Volja do reguliranja in finančni antibiotiki

Čeprav je bila kar dobro obiskana in zastopana, ji svetovni mediji niso posvetili kakšne posebne pozornosti. Recimo, da zaradi dogajanja na finančnih trgih za kakšno resno in poglobljeno refleksijo pač ni bilo časa. Vsega je bilo preveč in prehitro. Trenutno situacijo je v svojem govoru lepo povzela Merklova: "Kompleksno dogajanje na finančnih trgih je težko dojemljivo – tudi za politike". Skratka, nihče nima niti najmanjšega pojma, kaj se dogaja, niti kaj bi bilo potrebno storiti. Takšno priznanje pomeni za borzne špekulante razlog za paniko, toda Merklovo v tem trenutku zanje prav malo briga. Dejstvo je, da se že vse od bankrota Lehman Brothers svet trudi ukrotiti finančne trge in preprečiti bodoče krize, toda v bistvu se ne zgodi nič. Banke so medtem začele veselo služiti in za nekatere je zadeva končana.

Merklova je v zadnjem času postala priljubljena tarča kritik s prav vseh strani – tudi iz lastnih vrst. Po eni strani ni bilo prav, ker je tako dolgo čakala z "grškim paketom", po drugi strani ni bilo prav, ker je do tega paketa sploh prišlo … Po prevladujočem mnenju je pri tem popustila pod pritiski zlasti Francije. Morda res, toda v tem tednu je tudi Nemčija pokazala, da zna "pritisniti". Pobuda je bila ves čas na njeni strani. Pred petkovim srečanjem finančnih ministrov je izvedla zanimivo unilateralno akcijo in prepovedala prodajo delnic ali državnih obveznic brez kritja, t. i. naked short selling. Odločitev velja od 19. maja letos do 31. marca 2011.

V sredo zjutraj je zaradi tega na trgih prišlo do velikih pretresov in vrednost evra je začela strmo padati. Predvsem Angleži so se ukrepu posmehovali in ga primerjali s prepovedjo, da bi Nemčija na svetovnem prvenstvu prejemala gole. Na prvi pogled vse skupaj morda res ni najbolj smiselno, toda če pogledaš zadevo z neke širše perspektive nemške odločenosti, da regulira trg in standardizira finančne produkte, se hitro pokaže smisel. Pomisliti moraš zgolj na predlog Evropske komisije, da države ponudijo zaščitnemu skladu neomejena jamstva za kredite. Nemčija je ta predlog seveda brez oklevanja zavrnila.

Merklovo bi morali poslušati pozorneje. Začelo se je tako, da je na mednarodni ravni postavila zahtevo po nekakšnem internacionalnem davku na finančne transakcije. Nihče je ni jemal pretirano resno. Pa bi bilo bolje, da bi jo. Njen predlog je morda res radikalen, toda zaradi tega še zdaleč ne nevreden resnega premisleka. Merklovi gre namreč za to, da se na institucionalni ravni vzpostavi instrument, s pomočjo katerega banke v prihodnosti ne bodo mogle več izsiljevati držav in jih imeti za talke. Da bi to dosegla, je predlagala, da se v okviru EU pripravi ustrezna procedura, po kateri bodo lahko problematične države zakonito razglasile svojo insolventnost, tj. bankrotirale. Kot kaže, je za večino bolj sprejemljiv na prvi pogled manj tvegani francoski pristop, ki temelji na neprestanih finančnih injekcijah. Tudi ko je bolnik že na smrtni postelji, bi ga še zmeraj "filali" z antibiotiki.

Seveda je težko kar na pamet reči, kateri pristop je sprejemljivejši. Je pa vsekakor treba jasno povedati, kdo nosi breme zdravljenja s finančnimi antibiotiki – davkoplačevalci. Ravni ti davkoplačevalci, ki jim gre vsak dan slabše, medtem ko večina bank, ki so jih pozdravili, trenutno kar prekipeva od zdravja in veselo prešteva svoje dobičke. Ali je to res sprejemljivejše? Sprejemljivejše za koga?