Vroči olimpijski tedni

A to je le ena stran politike v športu. Dobra stran. Želja po mešanju politike in športa je večna. Da je šport orodje v rokah oblastnikov v marsikateri državi tega sveta, je očitno. To je nedvomno razvidno tudi skozi zgodovino, ki jo rišejo sodobne olimpijske igre. S športom se ne ukvarjajo le športniki in njihovi navijači, s športom se rada ukvarja predvsem politika. Težko je najti kaj podobno močnega oziroma čustvenega, kot so zmage in porazi. Zaznava in prepoznavanje večvrednosti v merjenju moči na gosposki oziroma damski način je orodje politike, kot so si ga na izrazito negosposki način zamislili v nekdanjih komunističnih diktaturah. Danes je od tega sveta ostalo bolj malo, a tradicija veličastnih bojev med zgodovinsko sprtimi se nadaljuje. Morda od epskih bojev med Zahodom in Vzhodom izvira tudi bogat, a pogosto vojaško obarvan športni besednjak, ki s športom nima veliko skupnega? Zgolj hipoteza.

En svet – ene sanje. Ne. Nič takega ne obstaja. Najbrž tisti, ki so si ga izmislili, niso ravno razmišljali o tem, da je tovrsten slogan lahko zelo dobro izhodišče za politične komentarje. Da je vse skupaj namenjeno iskanju ustrojenega, enosmernega pogleda. Kako drugače pa naj vodimo milijardo ljudi? Izredni dogodki pač terjajo izredne ukrepe. Na Kitajskem se na področju človekovih pravic ni kaj dosti spremenilo. Pričakovati, da se bo zaradi olimpijskih iger je … no, prijetna iluzija. Dejstvo, da številni povabljeni voditelji držav po svetu ne nameravajo priti na odprtje iger, je dokaj jasno sporočilo. A ni tako jasno, kot bi bila kakšna težja beseda v Pekingu.

Pristopi do Kitajske ne morejo biti podcenjevalni. Konec koncev gre za skupnost, katere tradicija in zgodovina sta izjemni. Prav tako je z vidika gospodarstev v mednarodni skupnosti nesmiselno zapiranje vrat milijonskim tržiščem in ceneni delovni sili. Prepoznavanje veličastnosti kitajske zgodovine nikakor ni ovira za kritiko. Če ste opazili, je vprašanje Tajvana s kitajsko gospodarsko rastjo nekako spolzelo z mednarodnega prizorišča.

V zadnjih letih je Kitajska postala velesila. Krhka velesila, kot jo imenuje profesorica na Univerzi v San Diegu Susan Shirk, uslužbenka ameriškega zunanjega ministrstva v obdobju Billa Clintona. Kitajska krhkost je predvsem v njeni togi notranji politiki. V restriktivnem odnosu do depriviligiranih množic, ki jih ob naglem razvoju določenih delov države, za zdaj še lahko brzda. Olimpijske igre se začenjajo. Kitajska politika jih komaj čaka in poziva, naj jih ne povezujemo s politiko. Prepozno. So že.