na veljavi (smeh).

Ste opazili, ali se vam je izostril sluh, izboljšal tip? Ja, sluh se mi je občutno izostril. Ko vida ni, namreč preostala čutila dobijo večjo veljavo. Težave mi povzroča večja množica ljudi, ko ne vem, na koga naj se osredotočim. Hkrati lahko poslušam dva razgovora naenkrat. Zelo me motijo velike množice ljudi, ko vstopiš v prostor in vsi čebljajo. Takrat se počutim nelagodno.

Kar zadeva tip, pa so konkretne stvari dobile nek pomen. Ko se kot videč nečesa npr. noža, mize, dotakneš, ne občutiš posebnega pomena, ko pa slep nekaj otipaš, ima to nek drug, večji pomen. Kot zanimivost naj povem, kakšni čudoviti občutki so me preplavili ob obisku športne tekme ali koncerta klasične glasbe. Pri prvem te pritegne bučno navijanje množice, pri drugem, kjer vid ni tako pomemben, pa ti občutki še posebej sežejo v srce.

Ali ste že skušali stopiti v stik s skupnostjo slepih oz. ali nameravate? Ja, kot oseba zelo hitro sprejmem situacijo in se ji prilagodim, tako da sem se takoj včlanil v Društvo slepih in slabovidnih Ljubljana, kjer sem bil zelo lepo sprejet. Vsi člani so zelo prijetni ljudje in pripravljeni priskočiti na pomoč z nasveti o tem, kako naj se lotim zadev. Z njimi sem stalno na vezi.

Ali ste razmišljali, da bi se poskusili naučiti brajice? S tem se nisem ukvarjal, ker mi ni bilo potrebno. Pred 10 leti je bilo to verjetno nujno, danes pa zaradi vseh mogočih zvočnih programov to ni potrebno. Verjamem pa, da je za nekoga, ki je slep od rojstva, to drugače.